VSRS Sodba in sklep II Ips 199/2002

V delu, ki se nanaša na plačilo zneska 170.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2000 do plačila (četrti odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje), se revizija zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Sodišče je ugotovilo, da je toženec oče ml. tožnika S. S.. Zato mu je naložilo tudi plačevanje preživnine v znesku 20.000 tolarjev mesečno in povračilo stroškov, ki jih je imela otrokova mati z otrokovim preživljanjem do vložitve tožbe v znesku 170.000. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožnikoma v znesku 445.578 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec vztraja pri trditvi, da izvedensko mnenje ni zadosten dokaz za to, da je otrokov oče. Zaslišan kot stranka je prepričljivo izpovedal, da z otrokovo materjo ni imel nobenega razmerja.

Neresnična je trditev otrokove matere, da je imel z njo spolne odnose 28. 8. in 29. 8. 1999. Otrokova mati je imela razmerje z drugimi moškimi, vendar pa identitete teh moških ni razkrila. Dne 28. 8. 1999 je toženec z otrokovo materjo na veselici na M. le plesal. Ko je začelo deževati, je odšel domov. Trditve, da naj bi odšel k otrokovi materi, niso resnične. Tudi sicer ni bil nikoli na domu otrokove matere. To bi se lahko ugotovilo z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal. Tudi dr. B. bi moralo sodišče zaslišati. Kot izvedenec bi namreč moral pojasniti, kako in na kakšni podlagi je prišel do rezultatov, ki so navedeni v njegovem mnenju. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, ali ni bila morda otrokova mati umetno oplojena. Napačne so tudi odločitve o plačilu preživnine, verzijskega zahtevka in stroškov postopka. Toženec dela na očetovi kmetiji, kjer plače ne prejema. Izpodbijana sodba višjega sodišča naj se zato v celoti razveljavi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

a) Glede nedovoljenosti revizije:

Tožeča stranka je s tožbo uveljavila več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Zahtevek, ki je bil postavljen v tretji točki tožbenega zahtevka in ki se je nanašal na plačilo zneska 220.000 SIT (temu zahtevku je bilo le delno ugodeno in sicer v znesku 170.000 SIT), se je nanašal na povračilo potrebnih izdatkov, ki jih je imela otrokova mati z otrokovim preživljanjem in ki jih je plačala namesto toženca, ki je dolžan kot oče tudi preživljati otroka. Gre za zahtevek, ki je premoženjske narave in ki ima samostojno dejansko in pravno podlago (133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - ZZZDR).

Tožba je bila vložena 14. 9. 2000, ko je že veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 - ZPP (veljavnost od 14. 7. 1999). Ta pa določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede odločitve o povračilu stroškov preživljanja znaša izpodbijani del pravnomočne sodbe 170.000 SIT in tedaj v ZPP določenega zneska ne presega. Revizija v tem delu zato ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zvrglo (374. člen ZPP).

b) Glede neutemeljenosti revizije:

Toženec v reviziji trdi, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, vendar pa opredeljeno ne pove, katere naj bi bile te kršitve. Iz vsebine revizije bi se dalo sklepati, da naj bi bila kršitev v tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Te kršitve ZPP pa v postopku ni bilo. Sodišče je namreč med postopkom tožencu večkrat pojasnilo, da je mogoče izvedencu postaviti tudi vprašanja na obravnavi (otrokova mati temu ni nasprotovala), vendar pa je bil ravno toženec tisti, ki je neposrednemu zaslišanju izvedenca nasprotoval. Na obravnavi dne 3. 9. 2001 (l. št. 43) je celo izrečno izjavil, "da zdravnika ni treba zaslišati, ker ga tudi predlagal ni, dokazuje pa naj se na podlagi tega, da bo on spraševal, tožnica pa odgovarjala". Možnost dokazovanja, kakršnega je toženec zahteval, pa mu je bila med postopkom na obravnavah dana.

V izpodbijani sodbi tudi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. S trditvami, da je sodišče v preveliki meri verjelo otrokovi materi, nič pa njemu, čeprav je bila njegova izpovedba, da z otrokovo amterjo ni imel nobenega razmerja, prepričljiva, izpodbija toženec dokazno oceno sodišča in s tem ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijske očitke, da mu sodišče neutemeljeno ni verjelo, da je odšel z veselice domov in ne k otrokovi materi.

Trditve, da naj bi imela otrokova mati v kritičnem obdobju razmerje tudi z drugimi moškimi, in da obstaja celo možnost, da je bila umetno oplojena, so ostale nedokazane. Tudi revizijsko vztrajanje pri teh trditvah pomeni v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Glede revizijskih trditev, da bi moralo sodišče zaslišati tudi njegovo sestro in očeta, ki bi lahko potrdila, da je prišel z veselice res domov, pa je treba pritrditi stališču v izpodbijani sodbi, da ob upoštevanju izvedenskega mnenja, ki potrjuje verjetnost toženčevega očetovstva s skupno vsoto 99,999829...% (tak rezultat biološko očetovstvo praktično potrjuje), izpovedbi predlaganih prič o tem, kje je bil toženec ponoči dne 28. 8. 1999, na drugačno odločitev sodišč ne bi mogli vplivati.

Odločitev o preživninskem zahtevku izpodbija toženec le s kratko in pavšalno trditvijo, da plačila ne zmore, ker za delo na očetovi kmetiji ne dobi nobenega plačila. Ugotovitve sodišč so drugačne.

Toženec je res nezaposlen. Za delo na očetovi kmetiji prejema hrano in obleko. Je pa lastnik in soalstnik nepremičnin, ki so navedene v razlogih izpodbijane sodbe, osebnega avtomobila, mobilnega telefona itd. Odločitev, da bo k stroškom preživljanja ml. tožnika lahko prispeval po 20.000 tolarjev mesečno, zato ni materialnopravno napačna, kot zmotno zatrjuje revizija.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija v delu, ki se nanaša na ugotovitev očetovstva in na toženčevo preživninsko obveznost, ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Toženec z revizijo ni uspel. Zato mora sam trpeti stroške revizijskega postopka. Sama pa jih mora trpeti tudi tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, vendar pa njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni. V pravdnem postopku pa velja načelo, da je treba povrniti le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).