83. člen ZZZDR-UPB1

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.

Vložitev tožbe v pravdnem postopku, s katero se zahteva sprememba izvršilnega naslova glede preživnine, je ustrezna pravna pot le v primeru spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca (82.č člen ZZZDR). Dolžnik ni zatrjeval nobene od navedenih okoliščin, ampak prenehanje pravice do preživljanja zaradi pridobitve premoženja, s katerim si lahko upnica zagotovi preživljanje. S tem se je skliceval na zakonski dejanski stan iz določila 83. člena ZZZDR, ki opredeljuje razloge prenehanja preživninske obveznosti. Pravica do preživnine v tem primeru ne preneha na podlagi sodne odločbe, ampak z nastopom v zakonu opredeljenih dejstev (ex lege).

Dejstvo, da je preživninska upravičenka po razvezni sodbi prejela 42.000,00 EUR na račun deleža na skupnem premoženju, ne predstavlja spremenjenih razmer. Spremenila se je namreč le pojavna oblika premoženja.

Ugovor dolžnika, da je terjatev na plačilo preživnine bivšemu zakoncu prenehala po nastanku izvršilnega naslova zaradi pridobljenega premoženja ali lastnih dohodkov, s katerimi se lahko upnik sam preživlja, je razlog, ki preprečuje izvršbo, če se izkaže kot resničen.

Za ukinitev preživnine bi bile relevantne le trditve (z dokazi), da je preživninska upravičenka pridobila premoženje, ali dohodke, ali da je sklenila zakonsko zvezo oziroma, da je nastala nova izvenzakonska skupnost.

Medtem ko v pravdni zadevi II Ips 391/2000 zbrano procesno gradivo, vključno z ugotovljenim dejstvom, da imata pravdni stranki v skupni lasti stanovanjsko hišo, ni omogočalo sklepa o minimalni socialni varnosti oziroma preskrbljenosti tožene stranke v bodoče, je mogoče takšen zaključek v obravnavani zadevi napraviti na podlagi nespornega dejstva, da sta pravdni stranki stanovanjsko hišo v Idriji prodali za 240.000 DEM, od česar je toženki pripadlo 120.000 DEM.

Toženka je pridobila možnost, da si s sredstvi od prodane nepremičnine, zagotovi npr. z nakupom manjše stanovanjske enote socialno varnost, uredi stanovanjsko vprašanje, a je ni izkoristila, to pa ne more biti breme razvezanega zakonca, ne gre več za nepreskrbljenega zakonca v smislu 81.čl. ZZZDR.

Po 184. členu ZPP pride do spremembe tožbe, če se spremeni istovetnost zahtevka. V primeru, ko tožnik med pravdo spremeni in dopolni pomembne dejanske okoliščine ali celo dejansko stanje, kot je storil v tej zadevi, se pogosto zastavlja vprašanje, ali je prišlo do spremembe tožbe ali ne, oziroma ali je podana istovetnost zahtevka. V mejnih primerih je vodilo za to presojo procesna teorija, ki gleda pri ocenjevanju istovetnosti zahtevka predvsem na vprašanje, ali je tožbeni predlog spremenjen. Ker pravica do preživnine ne preneha na podlagi sodne odločbe, ampak z nastopom dejstev, ki jih predpisuje zakon v 83. členu ZZZDR, ta dejstva pa so v konkretni zadevi nastopila že pred vložitvijo tožbe, sodišče prve stopnje ni zmotno odločilo, ko je ugotovilo prenehanje pravice do preživnine od vložitve tožbe.

Temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncev je njegova nepreskrbljenost. (Ne) preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej.

Razlog za zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka za ukinitev preživnine je njena višina 0,15 SIT, kar za toženca ne more predstavljati nobenega finančnega bremena, in sicer ne glede na njegove premoženjske razmere, saj gre le za simbolični znesek pod enim tolarjem. Morebitna sprememba toženčevih premoženjskih razmer na drugačno odločitev ne more vplivati. Res bi ozka gramatikalna razlaga 1. točke tretjega odstavka 367. člena ZPP kazala na to, da je revizija dovoljena samo tedaj, ko je preživnina prvič določena ali ukinjena, ne pa tudi, če je tak tožbeni zahtevek zavrnjen. Vendar pa teleološka razlaga po namenu zakona, pa tudi postopek spreminjanja te določbe, pripelje do drugačnega sklepa. Zakon šteje samo pravico do preživnine za temeljno, zato revizijo omogoča ne glede na vrednost spora. Ugoditev tožbenemu zahtevku za določitev preživnine ali njegova zavrnitev in ugoditev zahtevku za ukinitev preživnine ali njegova zavrnitev, se vedno nanaša na samo pravico do preživnine. Tako kot je za preživljanca pomembna pravica do preživnine, je ta za preživljalca lahko hudo breme in je pomembna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za njeno ukinitev.

