VSL Sodba II Cp 1119/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 732 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila protivrednosti darila, ki bi ga bilo treba vrniti zaradi razveze zakonske zveze na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.¹ Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev darila. Tožnica je zatrjevala še ničnost darilne pogodbe, čemur sodišče prve stopnje tudi ni sledilo.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve, da ni pogojev za vrnitev darila; razlogov v zvezi z ničnostjo ne izpodbija. Med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje odločilen razlog za ugotovitev, da kavza darila ni bila čista zaljubljenost oziroma vera v skupno življenje, našlo v izpovedi toženca in listinskih dokazih toženca. Zaradi narave stvari je jasno, da je »stanje psihe« darovalca mogoče ugotoviti samo s pravilno in popolno dokazno oceno darovalčeve izjave, ne pa preko sklepov, ki jih je obdarjenec oblikoval skozi leta. Toženčeva izjava glede domnevnega darila zaradi pridobitve kredita ne more biti prepričljiva, saj je v nasprotju s predloženimi listinami. Pri tožnici je bila v trenutku sklenitve darilne pogodbe v ospredju ravno vera v skupno življenje in zaljubljenost, sklepanje kreditnih pogodb in skupna gradnja pa uresničitev te vere.

3Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in med drugim navedel, da je bilo dokazno breme o nagibu za sklenitev darilne pogodbe na strani tožnice kot darovalke, ki pa ni zmogla dokaznega bremena, da bi bila to ravno vera v dosmrtno skupno srečno zakonsko življenje s tožencem. Toženec je dobil odobreno prvo posojilo 18. 5. 1974, kar časovno sovpada s pričetkom gradnje v marcu oziroma aprilu in skupaj z ostalimi listinskimi dokazi potrjuje navedbe toženca, da sta se s tožnico leta 1973 odločila, da bosta zgradila hišo, da je oče tožnici zato podaril zemljišče, da sta s tožnico za gradnjo potrebovala posojila, da je preveril pri delodajalcu, če lahko dobi stanovanjsko posojilo, pa so mu rekli, da brez (so)lastništva nepremičnine, na kateri se bo gradilo, ne bo šlo, zato je vsemu temu sledila sklenitev darilne pogodbe 24. 12. 1973.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZZZDR je kot eno od posledic razveze zakonske zveze določal, da je treba vrniti darila, ki niso običajna in ki zlasti niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca (drugi odstavek 84. člena ZZZDR). Temu je dolga leta sledila tudi sodna praksa, ki je v primeru razveze zakonske zveze bolj ali manj avtomatično razsojala, da je treba nesorazmerna in/ali neobičajna darila vrniti. To dolgoletno prakso je spremenil sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017, ki je, sklicujoč se na spremenjene družbene razmere in tem razmeram prilagojeno ustavnoskladno² interpretacijo predpisa, ki je bil sprejet v drugačnih političnih, družbenih in ekonomskih razmerah (ZZZDR iz leta 1976), sprejel ustavnoskladno razlago drugega odstavka 84. člena ZZZDR. Vrnitev darila poslej ni več (skoraj) avtomatična posledica prenehanja zakonske zveze, temveč morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji; preklic darila pride v poštev (predvsem) takrat, »ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo.«³ Ta odločba nadalje obrazlaga, da je preklic darila utemeljen in ustavno dopusten, kadar je kavza za sklenitev darilne pogodbe temeljila v specifični zakončevi (darovalčevi) veri v dosmrtno skupno življenje z obdarjencem. Po drugi strani pa v primerih, ko darilna kavza vsebuje tudi številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo, ko vera v »večno« ljubezen in skupno življenje, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju, preklic darila ni utemeljen. Stališča sklepa II Ips 29/2016 povzema tudi druga novejša sodna praksa.⁴

6Temu stališču VSRS je sledilo sodišče prve stopnje, sprejemata pa ga tudi pravdni stranki, saj se obe sklicujeta na navedeno odločbo. Pritožbeno sodišče poudarja, da se na ustavnoskladno razlago, kot jo je sprejelo VSRS, ni mogoče sklicevati (in posledično odklanjati vrnitve darila) v vsakem primeru, ko zaljubljenost, vera v dosmrtno skupno življenje ipd. (vsem tem opredelitvam je skupno to, da gre za idealistične, nematerialne motive) ni edina kavza darila. Vrnitev darila je možno odkloniti le v primerih, ko so drugi (materialni, racionalni, ekonomski ipd.) motivi v ospredju, ko je torej bistveni del kavze racionalnega značaja in ni utemeljen na veri v dosmrtno skupno življenje. Drugače povedano: ugotoviti je treba, da darilo ni bilo dano zato, ker je bil darovalec zaljubljen v obdarjenca, čutil do njega naklonjenost in pričakoval »zvestobo do groba,« temveč je z izročitvijo darila zasledoval (tudi in predvsem) nek racionalen, praviloma ekonomski cilj. Pri tem je seveda treba upoštevati, da darilo med zakoncema praviloma vsaj delno temelji na medsebojni ljubezni, naklonjenosti in veri v skupno življenje, saj so to praviloma glavni motivi za sklenitev zakonske zveze.⁵

7Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila toženčeva izpovedba bolj prepričljiva in njegovi razlogi bolj racionalno sklenjeni kot pa tožničini. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da naj bi bil tožničin motiv za sklenitev usmiljenje do toženca, temveč, da je tako razvidno iz njene izpovedi na zaslišanju. Tožnica je izpovedala, da je tožencu podarila del nepremičnine, ker »je bil brez staršev« (dvakrat na 2. strani prepisa zapisnika z dne 22. 1. 2020) in »ker nič ni imel, ker je bil revež« (5. stran zapisnika), zato je njeno izpovedbo mogoče interpretirati, kot da bi bil motiv darila usmiljenje. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tožničine izjave, da je bila takrat mlada in zaljubljena, vendar njenim izpovedbam pravilno ni pripisalo takšnega pomena, za kakršnega se zavzema pritožba. Tožnica je na naroku 22. 1. 2020 na vprašanje svoje pooblaščenke, zakaj je tožencu podarila nepremičnino, odgovorila: »Zato, ker nič ni imel, ker je bil revež, jaz pa zaljubljena. Glej. Kako naj rečem zakaj? Dala. Ne vem.« Takšen odgovor tožnice res ne deluje posebej prepričljivo, tožnica ne govori o veri v dosmrtno skupno življenje, temveč o nekakšnem (u)smiljenju (kar je gotovo tudi ena od prvin ljubezni in naklonjenosti), deloma pa niti »ne ve,« kaj naj bi bil motiv za daritev. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi drugi del tožničinih izjav, da je na toženca »prepisala polovico, da sta lahko zaživela naprej.« Prav ta formulacija (»zaživeti [skupaj] naprej«) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne kaže le na ljubezen in pričakovanje skupnega življenja, temveč bolj na to, kar ves čas zatrjuje toženec – da je bila darilna pogodba del njunih skupnih prizadevanj za ustvaritev materialne podlage za življenje.

8Pritožba navaja, da je »stanje psihe« darovalca mogoče ugotoviti samo s pravilno in popolno dokazno oceno darovalčeve izjave; pritožbeno sodišče odgovarja, da z nobeno metodo, ne tehnično ne zasliševalno, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšne so bile misli ali občutki nekega človeka pred več desetletji. O tem je mogoče samo posredno sklepati na podlagi bolj ali manj zanesljivih indicev. Indične zunanje okoliščine pa so lahko enako ali še bolj zanesljive od subjektivne izpovedbe (izjave, pripovedi) osebe, ki je zainteresirana za izid postopka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni oprlo zgolj na izpovedbi strank (in torej dokazne ocene ni gradilo le na posameznih izjavah tožnice), temveč tudi na druge posredne dokaze.

9V konkretnem primeru so bile to listine in nesporna dejstva v zvezi z gradnjo hiše. Toženčeve navedbe (odgovor na tožbo in vloga z dne 5. 12. 2019), podkrepljene z njegovo izpovedbo in listinami, da sta bila tožnica in toženec brez večjih prihrankov, da sta imela zgolj svoji plači (ter podarjeno parcelo) in da sta za gradnjo hiše potrebovala čim več kreditov, ki sta jih lahko dobila tudi pri svojih delodajalcih, so logične in prepričljive (in niso bile konkretizirano prerekane). Prav tako je logična toženčeva trditev (ki jo je potrdil s svojo izpovedbo), da so delodajalci v tistih časih dajali svojim zaposlenim namenske kredite za nakup ali gradnjo stanovanj, torej za rešitev stanovanjskega problema. To potrjuje odločba o odobritvi kredita z dne 18. 5. 1974 (priloga B6), kjer je navedeno, da mora uporabnik kredita odobreno vsoto uporabiti izključno za dograditev stanovanja in kasnejšo vselitev. Ta listina (ki jo je toženec priložil prvi pripravljalni vlogi) negira tožničino tezo, da naj bi se krediti začeli pridobivati šele eno leto po sklenitvi darilne pogodbe. Res je, da je bila dobrih 11 mesecev po sklenitvi darilne pogodbe sklenjena prva kreditna pogodba, vendar je bil kredit odobren že prej, manj kot pet mesecev po sklenitvi darilne pogodbe, kar je tudi skladno s toženčevimi izpovedbami, da se je gradnja začela marca s kopanjem jame za temelje, kredite pa da so najeli, ko je gradnja napredovala. Tudi ni tako nelogično, kot skuša prikazati pritožba, da je toženec zatrjeval in izpovedoval, da nista imela nikakršnih prihrankov in da sta zato potrebovala kredite za gradnjo, ki pa sta jih dobila šele leto dni pozneje; ni sporno, da sta imeli obe stranki prihodke iz naslova plače, kar je očitno zadostovalo za pokrivanje začetnih stroškov gradnje (toženec je tudi izpovedal, da je jamo za temelje kopal sam).

