UPRS Sodba I U 284/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo transformatorske postaje s tam opisanimi dimenzijami na zemljišču s parc. št. 34/4, k.o. ... (1. točka izreka), v roku 30 dni po vročitvi odločbe odstraniti to nelegalno gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), za nelegalno gradnjo izrekel prepovedi iz 158. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (3. točka izreka), opozoril tožnika, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah na tožnikove stroške ali s prisilitvijo (4. točka izreka), odločil, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo odločbe izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da so bile lastnosti objekta ugotovljene ob inšpekcijskem ogledu na kraju samem, da je tožnik v postopku izjavil, da je za predmetni objekt pridobil ustrezno dovoljenje na podlagi šestega odstavka 72. člena in 78. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) in gradbeno dovoljenje z dne 30. 3. 2016, da pa predmetni objekt ni predmet ne projektne gradbene dokumentacije in ne gradbenega dovoljenja. Organ je nadalje ugotovil, da se predmetni objekt - transformatorska postaja uvršča po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena v skupino objektov daljinski elektrovodi, da predstavlja manj zahteven objekt, za katerega je potrebno gradbeno in uporabno dovoljenje, nahaja pa se v območju IG-Gospodarske cone po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Moravče (v nadaljevanju Odlok o OPN), kjer so dovoljene gradnje za potrebe industrijske in gospodarske dejavnosti. To območje tudi ni opredeljeno kot območje mineralnih surovin. Glede na vse povedano gre za nelegalno gradnjo.

3Drugostopni organ je s svojo odločbo nadomestil 5. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestil z novo 5. točko, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v ostalem je pritožbo zavrnil. V zvezi z nadomestitvijo 5. točke izreka je ugotovil, da izvršilni postopek še ni uveden, zato je odločanje o stroških izvršilnega postopka preuranjeno. V zvezi pritožbenimi navedbami je še dodal, da ne gre za izjemo po petem odstavku 1. člena ZGO-1, ker gre za elektroenergetski objekt, ki služi predvsem transformaciji električne energije na potreben nivo napetosti. Razlogi za gradnjo pa tudi niso odločujoči.

4Tožnik je v tožbi navedel, da se gradnja transformatorske postaje izvaja v pridobivalnem prostoru, določenem z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 25. 4. 2006, v zvezi z dovoljenjem za izkoriščanje z dne 17. 3. 1961 Sekretariata Izvršnega sveta za industrijo in obrt. Za območje pridobivanja mineralnih snovi se za gradnjo objektov uporablja ZRud-1, ki je specialni predpis. Ob upoštevanju drugega odstavka 71. člena in 72. člena ZRud-1 je gradnja transformatorske postaje dopustna, saj je namenjena izključno za potrebe pridobivanja in predelave mineralne surovine kremenovega peska, za pogon strojev, s katerimi se pridobivanje in predelava izvaja, ima značaj trajnega objekta in je torej v neposredni tehnološki zvezi z izkoriščanjem. Tožnik ima že vrsto let težave z oskrbo z električno energijo in se redno srečuje z izpadi električne energije. Zaradi posega v električno omrežje v letu 2015 je bilo treba zgraditi novo transformatorsko postajo. Gradnja se izvaja na podlagi potrjenega rudarskega projekta zaradi načrtovanja večje proizvodnje. Tožnik potrebuje pri proizvodnji kremenovega peska električno energijo, da ga sploh lahko transportira in pripravi na nadaljnjo obdelavo. V proizvodno skladiščnem objektu se bo vršila celotna proizvodnja livarskih jeder in skladiščenje izdelkov, transformatorska postaja pa bo poleg navedenega napajala tudi tudi oddelke pri tožniku, kjer se predhodno izvaja čiščenje kremenove surovine in sušenje. Transformatorska postaja je tako v neposredni povezavi z rudarskimi deli, z izkoriščanjem mineralnih snovi, zato gre za objekt, ki je zajet v petem odstavku 1. člena ZGO-1. Ta objekt tudi ne predstavlja dodatne rudarske infrastrukture iz 84. člena ZRud-1. Objekti, za katere je tožnik dolžan pridobiti gradbeno dovoljenje, so v ZRud-1 izrecno našteti, v ostalih primerih zadostuje rudarski projekt. Ker pa je bil pridobivalni prostor določen z veljavnima odločbama (odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 25. 4. 2006, v zvezi z dovoljenjem za izkoriščanje z dne 17. 3. 1961), pred sprejetjem novega Odloka o OPN Moravče, mora biti slednji usklajen z prej izdanima državnima aktoma (15. člen ZPNačrt). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in dodala, da lokacija transformatorske postaje (v pridobivalnem prostoru) na odločitev ne vpliva. Prav tako ne drži, da je OPN Občine Moravče neveljaven, saj je bil pred sprejetjem usklajen z državnim prostorskim načrtom, torej so bile upoštevane vse omejitve, tudi po ZRud-1. Tožnik je bil s spremembo OPN dobro seznanjen, saj je sam med drugim predlagal, da se iz pridobivalnega rudarskega območja izloči del zemljišča, kjer se je spremenila namenska raba v območje IG-gospodarske cone. Na tem območju sta v gradnji nov proizvodni skladiščni objekt in ob njem sporna transformatorska postaja. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7Po petem odstavku 1. člena ZGO-1 določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo in vzdrževanje tistih objektov v rudniškem prostoru, ki so v neposredni povezavi z raziskovanjem, izkoriščanjem ali prenehanjem izkoriščanja mineralnih surovin. Med strankama je sporno, ali med take objekte spada tudi obravnavani objekt, transformatorska postaja.