Po 1. točki tretjega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena tudi, če je v sporu o preživljanju preživnina prvič določena ali je ukinjena. Ozka gramatikalna razlaga bi sicer kazala na to, da je revizija dovoljena samo tedaj, če je preživnina prvič določena ali ukinjena, in ne tudi, če je tak tožbeni zahtevek zavrnjen. Toda razlog, da je zakonodajalec dovolil revizijo po temelju civilnopravnega razmerja, ne glede na vrednost spornega predmeta, je treba iskati v pomembnosti določene zadeve za pravdni stranki in za enotno uporabo prava v zvezi s temi razmerji. Pravica do preživnine je tako pomembna, da je zakonodajalec pri pisanju zakona v tretji odstavek cit. člena (naknadno) vključil 2. točko, ki dovoljuje revizijo v zvezi s pravico do preživljanja tudi v odškodninskih sporih. Ker je torej štel samo pravico do preživnine (in ne tudi do morebitnih zvišanj preživninskih zneskov) za temeljno, je omogočil revizijo ne glede na vrednost spora. Vprašanje ugoditve zahtevku za določitev preživnine ali njegovi zavrnitvi oziroma ugoditvi ali zavrnitvi tožbenega zahtevka za ukinitev preživnine, se vedno nanaša na samo pravico do preživnine, odvisno je le od zornega kota tožeče ali tože

Določbe 83. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da preživninska obveznost razvezanega zakonca ne preneha, če drugi zakonec sklene novo (izven)zakonsko zvezo z nekom, ki ga ni sposoben preživljati.

83. člen ZZZDR določa, da pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo prejema, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica od leta 1993 dalje živela v izvenzakonski skupnosti, sta pravilno razsodili, da je izgubila pravico do preživnine in da preživninska obveznost tožnika preneha s 27.2.1996, ko je vložil tožbo. Izvenzakonska skupnost ima namreč po 12. členu ZZZDR enake pravne posledice kot zakonska zveza.

Prejemanje družbene pomoči enega zakonca ne razbremenjuje preživninske obveznosti drugega zakonca, v kolikor jo ta zmore.

Določba 83. člena ZZZDR, ki ureja prenehanje pravice do preživnine, se uporablja tudi v primeru, ko preživninski upravičenec vzpostavi izvenzakonsko skupnost.

Zavrnitev zahtevka na ukinitev preživnine - toženka ne živi v izvenzakonski skupnosti.

O tožničini pravici do preživnine je že bilo pravnomočno odločeno. Toženec bi utemeljeno mogel zahtevati prenehanje te pravice, če bi tožnica pridobila premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, ali če bi sklenila novo zakonsko zvezo (83. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Izven teh razlogov pravici do preživnine ni mogoče utemeljeno oporekati.

Medsebojna razmerja med razvezanima zakoncema ureja zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa v 83. členu, da preživninska obveznost razvezanega zakonca do drugega razvezanega zakonca preneha, če ta pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo. Če pride do spremenjenih razmer na strani razvezanih zakoncev, se lahko njuno preživninsko razmerje na novo uredi v skladu z določilom petega odstavka 132. člena ZZZDR. Ta določila so po svoji naravi predvsem socialnega pomena, ki zagotavljajo ob izpolnjevanju določenih predpostavk pravico do določenih sredstev preživljanja, kadar si jih razvezani zakonec sam ne more zagotoviti.

Ne dovolj raziskana odločilna dejstva iz 82. ali 83. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so potrebna za pravilno odločitev o preživnini za razvezanega zakonca, niso identična tistim iz 79. člena navedenega zakona, temveč so širša. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe posebej poudarilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da tožnica nima svojih sredstev za preživljanje in da ni zaposlena. Glede na to in glede na dejansko izkazane toženčeve zmožnosti je poudarilo specifičnost ugotovljene situacije, ki dovoljuje odločitev, da toženec krije vse otrokove denarne potrebe. Zmožnosti staršev iz 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso le njihove denarne zmožnosti. Tožnica skupni hčerki pravdnih strank nudi pretežno vzgojo in oskrbo, kar je njen prispevek k preživljanju otroka. Zato je izpodbijana odločitev o višini preživnine tudi sorazmerna zmožnosti obeh staršev.

"Simbolična" preživnina, prisojena med razveznim postopkom, se lahko pozneje zviša tudi, če razvezani zakonec prejema pokojnino, vendar je ta bistveno nižja od OD, razvezani zakonec pa zaradi slabega zdravstvenega stanja na kmetiji ne more več delati.