10Res se sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno opredelilo do tožničine izjave, da bi lahko ona bila porokinja za kredit, ki bi ga najel toženec, vendar tega dejstva tožnica ni zatrjevala v okviru dejanskih navedb, temveč je o tem izpovedala na zaslišanju.⁶ Torej ni šlo za odločilno dejstvo, sodba pa mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. V zvezi s tožničino izpovedbo o možnem poroštvu pa pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da teza o poroštvu tudi spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo (so)lastništvo nepremičnine pogoj za pridobitev namenskega kredita za reševanje stanovanjskega vprašanja. Zato je jasno, da toženec, četudi bi imel poroka, ne bi mogel pridobiti namenskega stanovanjskega kredita, kar bi posledično pomenilo, da bi pravdni stranki skupno kot zakonca (v istem časovnem obdobju) zbrali manj sredstev, torej bi tudi težje oz. počasneje gradili hišo, ki sta jo potrebovali za svojo družino.

11Ocena sodišča prve stopnje, da je smiselno, da se za kredit zaprosi takrat, ko ga glede na finančno stanje oziroma fazo projekta upravičenec potrebuje, je res izven trditvene podlage toženca, vendar – kot zapiše pravilno že pritožba sama – gre za oceno sodišča, dokazno oceno oziroma logični zaključek, ki ga sme in mora sodišče napraviti sámo na podlagi ugotovljenih dejstev, zato ni treba, da bi za tak zaključek bila podlaga že v trditvah samih strank. Tožnica v pritožbi sama navaja, da sta obe stranki prevzemali kredite za financiranje gradnje hiše na spornem zemljišču, saj je bilo to skladno z njunim skupnim namenom razpolaganja z nepremičnino, to pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje; zato je nesmiselno pritožbeno izpostavljanje, da naj toženec ne bi trdil ali dokazoval, da sta kredite pridobivala skupaj. Poleg tega je ta okoliščina (da sta skupno pridobivala kredite, ker in kot sta tudi skupaj gradila) jasno razvidna in razumljiva iz toženčevih navedb, da sta (tudi s pomočjo kreditov) pravdni stranki ustvarili novo stvar (hišo), da sta gradili skupaj in da sta se bili primorani zadolžiti in gradnjo financirati s posojili (vse v dvojini).

12Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil bistveni nagib tožnice za sklenitev darilne pogodbe realizacija skupnih načrtov za gradnjo družinske hiše, za kar je bilo treba pridobiti kredite, za pridobitev čim več kreditov pa je bilo treba izboljšati toženčevo kreditno sposobnost s tem, da bi izkazoval (so)lastništvo zemljišča, na katerem se je gradilo. Da bi bil glavni oziroma odločilni motiv za sklenitev darilne pogodbe zgolj vera v dosmrtno skupno življenje, ljubezen oziroma zaljubljenost v toženca, tožnica ni uspela dokazati in dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi pritožba ne uspe omajati.

13Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁷), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

14Ker je tožnica s pritožbo propadla, je na podlagi 154. in 166. člena ZPP dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (1000 odvetniških točk ali 600 EUR) in 22 % DDV (132 EUR). Priznane stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo, in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR.
² VSRS ugotavlja, da »avtomatična« in neselektivna obveznost vrnitve darila po 84. členu ZZZDR lahko nedopustno posega v lastninsko pravico obdarjenca (primerjaj 9. točko sklepa II Ips 29/2016).
³ Eden od evidenčnih stavkov sklepa II Ips 29/2016.
⁴ Sklep VSRS II Ips 23/2018 z dne 11. 4. 2019, sodba in sklep VSL II Cp 1264/2019 z dne 6. 11. 2019, sodba VSL I Cp 128/2020 z dne 11. 3. 2020 in sodba VSM I Cp 1100/2019 z dne 24. 3. 2020; obiter dictum tudi sodba VSRS II Ips 240/2017 z dne 29. 11. 2018 in sklep VSRS II Ips 191/2018 z dne 29. 11. 2018.
⁵ V zadevi II Ips 23/2018, ki obravnava zelo podobno situacijo kot predmetna pravda, je VSRS med drugim zapisalo: »Čeprav je toženka zatrjevala, da je bil nagib za darovanje oziroma podlaga pogodbe (tudi) možnost toženke, da kot solastnica podarjene nepremičnine pridobi kredit(e) zaradi nadaljnje ureditve stanovanjske hiše in okolice, je življenjsko logično, da tožnik s toženko darilne pogodbe ne bi sklenil, če le-ta ne bi bila njegova žena.«
⁶ Pritožba na več mestih očita sodišču, da je določena dejstva ugotovilo na podlagi toženčevih izpovedb, mimo trditvene podlage, vendar se tudi sama sklicuje na dejstva, ki niso bila zatrjevana, temveč izhajajo le iz izpovedbe.
⁷ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.