VSL Sodba in sklep II Cp 1869/2020

I. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi druge tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep o stroških v I. točki izreka v razmerju do nje spremeni tako, da je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 7.101,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je dolžna pravdne stroške tožeče stranke v znesku 257,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v korist proračuna Republike Slovenije plačati le prva tožena stranka. V preostalem delu se pritožba druge tožene stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zoper sklep o stroških zavrneta in se ta sklep potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije nerazdelno povrniti stroške tožeče stranke v zvezi z odgovoroma na pritožbi v znesku 1.667,13 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, in sicer z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju št. ...

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo glede zahtevkov tožnice v 1. delu izreka sodbe odločilo, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca sodi nepremičnina k.o. ..., parcela št. 656/2 (I. točka), pri čemer delež tožnice znaša 2/5, delež prvega toženca pa 3/5 (II. točka), medtem ko se v presežku njen tožbeni zahtevek zavrne (to je glede ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi nepremičnina k.o. ... parcela št. 656/3, ter da sta njuna deleža na obeh nepremičninah enaka) – III. točka izreka. Sodišče je ugodilo tudi zahtevku tožnice za razveljavitev prodajne pogodbe v notarskem zapisu SV 1008/2017 s 16. 10. 2017 (IV. točka izreka), zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice druge toženke pri nepremičnini k.o. ..., parcela št. 656/2, zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov pri navedeni nepremičnini (V. točka izreka) ter zahtevku, da je druga toženka dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnice na nepremičnini k.o. ..., parcela št. 656/2, opustiti kakršnekoli posege v to nepremičnino ter vzpostaviti prejšnje stanje te nepremičnine z izpraznitvijo stanovanjske stavbe ter se v bodoče vzdržati takšnega in podobnega vznemirjanja (VI. točka izreka). V delu, v katerem je tožnica od druge toženke zahtevala prenehanje z vznemirjanjem njene lastninske pravice na nepremičnini k.o. ..., parcela št. 656/2 in vzpostavitev prejšnjega stanja te nepremičnine na način, da druga toženka v stanovanjski stavbi na navedeni nepremičnini ponovno vzpostavi dovod tople vode v prvo nadstropje in dovod vode v pralnico v pritličju, je tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka).

Nasprotno tožbo prvega toženca zoper tožnico z 2. 11. 2018 z zahtevkom za ugotovitev, da v njuno skupno premoženje spadata nepremičnini parcela št. 656/2 in 656/3, obe k.o. .., na katerih znaša delež tožnice 1/4 in delež prvega toženca 3/4, ter z zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje zaradi litispendence zavrglo (2. del izreka sodbe).