8Vsebino pojma rudarski objekt oziroma rudarska infrastruktura opredeljuje ZRud-1, po katerem je rudarski objekt objekt, namenjen izkoriščanju mineralne surovine, na površini in pod zemljo, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in napravami (4.2.2.1. točka 2. člena), rudarska infrastruktura pa so objekti, naprave in instalacije, ki omogočajo obratovanje rudnika in dostavo mineralnih surovin na trg, kot so komunalni priključki, dovozne ceste, cevovodi in druge transportne naprave in podobno (4.2.2.3. točka 2. člena).

9Že iz citiranih opredelitev je mogoče ugotoviti, da transformatorska postaja nedvomno ne sodi med navedene objekte oziroma infrastrukturo. Gre namreč za elektroenergetski objekt (za pretvarjanje električne energije pri visoki napetosti v električno energijo pri nizki napetosti in obratno), ki je sestavni del energetske infrastrukture, skladno s 462. členom Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1). Ta med energetsko infrastrukturo šteje (med drugim) objekte, naprave in omrežja: prenosno omrežje elektrike, distribucijsko omrežje elektrike in sistem za proizvodnjo elektrike skupaj s priključkom na prenosni ali distribucijski sistem. Natančnejša opredelitev je podana v Uredbi o energetski infrastrukturi, sprejeti na podlagi zadnje navedenega člena EZ-1, ki v 4. členu med energetsko infrastrukturo za prenos električne energije šteje (tudi) razdelilne transformatorske postaje oziroma energetske transformatorje v 5. členu med energetsko infrastrukturo za distribucijo električne energije.

10Glede na povedano ni mogoče slediti tožbenim izvajanjem, da gre za tak trajni objekt, ki je v neposredni tehnološki zvezi z izkoriščanjem in za katerega gradnjo zadošča rudarski projekt (sedma alineja drugega odstavka 71. člena ZRud-1, 72. člen ZRud-1), zgolj oziroma predvsem zato, ker je za pogon strojev, s katerimi se izvaja pridobivanje in predelava (vključno s transportom) mineralne surovine, potrebna električna energija, ne glede na razloge, ki so vodili tožnika k gradnji obravnavane transformatorske postaje. Po definiciji iz 2. člena ZRud-1 je izkoriščanje mineralnih surovin izvedba del, katerih namen je pridobivanje, obogatitev in uskladiščenje mineralnih surovin (1. 3. točka), pridobivanje mineralne surovine pa vključuje vsa potrebna dela, da se pride do mineralne surovine z odkopavanjem njenega ležišča ali vrtanjem vanj, da se ležišče mineralne surovine pripravi za izkopavanje oziroma črpanje, da se mineralno surovino izkoplje oziroma da se njeno črpanje izvede in da se mineralno surovino pripelje na obogatitev oziroma vključi v predelavo (1. 3. 1. točka). Transformatorske postaje kot objekta za pretvorbo električne energije pa ni mogoče šteti kot del opisanega procesa pridobivanja, saj ne gre za tak objekt oziroma napravo, s katero bi se opravljala (našteta) potrebna dela. Zato ne vzdrži argument tožnika, da za njeno gradnjo zadošča rudarski projekt, kar naj bi posledično izključevalo obveznost tožnika - investitorja, da pridobi gradbeno dovoljenje. Kot je naslovno sodišče že povedalo v sodbi I U 784/2015 z dne 3. 12. 2015, je treba izjemo, določeno v petem odstavku 1. člena ZGO-1, interpretirati ozko, kar je poudarjeno posebej s tem, da njeno uporabo zakon izrecno omejuje na objekte, ki so z izkoriščanjem mineralnih surovin povezani ''neposredno''. Take povezave pa tožnik v tem primeru tudi po presoji sodišča ni izkazal.

11Upravni organ pa se pri izreku spornega ukrepa tudi ni oprl na ugotovitev, da gre za dodatno rudarsko infrastrukturo iz 84. člena ZRud-1, temveč na zgoraj citirano določbo 152. člena ZGO-1 v povezavi z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena ter ob razlagi navedenih predpisov v povezavi z ZRud-1, ob upoštevanju ugotovitev inšpektorja iz ogleda na kraju samem, pravilno zaključil, da so za izdajo izpodbijane odločbe podani zakonsko določeni pogoji.

12Ob povedanem pa je zato za odločitev brez pomena (kar med strankama ni sporno), da se objekt nahaja na pridobivalnem prostoru (tj. z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine in globine pod njo, določene z rudarskim koncesijskim aktom (3.2.2. točka 2. člena ZRud-1)). Kot je bilo obrazloženo, transformatorske postaje v obravnavani zadevi namreč nikakor ni mogoče uvrstiti med objekte, za katere v skladu z ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje.

13Ker pa gre v obravnavanem primeru za presojo, ali je bil izrek ukrepa gradbenega inšpektorja zakonit ali ne, navedbe o (zatrjevani) neskladnosti Odloka o OPN Moravče z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 25. 4. 2006 o določitvi pridobivalnega prostora, v zvezi z dovoljenjem za izkoriščanje z dne 17. 3. 1961 Sekretariata Izvršnega sveta za industrijo in obrt, za odločitev glede na materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primer, niso pravno relevantne.

14Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.