VSL Sodba I Cp 1930/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je v roku 15 dni dolžna povrniti prvemu in drugemu tožencu skupno znesek 1.184,08 EUR, tretji toženki pa znesek 1.474,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, ki sta jo 8. 11. 2007 sklenila prvi toženec kot darovalec in drugi toženec kot obdarjenec in katere predmet je nepremičnina, posamezni del številka 4, v stavbi 000, k.o. X, nična. Posledično je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti vknjižbe lastninske pravice na podlagi prej omenjene pogodbe in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Zavrnilo je tudi zahtevek, da omenjena nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca, na katerem je delež vsake od strank ½, ter podredni zahtevek, s katerim je tožnica od prvega toženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 26.000,00 EUR. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvemu in drugemu tožencu 3.018,52 EUR, tretje toženki pa 2.268,12 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno zaključilo, da sporno stanovanje ne sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Spregledalo je, da se navedbe tožencev v odgovoru na tožbo ne ujemajo z izpovedjo prič ter navedbami prvega toženca na prvem naroku za glavno obravnavo glede načina plačevanja položnic. Do protislovnosti se sodišče ni opredelilo, temveč je prvemu tožencu nekritično sledilo. Obrazložitev sodbe se tako na enem mestu opira na razlago, da je oče tožencu izročil denar, ta pa je nato plačeval položnice za posamezne obroke kupnine za sporno stanovanje, na drugem mestu pa sodišče pojasnjuje, da je bil oče toženca tisti, ki je plačeval položnice. Takšna obrazložitev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nedosledno ovrednotilo izpovedi prič A. T. in S. V., ki v izjavah nista izrecno navedli, da bi V. J. plačeval položnice iz svojih sredstev, saj tega tudi nista mogli vedeti. Sodišče je samo interpretiralo njuni izjavi in jima dalo večji pomen in težo, kot ju dejansko imata. S tem je prekoračilo meje interpretacijskih pravil in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojo odločitev je utemeljilo tudi s popolnoma nepomembnimi okoliščinami, kot so čas bivanja v stanovanju in dejstvo, da sta tožnica in prvi toženec imela še eno skupno stanovanje, za katerega sta plačevala kredit. Omenjeno ne more izkazovati, čigav je bil v resnici denar, s katerim je toženčev oče plačeval položnice. Sodišče je spregledalo, da toženci odločilnih navedb glede izvora denarnih sredstev niso izpodbijali, temveč so se zatrjevana dejstva nanašala zgolj na trditveno podlago glede načina izvrševanja plačila. Svojo odločitev je oprlo na izpoved priče V. J., ki jo je napačno ovrednotilo kot zatrjevano dejstvo, s čimer je kršilo pravdni postopek. Neprerekana je ostala navedba tožnice o okoliščinah plačila pologa za stanovanje. Ker je bil polog plačan iz skupnih sredstev, odločitev sodišča prve stopnje, da stanovanje ne spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, ni pravilna. Pritožba opozarja tudi na nedoslednost in protislovnost v izpovedi V. J., ki je sprva suvereno pritrdil, da je položnice plačeval samo v Ž., po predočenju potrdil o plačanih položnicah z žigom z J. pa je svojo izpoved zmedeno spremenil in pojasnil, da je v času dopusta plačeval položnice tudi na J., kasneje pa je poskušal obrazložiti, zakaj so bile tudi druge položnice plačane na J. in ne v Ž. To nedoslednost je sodišče spregledalo in nekritično sledilo omejeni priči. Sodišče je neupravičeno zavzelo stališče glede plačilne nesposobnosti tožnice, saj je imela v času zakonske zveze zaposlitev in je prejemala cca. 60.000 tolarjev plače. Zaradi kredita v višini 20.000 tolarjev mesečno ni bila nesposobna plačevati še zneska od 6.000 do 8.000 tolarjev. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Na pritožbo so odgovorili vsi toženci in prerekali podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, sklenjene med prvim tožencem kot njenim bivšim možem in darovalcem ter njegovim sinom, drugim tožencem, kot obdarjencem, za stanovanje številka 4, v stavbi 000, k.o. X, ker je ugotovilo, da predmet darilne pogodbe ni sodil v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Iz navedenega razloga je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v tržni vrednosti sorazmernega deleža odtujenega stanovanja. V pritožbenih razlogih pritožnica graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje glede bistvenega zaključka, da omenjeno stanovanje ni bilo plačano s sredstvi, ki so bila z delom pridobljena v času trajanja njene zakonske zveze s prvim tožencem, temveč je njegov nakup financiral oče prvega toženca V. J. Pri tem se sklicuje na neskladnost in napačno povzemanje določenih trditev strank, protislovnost v razlogih in neobrazloženost, sodišču pa očita tudi prekoračitev trditvene podlage. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče te očitke zavrača.