S sklepom, sprejetim v isti odločbi, je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških postopka, in sicer je toženi stranki naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v zneskih 8.230,45 EUR (I. točka izreka) in 257,81 EUR (II. točka izreka) v korist proračuna Republike Slovenije, 30 EUR pa tožeči stranki (III. točka izreka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Toženca sta zoper sodbo in sklep vložila vsak svojo pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Prvi toženec (v nadaljevanju tudi: toženec) v pritožbi poudarja, da materialni predpisi ne določajo posebne obličnosti za soglasje skupnega lastnika za veljavno razpolaganje drugega skupnega lastnika s skupnim premoženjem. To soglasje je torej lahko podano v kakršnikoli obliki in ni treba, da bi bilo podano k točno določenemu pravnemu poslu. Zadošča soglasje k prodaji kot enemu od možnih načinov razdružitve skupnega premoženja. Smiselno temu stališču pritrjujejo tudi določila Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerih sodišče s sklepom določi zgolj način delitve skupnega premoženja in ne soglasja udeležencev h konkretni prodaji. Zaključek sodišča, da tožnica ni dala soglasja k prodajni pogodbi s 16. 10. 2017, je brez dokazne in pravne podlage ter zaradi protispisnosti predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz predsodne korespondence med tedanjima pooblaščencema tožnice in toženca iz leta 2016 izhaja, da je tožnica jasno in nedvoumno izrazila soglasje za način razdružitve skupnega premoženja s prodajo. V konkretnem primeru ni šlo za prodajo skupnega premoženja v formalni lasti toženca na skrivaj, brez tožničine vednosti in v neskladju z dejansko tržno vrednostjo nepremičnine. Tožnica ni uspela dokazati, da je toženec skupno nepremičnino prodal nižje od njene realne tržne vrednosti oziroma za dejansko višjo kupnino od navedene v prodajni pogodbi. Soglasje tožnice k višini kupnine glede na doseženo prodajno ceno sploh ni bilo potrebno, če pa bi tožnica soglasje odtegnila, bi prodaji nasprotovala iz neracionalnih in neutemeljenih razlogov. Zakon tistemu, ki enostransko razpolaga s skupnim premoženjem, ne nalaga dolžnosti, da drugega skupnega lastnika pritegne k pogajanjem in ga obvešča o prodaji. O dokazni oceni predpravdne korespondence so v sodbi izostali razlogi o pravno relevantnih dejstvih, zato je v tem delu sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi neuporabe 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe je neutemeljen, saj bi tožnici šel kvečjemu denarni zahtevek na izplačilo ustreznega deleža kupnine. Sodišče je pri oceni izpovedbe direktorice druge toženke A. A. prezrlo korespondenco med tožnico in tožencem, na podlagi katere je A. A. upravičeno štela, da si bo toženec po njenem plačilu kupnine to razdelil s tožnico. Zato je zmoten zaključek, da je druga toženka vedela, da toženec razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju brez soglasja tožnice. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo kriterije za povečanje deleža zakonca na skupnem premoženju v smislu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in sodne prakse. Prezrlo je bistvene okoliščine in neskladno z izvedenim dokaznim postopkom tožnici pripisalo izjemno požrtvovalno skrb za njune kar tri otroke, njih vzgojo, gospodinjstvo, čistočo hiše, njeno vzdrževanje in skrb za vrt (pri čemer tožnica izjemnosti in požrtvovalnosti sploh ni zatrjevala). Število otrok je bilo stvar skupne odločitve bivših zakoncev in samo po sebi ne kaže na poseben prispevek tožnice. Tudi njena skrb za vzgojo, gospodinjstvo, čistočo hiše in urejanje okolice ni presegla običajne skrbi, saj je bila v pretežnem delu ves čas doma in brez zaposlitve. Sodišče ni dovolj upoštevalo več okoliščin v razmerju med tožnico in tožencem, ki so v prid tožencu in v škodo tožnici.¹ Tožnici je velik delovni angažma toženca ustrezal in je zato živela dokaj udobno. Splošno znano je, da je bila v tistem obdobju v Sloveniji marsikatera mati več otroki z visokošolsko izobrazbo redno zaposlena. Tožnica ni uspela dokazati trditve, da naj bi toženec zahteval, naj ne hodi v službo. Namen njenega šolanja ni bil, da po pridobljeni diplomi ostane doma. Ni najti podlage za zaključek, da tožnik ni uspel izpodbiti zakonske domneve o enakosti deležev, saj je za tožnico skrbel od njenega 17. leta ter ji omogočil ostati doma in skrbeti zgolj za družino. Sodišče se ni dovolj opredelilo do navedb toženca, da je ostrešje in kritino plačal njegov oče, kar je predstavljalo darilo njemu, temveč je zmotno zaključilo, da je bila to pomoč celotni družini. Sodišče se je kot na bistvene oprlo tudi na izpovedbe mladoletnih skupnih otrok, čemur je toženec iz več razlogov nasprotoval (zlasti zaradi negativnega odnosa otrok do njega). Ob tem je sodišče glede zakonske domneve spregledalo izpovedbo B. B., da je bil toženec več kot polovico časa zdoma, za preostali čas pa je spregledalo izpovedbo toženca, da je včasih tudi po nekaj tednov ostajal doma in ni delal. Da se toženec ni ukvarjal z otroci in jih ni priučil dela, je povsem subjektiven zaključek B. B. Ker toženec ni bil pasivno legitimiran v predlogu tožnice za zavarovanje z začasno odredbo, po temelju in višini izpodbija tudi del izreka glede odločitve o stroških, ki so mu bili naloženi v plačilo v postopku z začasno odredbo, vključno s stroški sodne takse. Opozarja tudi, da je tožnica 9. 7. 2020 umaknila predlog za zavarovanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep o stroških postopka ustrezno spremeni, podredno pa, naj ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožnici naloži v plačilo njegove pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Druga toženka v pritožbi nasprotuje zaključkoma, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje ter da prvi toženec pri prodaji ni razpolagal s soglasjem tožnice. Navedeno ne izhaja iz zaslišanja direktorice druge toženke A. A. Slednja tudi ni prava uka oseba, ki bi se v času sklepanja pogodbe zavedala pomena skupnega premoženja zakoncev. Ni ji bilo sporno tožničino nesodelovanje v postopku prodaje nepremičnine. Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu druge toženke za zaslišanje nekdanjega pooblaščenca tožnice odvetnika C. C. Direktorica druge toženke je bila ob sklepanju pogodbe (tudi upoštevaje zemljiškoknjižno stanje) prepričana v toženčevo izključno lastništvo nepremičnine kot tudi, da bo prvi toženec po prodaji s tožnico uredil vsa razmerja. Ne gre prezreti, da se je pravni posel sklepal v obliki notarskega zapisa in da je bila direktorica druge toženke prepričana v njegovo veljavnost ter je zanj celo najela posojilo, za katero je zastavila lastno nepremičnino. Iz obrazložitve sodbe in izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da je bila tožnica seznanjena s prodajo nepremičnin. Iz dopisa tožničinega tedanjega odvetnika C. C. z 19. 9. 2016 izhaja, da je tožnica soglašala s prodajo nepremičnine in se bila celo pripravljena zadovoljiti z znatno nižjim izplačilom. Sodišče je prezrlo v sodni praksi uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem tudi v primeru, če zakonec odobri razpolaganje svojega zakonca, pri čemer ni treba, da je odobritev izrecna oziroma podana v določeni obliki. Zadošča konkludentno izraženo soglasje zakonca, ob predpostavki, da je seznanjen z razpolaganjem (sodba VSL II Cp 1826/2013). Sodišče se pri obrazložitvi sklicuje zgolj na del dopisa tožničinega odvetnika z 19. 9. 2016 in tega dopisa ne razlaga tako, kot se glasi. Niti zakon niti sodna praksa ne zahtevata, da bi za veljavnost pravnega posla, ki ga opravi en zakonec v breme skupnega premoženja, drugi zakonec moral na določen način pri tej prodaji sodelovati, se pogajati in celo dati kupcu soglasje za nakup. Zahtevano je zgolj soglasje zakonca drugemu zakoncu, ki pa je bilo s strani tožnice podano z dopisom z 19. 9. 2016. Nedvomno je imela tožnica na razpolago pravna sredstva, ki bi jih lahko uveljavila, če bi prodaji resnično nasprotovala (zaznamba spora v zemljiški knjigi) in bi prodajo nepremičnin lahko preprečila. Nelogični so zaključki sodišča, da je druga toženka vedela, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje tudi iz razloga, ker je direktorica druge toženke sorodnica prvega toženca, ker živi v soseščini in ker je bila ob nakupu nepremičnine seznanjena z bivanjem stanovalcev v stanovanjski stavbi. Takšno sklicevanje sodišča je zgolj konstrukt brez pravih razlogov, vezanih na dobro vero direktorice druge toženke pri sklepanju pogodbe. Če je direktorica druge toženke pošteno potrdila, da obstaja med njo in prvim tožencem sorodstveno razmerje, to še zdaleč ne pomeni, da je bila seznanjena s premoženjskimi razmerami med tožnico in prvim tožencem. Seznanjena je bila zgolj s tem, da sta že dalj časa ločena (razveza zakonske zveze 24. 3. 2015, sklenitev prodajne pogodbe 16. 10. 2017), zato ji je upravičeno slediti, da je v času sklepanja pogodbe predvidevala, da sta medsebojna razmerja že dokončno dogovorila oziroma jih bosta, ko bo poravnana kupnina po prodajni pogodbi. Sodišče je prezrlo, da tudi prvi toženec v času sklepanja pogodbe ni bil prava vešča oseba in je sporno nepremičnino štel za svoje posebno premoženje. Prepričan v zemljiškoknjižno stanje in očitno tudi po dogovoru s tožnico (z njenim soglasjem) je upravičeno štel, da z nepremičnino lahko sam prosto razpolaga. Pogodbena seznanitev druge toženke, da v stanovanjskih prostorih v nadstropju bivajo stanovalci, ne utemeljuje razlogov sodišča, da bi na podlagi tega morala vedeti, da nepremičnina spada v skupno premoženje. Da so v stanovanju prebivali otroci tožnice in prvega toženca, za direktorico druge toženke ni bilo sporno, nikakor pa ne vezano na skupno premoženje, saj tožnica v času sklepanja prodajne pogodbe v stanovanju ni več prebivala. Več določil v notarskem zapisu sklenjene prodajne pogodbe je pri drugi toženki dodatno utrdilo dobro vero. Druga toženka je storila vse, kar je bilo v njeni moči, pristojnosti, vedenju in zaupanju, ter v času sklepanja pogodbe ni imela nobenih pomislekov, da bi predmet pogodbe spadal v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je sodišče te naložilo v plačilo obema tožencema v enaki višini, ne da bi upoštevalo, da gre dejansko za razmerja med tožnico in prvim tožencem. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v celoti razveljavi in sámo odloči tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v primeru vrnitve zadeve v presojo sodišču prve stopnje, pa naj to izvede vse predlagane dokaze, vključno s še neizvedenim zaslišanjem odvetnika C. C. Drugi toženki naj se priznajo nadaljnji stroški tega postopka in se skupaj s preostalimi stroški naložijo v plačilo tožnici.

5Tožnica je pravočasno odgovorila na pritožbi obeh tožencev. V obeh odgovorih argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožb z neugodno stroškovno za oba toženca.

6Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je delno utemeljena.

Glede višine deležev na skupnem premoženju tožnice in prvega toženca

7Sodišče prve stopnje je večji delež prvega toženca na skupnem premoženju (3/5) pripisalo vložku njegovega posebnega premoženja (iz lastnih sredstev kupljeno zemljišče parc. št. 656/2) v skupno premoženje,² medtem ko je sicer prispevka tožnice in prvega toženca k nastanku skupnega premoženja (sedanja vrednost nepremičnine parc. št. 656/2, na kateri sta zgrajena stanovanjsko-gostinski objekt in brunarica) ovrednotilo kot enaka. Ob tem je pravilno poudarilo, da je zakonsko domnevo o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) mogoče ovreči le, če gre za očitno nesorazmerje med njunimi prispevki, takšnega nesorazmerja pa v konkretnem primeru ni ugotovilo.³ Na podlagi izvedenih dokazov je ocenilo, da je prvi toženec prispeval opazno večji priliv denarja in dela v gradnjo stavb, vendar je po drugi strani tožnica praktično izključno in izjemno požrtvovalno skrbela za njune kar tri otroke, njih vzgojo, gospodinjstvo, čistočo in vzdrževanje hiše ter vrtova na dveh lokacijah.

8Prvi toženec v pritožbi vztraja pri stališču, da je bil njegov prispevek k ustvarjenemu skupnemu premoženju večji od tožničinega (3/4 proti 1/4). Sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo kriterijev za povečanje deleža zakonca na skupnem premoženju. Ta pritožbena kritika ni utemeljena. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so v konkretnem primeru pravno pomembne pri presoji višine deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju.

9V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec praktično v celoti prevzel nase finančno skrb za celotno družino (tožnica je dobivala dohodke le iz socialnih transferjev), da je zaradi zaposlitve v tujini (na črno) zelo dobro zaslužil ter da je bil zaradi te zaposlitve zelo veliko odsoten zdoma. Ker je bilo vse navedeno pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno in ustrezno upoštevano, je odveč pritožbeno poudarjanje nespornega dejstva, da brez finančnega angažmaja prvega toženca gradnja stanovanjske hiše z gostinskim objektom in brunarice ne bi bila mogoča. Prav tako je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je prvi toženec plačeval vse tekoče izdatke za vzdrževanje nepremičnin, za varstvo in vzgojo otrok, njihovo dodatno izobraževanje in šport ter stroške družinskih počitnic, da je tožnici tedensko izročal približno 200 EUR za plačilo tekočih izdatkov družine, da ji je puščal zaslužek od oddaje apartmajev⁴ ter ji kupil in vzdrževal vozilo višjega cenovnega razreda ves čas trajanja zakonske zveze. Visok finančni prispevek prvega toženca k družinski skupnosti je torej dokazan.

10Ne drži, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno pripisalo izjemno požrtvovalno skrb za njune tri otroke, njih vzgojo, gospodinjstvo, čistočo hiše, njeno vzdrževanje in skrb za dva vrtova. Prav tako ne, da tožnica takšne skrbi in nematerialnega prispevka sploh ni zatrjevala, saj to izhaja iz več njenih vlog. Število otrok pri oceni tožničinega prispevka v družinski skupnosti ni nepomembno, saj je splošno znano, da več otrok zahteva več skrbi, pozornosti in časa kot le en sam. Da je tožnica zaradi pretežne odsotnosti prvega toženca zdoma prevzela večinsko skrb za vzgojo otrok, gospodinjstvo, hišo in drugo nase, pred 20 leti v slovenskem prostoru ni bilo povsem običajno, niti ni to običajno danes. Običajno bi bilo, da imata zakonca zaposlitev v domači državi, manj otrok ter da si enakomerno porazdelita skrb zanje, gospodinjstvo, hišo in drugo. Dejstvo, da je bila tožnica v pretežnem delu ves čas doma in brez plačane zaposlitve, ne zmanjšuje njenega prispevka k družinski skupnosti, enako tudi ne dejstvo, da so otroci hodili v vrtec in šolo. Ko otrok ni bilo doma, tožnica ni bila brez opravil, kot izhaja iz toženčevih navedb, temveč obremenjena s številnimi gospodinjskimi opravili. Nadomeščati je morala tudi vlogo pretežno odsotnega očeta - prvega toženca, kar zanjo gotovo ni bilo lahko. V tem pogledu je tožničina skrb za gospodinjstvo, vzgojo otrok, čistočo hiše, urejanje vrta itd. presegla skrb običajno obremenjene žene. Pri poudarjanju, da je tožnici "omogočil ostati doma in skrbeti zgolj za družino", prvi toženec to neutemeljeno prezre.