6Nebistvene so obširne pritožbene navedbe, da sodišče ni posebej ocenilo razhajanja v trditveni podlagi prvega toženca v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo o načinu plačevanja položnic za stanovanje, saj med strankama ni bilo sporno, da je položnice plačeval oče prvega toženca.¹ To dejstvo sta potrdili tudi priči A. T. in S. V. Drugačen zapis v tožbi je bil očitno posledica nesporazuma med pooblaščencem prvega toženca, ki je vlogo sestavljal, in prvim tožencem, ta nesporazum pa je bil odpravljen s korekcijo trditev na prvem naroku za glavno obravnavo pred izvedbo dokaznega postopka. Sodišču prve stopnje se torej do omenjenega razhajanja med trditvami v odgovoru na tožbo in popravljenimi trditvami na prvem naroku za glavno obravnavo, katerih pravilnost je naknadno potrdil dokazni postopek, ni bilo treba opredeljevati. To razhajanje tudi v ničemer ni vplivalo na zaključek o tem, s katerim premoženjem je bilo sporno stanovanje kupljeno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Sodišče prve stopnje je v 14. točki korektno povzelo izpovedi prič A. T. in S. V., celo skoraj dobesedno, nato pa ju je dokazno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedjo priče V. J. Pritožbeno sodišče tej dokazni oceni pritrjuje, saj ni razlogov, da priči, ki sta bili zgolj V. J. sodelavki na pošti, ne bi bili resnicoljubni, prav tako pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim očitkom o preširoki in nelogični interpretaciji njunih izpovedi. Povsem neutemeljen glede na natančno povzete izpovedi je očitek protispisnosti oziroma kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Naloga sodišča je, da v okviru dokazne ocene med seboj primerja ugotovljena dejstva, jih umesti v logično sklenjen dokazni krog, pri čemer za celovito dokazno oceno lahko dodatno izhaja tudi iz posrednih dokazov oziroma indicev. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče odločitev utemeljilo tudi z nepomembnimi okoliščinami, kot so čas bivanja v stanovanju, višino dohodkov in dejstvom, da sta tožnica in prvi toženec s kreditom financirala nakup drugega spornega stanovanja. Tudi te okoliščine ob ostalih izvedenih dokazih namreč niso v prid verziji tožnice, da je sporno stanovanje kupila sama skupaj s prvim tožencem, s sredstvi, pridobljenimi z delom v času njune zakonske zveze.

9Ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da tožena stranka odločilnih navedb tožnice, ki zadevajo izvor denarnih sredstev, s katerim so se plačevale položnice za obroke kupnine in polog, ni izpodbijala. V odgovoru na tožbo sta prvi in drugi toženec izrecno zatrdila, da je vse položnice za stanovanje plačeval toženčev oče, da tožnica k tem zneskom ni prispevala ničesar, na prvem naroku za glavno obravnavo pa sta podala dodatne navedbe, da sta kupnino za stanovanje v celoti prispevala starša, ki sta v njem tudi živela, in da ne tožnica in ne prvi toženec k nakupu nista prispevala ničesar. Gre za zadostno zanikanje trditev, da je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi, pridobljenimi z delom v trajanju zakonske zveze. Zato je odveč pritožbena trditev, da je sodišče z izpovedjo priče nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago, saj je priča V. J. zgolj potrdil, kar je zatrjeval že prvi toženec, da je kupnino za stanovanje prispeval sam in ne njegov sin in snaha. Enako velja tudi za plačilo pologa, kjer prav tako ne gre za neprerekano navedbo tožnice.

10Pritožbenemu izpostavljanju neustreznosti dokazne ocene priče V. J., ki naj bi mu sodišče nekritično sledilo, ni mogoče pritrditi. Zgolj dejstvo, da omenjeni ni povsem podrobno in konsistentno izpovedoval, v katerih krajih je plačeval položnice (ali v celoti na pošti v Ž., kjer je bil zaposlen, ali deloma tudi na J.), ob tem, da jih je nedvomno plačeval sam, na verodostojnost njegove celotne izpovedbe glede bistvene okoliščine, da je tudi kupnino za stanovanje prispeval sam, ne vpliva. Izpoved priče je sodišče vrednotilo skozi izpovedi prič A. T. in S. V. ter v povezavi z ostalimi okoliščinami primera, celoten zaključek pa ni potrdil pavšalnih in z ničemer izkazanih nasprotnih navedb tožnice o načinu nakupa spornega stanovanja. Tudi mesečni znesek, ki ga je prejemala kot plačo in iz katerega je plačevala še dodatni kredit, nedvomno pa tudi vsaj del družinskih življenjskih stroškov in v času nakupa spornega stanovanja stroške prvega toženca, ki ni bil zaposlen, na drugačno dokazno oceno ne more vplivati.

11Po povedanem je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih in uveljavljenih pritožbenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožencem pa je dolžna povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo glede na priglasitev strank, pri čemer je prvemu in drugemu tožencu priznalo vse priglašene stroške, saj so bili priglašeni v nižjem znesku, kot bi jima šli upoštevajoč v tem postopku veljavno Odvetniško tarifo po ZOdvT, v skupnem znesku 1.184,08 EUR, tretje toženki pa je priznalo pravilno priglašene pravdne stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.177,06 EUR, materialne stroške v višini 2 % do 1000 odvetniških točk in v nadaljnji višini 1 % za presežek, kar vse povečano za davek na dodano vrednost znaša 1.474,49 EUR. Podrobnejši preizkus odmere stroškov je razviden na listovnih številkah 146 in 149 spisa. Omenjene stroške je dolžna tožnica tožencem povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-----------------------------------------------------

¹ Tožnica je ob zaslišanju na vprašanje, zakaj je bila takšna pot denarja, sama navedla: „Zato, ker je njegov oče delal tam na pošti in tam je položnice plačal, zaradi tega, iz tega razloga. On je pač tam na pošti delal in takrat, ko je položnica prišla, jo je on tam plačal, B. J. bi moral njemu denar dajat za to“, 9. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 30. 10. 2017.