11Prvi toženec si v pritožbi na vsak način prizadeva (z)minimalizirati tožničin prispevek k družinski skupnosti. Poudarja, da je tožnico preživljal ter zanjo plačeval vse prispevke, dajatve, zavarovanje in stroške od zadnjih dveh letnikov srednje šole do leta 2000, ko je diplomirala, pa tudi še kasneje. Enako kot prvi toženec v pritožbi poudarja, da je bilo število otrok stvar njune skupne odločitve, je bila očitno njuna skupna odločitev tudi, da že zelo zgodaj (to je še pred tožničino polnoletnostjo in zaključkom njenega šolanja ter pridobitvijo poklica) začneta živeti skupaj ter si zelo mlada ustvarita skupni dom in družino. Ob sprejemu take odločitve je moral prvi toženec računati tudi na to, da bo tožnica nekaj let finančno povsem odvisna od njega, še toliko bolj, ker se je njen študij zaradi rojstva otrok, gradnje hiše in odprtja okrepčevalnice, v kateri je delala tudi sama, ter toženčeve odsotnosti zaradi dela v tujini povsem logično podaljšal.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvega toženca tožnici, da se po končani diplomi ni zaposlila upoštevaje pridobljeno izobrazbo ter da tega niti ni poskušala. Iz dokaznega postopka ni razvidno, da se tožnica po pridobljeni izobrazbi ni želela zaposliti. Prav nasprotno, ko so otroci nekoliko zrasli, si je izredno želela najti zaposlitev izven doma in zaslužiti svoj lasten denar,⁵ vendar pri iskanju dela (tudi zaradi svoje starosti in pomanjkanja delovnih izkušenj) ni bila uspešna. Ob tem pa tudi ni nepomembno, da tožnica pri iskanju zaposlitve izven doma ni imela prave podpore prvega toženca.⁶ Iz njegove izpovedbe in izpovedbe tožnice je namreč razvidno, da on ni želel, da bi se zaposlila kje drugje kot doma. Četudi je bilo po tožničini pridobitvi izobrazbe (objektivno) res mogoče pričakovati, da si bo našla ustrezno delo, prvi toženec ni izkazal, da bi jo sam spodbujal k temu, ona pa tega ne bi želela. Upoštevaje vse navedeno in toženčevo pretežno odsotnost zdoma, zaradi katere je praktično vsa skrb za otroke in hišna opravila padla nanjo, tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki tožnici, da je živela dokaj udobno. Neizkazano in neutemeljeno je tudi toženčevo obtoževanje tožnice, da ima zasluge za to, da njuna sinova nimata višje izobrazbe. To zatrjevano dejstvo niti more razvrednotiti tožničinega prispevka k družinski skupnosti.

13Sodišče prve stopnje se je na več mestih sodbe v zadostni meri opredelilo tudi do navedb tožnice in prvega toženca glede pomoči njune primarne družine (staršev na obeh straneh in tožničinega brata), in sicer tako glede prispevkov v denarju kot glede nedenarne pomoči (pri gradnji hiše, pri varstvu otrok in gospodinjstvu) – glej 40., 42. in 44. točko obrazložitve sodbe. Med drugim je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je oče prvega toženca plačal ostrešje in kritino stanovanjsko-gostinskega objekta, navedeni prispevek pa ni bistvenega pomena za ugotovitev višine deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju. Glede na to, da sta bivšima zakoncema pri ustvarjanju njunega skupnega premoženja in družinskih obveznostih po svojih močeh pomagali družini obeh, finančnega prispevka očeta prvega toženca ni mogoče šteti kot njegovo izključno pomoč oziroma darilo sinu, temveč obema bivšima zakoncema oziroma celotni mladi družini.

14Prvi toženec v pritožbi nasprotuje zaslišanju skupnih mladoletnih otrok z utemeljitvijo, da naj bi bili otroci v takšni starosti bolj navezani na mamo kot na očeta, kar zlasti velja za moške potomce. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili otroci pravdnih strank rojeni v letih 1994, 1998 in 2000, kar pomeni, da ob zaslišanju nihče od njih ni bil več mladoleten. Poleg tega so otroci tisti, ki so od vseh zaslišanih prič zagotovo najbolj seznanjeni z vlogo obeh staršev in odnosi v njihovi družini, zato oporekanje njihovemu zaslišanju ni utemeljeno tudi iz tega razloga. Izpovedbe vseh treh otrok potrjujejo, da je prvi toženec služil denar, se posvečal finančnim zadevam ter bil zaradi dela v tujini pretežno odsoten zdoma, medtem ko je zanje, za gospodinjstvo in za vse ostalo doma skrbela tožnica. V tem je tudi razlog, zakaj so bili otroci s tožnico, s katero so bili v vsakodnevnem stiku, bolj povezani kot s prvim tožencem. Da bi bili vsi otroci proti prvemu tožencu nastrojeni izrazito negativno, iz njihovih izpovedb ne izhaja. Zagotovo pa so razvili določen subjektivni pogled na starša in na njun odnos, saj so bili tudi sami neposredno vpeti v družinsko dinamiko. Ali so otroci imeli interes, da bi se prvi toženec (več) ukvarjal z njimi in jih priučil dela, pa za odločanje o višini deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju ni pravno pomembno vprašanje.

15Zakaj je prišlo do skrhanja odnosov med tožnico in prvim tožencem ter kaj je vodilo v poslabšanje njunih odnosov in razpad zakonske zveze, prav tako ni pravno pomembno, zato se sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe do teh razlogov ni bilo treba opredeljevati. Četudi bi bilo resnično toženčevo zatrjevanje, da je k razpadu njune zakonske zveze botrovalo dejstvo, da se je v njun odnos vmešala tretja oseba (nov partner) na strani tožnice, to samo po sebi še ne izključuje pravilnosti ugotovitev sodišča o tožničini požrtvovalni skrbi za družino in ne razvrednoti njenega prispevka k družinskemu življenju, dokler je to še funkcioniralo normalno.

Glede zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe in izbrisnega zahtevka

16S skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (glej prvi odstavek 52. člena in 54. člen ZZZDR ter drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Če eden od njiju s skupnim premoženjem razpolaga samovoljno, lahko drugi zakonec tak pravni posel izpodbije, razen če je bil tretji ob sklepanju pravnega posla v dobri veri, ker ni vedel, da gre za stvar v skupni lastnini in da se z njo razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ). Varstvo prikrajšanega zakonca traja do prenehanja skupnega premoženja (to je do njegove delitve), torej tudi v primeru, če en zakonec samovoljno enostransko razpolaga s skupnim premoženjem po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1169/2008 z 28. 2. 2011).

17Prvi toženec v pritožbi zlasti vztraja pri stališču, da je tožnica vnaprej konkludentno soglašala s prodajo skupne nepremičnine oziroma da njeno soglasje zaradi ugodne prodaje sploh ni bilo potrebno, druga toženka pa poleg tega v pritožbi opozarja predvsem na svojo dobrovernost pri sklenitvi prodajne pogodbe za sporno nepremičnino s prvim tožencem in na njegovo nevednost, da prodaja skupno premoženje.

18Da je prvi toženec v času sklepanja prodajne pogodbe sporno nepremičnino štel za svoje posebno premoženje, izvedeni dokazni postopek ne potrjuje (glej npr. vsebino dopisov njegovih odvetnikov tožnici).

19Ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje prvega toženca pri stališču, da je tožnica (vsaj konkludentno) soglašala z njegovo prodajo skupne nepremičnine drugi toženki. Četudi materialni predpisi res ne določajo posebne oblike za soglasje enega skupnega lastnika za enostransko razpolaganje drugega skupnega lastnika s skupnim premoženjem, zgolj načelno strinjanje z razdružitvijo skupnega premoženja na način, da se to proda in kupnina razdeli, še ne predstavlja ustreznega soglasja za konkretno enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi se tožnica morala strinjati s točno določenim pravnim poslom, ki ga je prvi toženec sklenil s tretjo osebo - konkretno s prodajno pogodbo s 16. 10. 2017, sklenjeno z drugo toženko.

20Na to, da (izrecno) soglasje tožnice h konkretni prodaji sporne nepremičnine ni potrebno, tudi ne kažejo določila ZNP o razdružitvi skupnega premoženja. ZNP predpisuje postopkovna pravila za razdružitev skupnega premoženja, ko med udeleženci postopka ni spora o obsegu skupnega premoženja in o višini deležev na njem, kar ni situacija v konkretnem primeru; (glej drugi in tretji odstavek 118. člena ZNP), ter omogoča razdružitev skupnega premoženja s prodajo tudi v primeru, ko se eden od skupnih lastnikov z delitvijo ne strinja - nesoglasje namreč nadomesti sodišče (glej prvi odstavek 118. člena, 128. člen in 130. člen ZNP v zvezi z drugim, četrtim in petim odstavkom 70. člena SPZ). ZNP torej ureja povsem drugačno situacijo, kot izhaja iz konkretnega primera.

21Ne drži pritožbena navedba druge toženke, da iz obrazložitve sodbe in izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica seznanjena s prodajo sporne nepremičnine in da je z njo tudi soglašala. Prav nasprotno.⁷ Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bila tožnica o prodaji sporne nepremičnine drugi toženki obveščena šele, ko je bila ta prodaja že v celoti realizirana⁸ (druga toženka je bila tedaj že vpisana kot nova lastnica nepremičnine v zemljiški knjigi).⁹ O tem, da namerava skupno nepremičnino prodati drugi toženki, ter o pogajanjih za ceno prvi toženec tožnice prej ni obvestil, čeprav je bila v dopisu njenega tedanjega odvetnika C. C. odvetniški družbi prvega toženca (glej dopis z 19. 9. 2016) izrecno izražena želja po informiranju tožnice in njenem aktivnem sodelovanju pri prodaji skupnega premoženja (glede prodajne cene in glede višine izplačila).¹⁰ Glede na vsebino navedenega dopisa ni mogoče zaključiti, da se je tožnica strinjala s tem, da se skupna nepremičnina proda za kakršnokoli ceno,¹¹ pod kakršnimikoli pogoji in komurkoli. Predpravdna korespondenca med tedanjima pooblaščencema strank iz leta 2016, na katero se v dokazne namene sklicuje prvi toženec, ne dokazuje, da bi tožnica izrecno soglašala s prodajo nepremičnine drugi toženki¹² niti da bi tožnica prvemu tožencu pri prodaji nepremičnine pustila povsem proste roke (očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana).

22Ugotavljanje, ali je bila skupna nepremičnina drugi toženki prodana za pošteno (realno) tržno vrednost, ter ali je bila ta nepremičnina dejansko prodana za višjo kupnino od dogovorjene v prodajni pogodbi, v konkretnem primeru ni pomembno, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se s tema vprašanjema ni ukvarjalo.¹³ Za odločitev v predmetni zadevi je bistveno, da izvedeni dokazi (vključno s korespondenco pravdnih strank) potrjujejo navedbe tožnice o tem, da je šlo za prodajo skupnega premoženja v formalni lasti prvega toženca drugi toženki na skrivaj, brez tožničine vednosti in njenega odobravanja, poleg tega pa (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) je druga toženka za to dejstvo vedela oziroma ji ni moglo ostati neznano. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede odsotnosti tožničinega izrecnega soglasja za prodajo skupne nepremičnine (v 48. točki obrazložitve sodbe) je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (gre za vestno in skrbno presojo vseh dokazov). Sodišče prve stopnje se je opredelilo glede vseh pravno pomembnih zatrjevanih dejstev ter glede njih navedlo jasne in prepričljive razloge, tako da tudi očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

23Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je druga toženka vedela, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca, ter da je obenem vedela, da je prvi toženec razpolagal s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju brez soglasja tožnice, zaradi česar pri sklepanju prodajne pogodbe ni bila v dobri veri in je ne more varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo (kot izključni lastnik sporne nepremičnine je bil v zemljiški knjigi vknjižen prvi toženec). Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo slabo vero druge toženke glede obstoja skupnega premoženja¹⁴ in glede odsotnosti soglasja tožnice, so jasni, življenjsko logični in prepričljivi (glej 33. in 34. stran obrazložitve sodbe), zato jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

24Druga toženka v pritožbi poudarja, da je glede na podatek o tem, da sta bila tožnica in prvi toženec že dlje časa ločena, v času sklepanja prodajne pogodbe s prvim tožencem predvidevala, da so medsebojna razmerja med njima že dokončno dogovorjena. Vendar pa izpovedba direktorice druge toženke,¹⁵ da ji je prvi toženec izjavil, da bo tožnici dal denar od prodaje sporne nepremičnine, ko ga bo prejel, tudi po oceni pritožbenega sodišča prej kaže na to, da je direktorica druge toženke vedela, da ji prvi toženec prodaja stvar iz skupnega premoženja brez sodelovanja tožnice ter da prvi toženec in tožnica po razvezi zakonske zveze glede razdelitve skupnega premoženja še nista razrešila vseh spornih vprašanj. Če bi prvi toženec imel izrecno soglasje tožnice ali njeno pooblastilo za prodajo skupne nepremičnine drugi toženki, bi drugi toženki lahko predložil takšno jasno in nedvoumno pisno soglasje. Iz korespondence med nekdanjima pooblaščencema tožnice in prvega toženca, ki jo je v pretežni meri poznala, pa druga toženka ni mogla sklepati o tožničinem strinjanju s konkretno prodajo.

25Dejstvo, da direktorica druge toženke ni prava uka oseba, ki bi se v času dogovarjanja o nakupu nepremičnine in sklepanja prodajne pogodbe s prvim tožencem zavedala pojma skupno premoženje, direktorice druge toženke ne razbremenjuje njene odgovornosti, da bi podvomila v zakonitost toženčevega enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem. Prav tako ne okoliščina, da je bila prodajna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa (oblika ne more sanirati neveljavnosti pravnega posla oziroma sama po sebi še ne kaže na resničnost pogodbenih določil), ter dejstvo, da je direktorica druge toženke za pridobitev posojila za nakup nepremičnine zastavila svojo lastno nepremičnino. Iz izpovedbe direktorice druge toženke namreč izhaja, da je vedela, da je hiša delno tudi od tožnice in da mora prvi toženec tožnici njen del še izplačati, to pa bo storil po prejemu kupnine od prodane nepremičnine. Ali je tožnica vedela in soglašala s prodajo sporne nepremičnine drugi toženki, direktorice druge toženke glede na izveden dokazni postopek sploh ni zanimalo, saj je mislila, da bo vse rešeno z njenim plačilom kupnine.

26Zatrjevanje direktorice druge toženke, da je bila v času sklepanja prodajne pogodbe prepričana v toženčevo izključno lastništvo sporne nepremičnine, ne gre skupaj z njeno hkratno izpovedbo, da je bila seznanjena s tem, da je hiša delno tudi od tožnice, ki pa se ne vidi več na tem naslovu, ter da bo prvi toženec po prodaji uredil vsa razmerja s tožnico glede izplačila. Tudi glede na določilo v prodajni pogodbi s 16. 10. 2017, da v stanovanjski hiši, ki se nahaja na prodajani nepremičnini, še živi bivša žena prodajalca - tožnica (zadnja alineja člena Prvič prodajne pogodbe), je druga toženka morala vedeti, da prodaja nepremičnine nedvomno vpliva na tožničin pravni položaj ter da bivša zakonca glede razdelitve skupnega premoženja med seboj še nimata razrešenih vseh spornih vprašanj. Četudi je bila direktorica druge toženke seznanjena s tem, da v hiši tožnica dejansko ne prebiva več, je po drugi strani vedela, da hiša ni prazna in da tam definitivno še bivajo skupni otroci tožnice in prvega toženca,¹⁶ glede na slednje pa je morala in mogla sklepati na še nerazdeljeno skupno premoženje bivših zakoncev. Vse navedeno kaže na to, da druga toženka ob sklepanju prodajne pogodbe ni mogla biti prepričana, da sporna nepremičnina predstavlja izključno (posebno) premoženje prvega toženca in da lahko z njo prosto razpolaga. Zaradi neposredne seznanjenosti z več osebnimi okoliščinami na strani prvega toženca kot prodajalca je imela direktorica druge toženke najmanj razlog za dvom v pravilnost podatka o toženčevem izključnem lastništvu sporne nepremičnine v zemljiški knjigi.¹⁷ Nikakor tudi ne drži, da je ob sklepanju prodajne pogodbe s prvim tožencem storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se prepričala glede pravnega stanja predmeta pogodbe. Zgolj preverba podatka o tem, da bivša žena prodajalca ne živi več v prodajani hiši, je še ni mogla utrjevati v prepričanju, da se ne prodaja skupno premoženje razvezanih zakoncev.

27Druga toženka v pritožbi vztraja pri zaslišanju nekdanjega odvetnika tožnice C. C., ob tem pa ne pojasni, katera dejstva bi bila lahko (drugače) ugotovljena z njegovim zaslišanjem. Glede na to, da niti ne gre za (nekdanjega) odvetnika druge toženke, ni jasno, kako bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi njegovega zaslišanja prišlo do drugačnih dokaznih zaključkov glede dobrovernosti druge toženke.

28Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je prvi toženec enostransko in brez potrebnega soglasja tožnice razpolagal z nepremičnino, ki predstavlja njuno skupno premoženje, druga toženka pa pri sklenitvi prodajne pogodbe ni bila v dobri veri glede predmeta pogodbe in glede tožničinega soglasja k prodaji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tako zahtevku za razveljavitev prodajne pogodbe kot tudi zahtevku za izbris neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na drugo toženko in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (IV. in V. točka izreka sodbe).

29Ker pritožbeni razlogi, s katerimi toženca izpodbijata sodbo, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbi obeh tožencev zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

30Angažiranje sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke je bilo v konkretni zadevi pomembno zaradi ocene toženčevega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje (torej za ugotovitev višine deležev razvezanih zakoncev na skupnem premoženju), nima pa nobene zveze s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo toženko (to je z zahtevki v IV., V., VI. in VII. točki izreka sodbe). Zato po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna odločitev v II. točki izreka sklepa o stroških, po kateri sta stroške izvedenca in cenilca gradbene stroke v znesku 257,81 EUR dolžna v proračun države nerazdelno plačati oba toženca. Te stroške je dolžan plačati le prvi toženec.

31Enako velja za del priznanih odvetniških stroškov v I. točki izreka sklepa o stroških, in sicer za nagrado za tri pripravljalne vloge, ki so bile izključno v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca in cenilca gradbene stroke, v skupni višini 1.850 točk,¹⁸ za nagrado za zastopanje na ogledu z izvedencem 4. 9. 2020 (900 točk – tar. št. 20/4 Odvetniške tarife (OT)), urnino v zvezi s tem ogledom (200 točk – prvi odstavek 6. člena OT) ter povrnitev potnih stroškov za vožnjo na ogled v znesku 31,82 EUR (21,5 km x 2 x 0,37 EUR/km). Ker so vsi navedeni stroški nastali le v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka zoper prvega toženca (konkretno z zahtevkoma v II. in III. točki izreka), je dolžan te tožničine stroške v proračun države plačati izključno on (četrti odstavek 161. člena ZPP in tretji odstavek 46. člen ZBPP).

32Upoštevaje priznani znesek materialnih stroškov v višini 231,50 odvetniških točk¹⁹ je bilo tožnici v sodbi za odvetniške storitve priznanih skupaj 22.150 odvetniških točk, od česar je treba odšteti odvetniške storitve, ki so povezane izključno z izvedenskim mnenjem izvedenca in cenilca gradbene stroke (glej prejšnjo točko obrazložitve) v skupnem znesku 2.950 odvetniških točk. Znesek tožnici priznanih odvetniških storitev, ki jih je dolžna kriti druga toženka, tako znaša 19.200 odvetniških točk, temu pripadajoči materialni stroški pa 202 odvetniški točki (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (182 točk) - tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 19.402 odvetniški točki in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 11.641,20 EUR. Ker je tožničin odvetnik odvetniške storitve zanjo izvajal na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč, je upravičen do plačila za delo v polovici zneska (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv)), kar znaša 5.820,60 EUR, k čemur je treba prišteti še pripadajoči 22 % DDV v višini 1.280,53 EUR. Tako stroški tožnice iz naslova odvetniškega zastopanja, ki jih je skladno s 46. členom ZBPP dolžna v korist proračuna Republike Slovenije povrniti druga toženka, znašajo skupno 7.101,13 EUR.²⁰ V tem delu je treba pritožbi druge toženke ugoditi in v razmerju do nje sklep o stroških v delu I. točke in (kot že rečeno) v II. točki izreka ustrezno spremeniti (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je njena pritožba zoper sklep o stroških neutemeljena in jo je treba zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

33Kar se tiče stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi s postopkom za začasno odredbo, ki jo je predlagala le zoper drugo toženko, prvi toženec neutemeljeno oporeka odločitvi, da se nerazdelno plačilo teh stroškov postopka v državni proračun naloži tudi njemu (del odločitve v I. točki izreka sklepa o stroških). Četudi je res, da prvi toženec v predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ni bil naslovljen kot dolžnik in kot tak ni bil pasivno legitimiran v postopku zavarovanja z začasno odredbo, so se v zvezi z utemeljenostjo začasne odredbe ugotavljala dejstva in izvajali dokazi, ki so bili pravno pomembni tudi za odločitev o glavni stvari zoper prvega toženca²¹ (v ta namen sta bila izvedena tudi dva naroka (19. 6. 2018 in 13. 7. 2018), na katerih sta sodelovala oba toženca). Zato je pravilna odločitev, da sta stroške postopka, ki so tožnici nastali v zvezi s postopkom zavarovanja z začasno odredbo, glede na njen končni, skoraj popolni uspeh v glavni stvari (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna v proračun države nerazdelno plačati oba toženca (tretji odstavek 161. člena ZPP). Ob tem ni pravno pomembno, da je tožnica naknadno umaknila predlog za izdajo začasne odredbe in je bil posledično postopek zavarovanja ustavljen (sklep s 17. 8. 2020). Do umika predloga je namreč prišlo po sklenitvi sodne poravnave v zvezi z izdano začasno odredbo (13. 7. 2018), ko je bil torej postopek zavarovanja že pravnomočno zaključen.

34Pritožbeni razlogi prvega toženca zoper sklep o stroških niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je njegovo pritožbo zoper sklep o stroških zavrnilo in ta sklep v razmerju do njega v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

35Prvi toženec je s pritožbo v celoti propadel, druga toženka pa je s pritožbo uspela le glede dela stranske terjatve (to je glede dela stroškov pravdnega postopka), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da oba sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP), v proračun Republike Slovenije pa sta nerazdelno dolžna povrniti stroške tožeče stranke v zvezi z odgovoroma na pritožbi, saj je bila tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči tudi za vložitev odgovorov na pritožbo²² (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 46. člen ZBPP). V skladu z OT je pritožbeno sodišče tožnici priznalo naslednje priglašene stroške odvetniškega zastopanja: dvakrat po 2.250 točk nagrade za odgovora na pritožbi (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT, pri čemer je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 422.178 točk) in materialne stroške v višini 55 točk (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (35 točk) - tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 4.555 odvetniških točk, to pa upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 2.733 EUR. Ker je tožničin odvetnik odvetniške storitve izvajal na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč, je upravičen do plačila za delo v polovici zneska (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv)), kar znaša 1.366,50 EUR, k čemur je treba prišteti še pripadajoči 22 % DDV v višini 300,63 EUR. Stroški tožnice iz naslova odvetniškega zastopanja, ki so nastali z vložitvijo odgovorov na pritožbi, tako skupno znašajo 1.667,13 EUR. Priznane stroške sta dolžna toženca skladno s 46. členom ZBPP v proračun Republike Slovenije nerazdelno povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 313. člen ZPP).

¹ Te okoliščine so: toženčevo preživljanje tožnice in plačevanje njenih prispevkov, dajatev in zavarovanja v času njenega šolanja in študija, pretežna nezaposlenost tožnice oziroma pomanjkanje njenega interesa za ustrezno zaposlitev, medtem ko so bili otroci v vrtcu in šoli, tožnikovi 3 do 4-krat višji dohodki (tožnica je dobivala le dohodke iz socialnih transferjev), toženčevo tedensko izročanje 200 EUR za plačilo tekočih izdatkov družine in puščanje zaslužka iz oddajanja apartmajev tožnici, toženčevo financiranje in vzdrževanje tožničinega vozila višjega cenovnega razreda, tožnikovo plačevanje vseh tekočih izdatkov družine in tožnikovo sodelovanje pri oddaji in čiščenju apartmajev.
² Z vlaganji v nepremičnino parc. št. 656/2 v času Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se je spremenila identiteta nepremičnine (nastala je nova stvar), zato nepremičnina spada v skupno premoženje zakoncev, prvi toženec pa ima zaradi svojega vložka posebnega premoženja višji delež na skupnem premoženju (gre za utrjeno stališče sodne prakse - primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 905/2008 z 22. 10. 2009 in II Ips 382/2009 z 31. 3. 2011).
³ Bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino se morajo odraziti v večjem solastniškem deležu. Če pa eden od zakoncev na račun višjih dohodkov ničesar ne prispeva k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, se lahko njegovi bistveno višji dohodki izenačijo z bistveno višjim (nematerialnim) prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino - primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010 s 30. 6. 2011.
⁴ Spričo dejstva, da je tožnica tudi sama (poleg prvega toženca) aktivno sodelovala pri oddajanju apartmajev, in sicer pri rezervacijah, stikih z gosti in čiščenju sob, to ne preseneča.
⁵ Četudi je tožnici v času, ko so bili otroci majhni, ustrezalo, da ni imela redne zaposlitve in je denar služil izključno prvi toženec, se je to kasneje spremenilo.
⁶ Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo njeni izpovedbi, da je toženec menil, da je bolje, da so doma stvari "urejene" in da bo že on poskrbel za ostalo.
⁷ Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje druge toženke na VSL sodbo II Cp 1826/2013 s 6. 11. 2013.
⁸ Tožnica je za toženčevo prodajo sporne nepremičnine drugi toženki izvedela iz dopisa druge toženke oziroma od njune skupne hčerke, ki jo je po prodaji po telefonu poklical prvi toženec.
⁹ Zato je tudi povsem neutemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da bi v primeru dejanskega nasprotovanja tožnice prodaji nepremičnine tožničin odvetnik predlagal zaznambo spora na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi in tako preprečil njeno prodajo.
¹⁰ Pooblaščenec tožnice je v dopisu poudaril, da predlaga, "da se izvede postopek prodaje nepremičnine, v katerega naj se vključi tudi našo stranko, da bo kupec varovan pred ugovorom tretje osebe iz naslova skupnega premoženja, pred tem pa se moramo seveda uskladiti glede prodajne cene nepremičnine in višine izplačila naši stranki, zato pričakujemo predloge v tej smeri."
¹¹ Navedba v dopisu tožničinega odvetnika z 19. 9. 2016, da se je tožnica v primeru prodaje nepremičnine pripravljena zadovoljiti tudi z znatno nižjim izplačilom, glede na nadaljnje navedbe v dopisu ne pomeni, da bi pristala, da se nepremičnina proda za kakršnokoli ceno.
¹² Navsezadnje se tedaj toženca za prodajo nepremičnine sploh še nista dogovarjala.
¹³ Morebitna prodaja skupne nepremičnine za ceno, ki je višja od njene dejanske tržne vrednosti, ne more nadomestiti odsotnosti soglasja tožnice s prodajo. Ni pomembno, iz kakšnih razlogov skupni lastnik nasprotuje prodaji skupne stvari, ter ali so ti razlogi racionalni oziroma upravičeni.
¹⁴ Na to, da je druga toženka vedela, da gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje zakoncev, kažejo naslednje okoliščine: druga toženka je bila kot sorodnica prvega toženca, ki živi v soseščini (pri čemer gre za manjši kraj), seznanjena s tem, da v hiši na sporni nepremičnini še bivajo otroci tožnice in toženca ter da se onadva še dogovarjata o ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem.
¹⁵ Sklicevanje sodišča prve stopnje na vednost druge toženke, ki je pravna oseba, ni moteče. Očitno je, da je s tem mišljena vednost direktorice druge toženke, to je A. A. Volja pravne osebe se izraža skozi ravnanja fizičnih oseb, ki so jo upravičene zastopati. Tako je tudi v 46. členu SPZ določeno, da se dobra vera pravne osebe presoja po dobri veri njenih organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi.
¹⁶ To izhaja tudi iz tretjega odstavka člena Sedmič prodajne pogodbe, kjer je navedeno, da bo kupec razmerje z obstoječimi stanovalci v objektu, ki je predmet pogodbe, urejal sam.
¹⁷ Za ta dvom ji ni bilo treba podrobno poznati vseh premoženjskih razmer tožnice in prvega toženca, kot druga toženka navaja v pritožbi.
¹⁸ Gre za pripravljalni vlogi s 24. 4. 2019 (vprašanja za izvedenca) in z 29. 11. 2019 (pripombe na izvedensko mnenje), obe v višini 900 točk (tar. št. 19/3 OT), ter vlogo s 6. 4. 2020 (odgovor na pojasnila izvedenca) v višini 50 točk (tar. št. 19/4 OT).
¹⁹ Glej začetek 58. točke obrazložitve sodbe.
²⁰ To je za 1.129,32 EUR manj, kot je iz istega naslova dolžan plačati v državni proračun prvi toženec.
²¹ Odločitev o utemeljenosti izdane začasne odredbe je bila med drugim odvisna od verjetnosti obstoja tožničine terjatve zoper drugo toženko, ta terjatev pa ima neposredno povezavo s prvim tožencem - izvira iz materialnopravnega razmerja z njim (če bi nepremičnina parc. št. 656/2 spadala v njegovo posebno premoženje, bi prvi toženec smel z njo prosto razpolagati in jo prodati drugi toženki brez tožničinega soglasja).
²² Glej odločbo Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 000/2020 z 28. 9. 2020, ki se nahaja v spisu.