VSL Sodba I Cp 1901/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je toženki dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 933,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka v roku 15 dni od izdaje te sodbe plača 67.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v celoti (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da že vrsto let skrbi za preživljanko A. A., pomaga ji tako finančno kot pri vsakodnevnih osnovnih opravilih. Od toženke je tožnica zahtevala, da ji povrne stroške, ki jih je imela s preživljanjem A. A., saj ji je ni bilo potrebno preživljati, pomoč preživljanki pa je bila nujna. Toženka je hči preživljanke in je tako na podlagi 1. odstavka 185. člena Družinskega zakonika (DZ) dolžna preživljati svojo mater. Toženka že več kot 10 let ni obiskala svoje matere, z njo nima nikakršnega kontakta in ni želela skrbeti zanjo. Preživljanka ima sicer še enega sina, B. A., ki s toženko solidarno odgovarja za povračilo stroškov, a je ta v osebnem stečaju, zato je tožnica tožbo vložila samo zoper toženko. Priča B. A. je v osebnem stečaju, zato preživljanki ne more kriti nobenih stroškov in jih tudi ne krije. Vso pomoč in potrebna doplačila opravlja tožnica. Sodišče pri izračunu ni upoštevalo, da sta se tožnica in B. A. k preživljanki preselila kasneje ravno zaradi stroškov, ker so jih prej plačevali dvojno, in zato, da je tožnica preživljanko lahko nadzorovala, saj jo je ta prej klicala tudi večkrat na dan. Poleg tega je hišo potrebno ogrevati ne glede na to, koliko ljudi živi v njej. Pri izračunu sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta tako priča B. A. kot tožnica izpovedala, da so stroški v kurilni sezoni vedno višji in za kurjavo plačujejo tudi do 800,00 EUR mesečno.

Ne glede na to, da preživljanka nedvomno potrebuje pomoč pri negi in ostalih opravilih, je sodišče ugotovilo, da tožničina skrb ni bila nujna, saj bi se pomoč preživljanki lahko nudila tudi na drugačen način. V tem delu sodišče prihaja s seboj v nasprotje, saj na eni strani ugotavlja, da je preživljanki tuja pomoč nujna, na drugi strani pa, da tožničina skrb zanjo ni bila nujna. Sodišče nikjer ne ovrednoti, kakšen strošek preživljanja bi oziroma je ta del predstavljal pri negi in pomoči A. A. Preživljanka na mesec prejme okoli 550,00 EUR prihodkov. Četudi bi ji mesečno ostalo nekje 100,00 EUR, kolikor je sodišče izračunalo, pa si s tem zneskom ne more privoščiti nobene socialne oskrbe ali pomoči. Preživljanka je bila s strani več domov za starejše občane že zavrnjena oziroma je v dolgi čakalni vrsti, tudi sicer pa je preživljanka imela svoje prebivališče in ni želela v dom in edini način, da je preživljanka lahko živela dokaj normalno življenje, je bil ta, da je zanjo skrbela tožnica. Socialne ustanove sicer nudijo določeno pomoč na domu, ta je s strani občine tudi financirana, vendar le v obsegu nekje 50 %, ostalo mora kriti oskrbovanec sam, kar pomeni, da je strošek za oskrbovanca nekje med 5 do 6 EUR na uro, pri čemer preživljanka ne potrebuje le pomoči pri skoraj vseh opravilih, pač pa tudi 24-urni nadzor in skrb za pravilno terapijo zdravil, kar bi znašalo občutno več, kot predstavljajo celotni prihodki preživljanke. Tožnica je v potrditev navedb o obsegu njene pomoči predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, a je sodišče takšen dokaz zavrnilo. Toženka za to, da se je pozanimala o stanju svoje matere, ni podala nobenih trditev ne dokazov, zaslišana pa je o tem pričala zelo neprepričljivo, kar je razvidno glede na več podvprašanj, ki jih je v zvezi s tem prejela. Nelogično je trditi, da sta tožnica in preživljanka zavrnili pomoč s strani CSD, ko pa je bilo jasno, da preživljanka nujno potrebuje pomoč in da to pomoč izvaja tožnica, na drugi strani pa bi preživljanka in posledično tudi tožnica morali skrbeti še za dodatne stroške v zvezi s pomočjo in oskrbo na domu, teh sredstev pa preživljanka nima in jih niti nikoli ni imela. Tožnica naj bi izpovedala, da toženke nikoli ni prosila za kakršno koli pomoč v zvezi s preživljanko. Iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju tožnice izhaja, da je toženko večkrat klicala, naj pride in da ta ni prišla, zato ni jasno, zakaj sodišče navaja, da tožnica toženke nikoli ni prosila za pomoč oziroma je nikoli ni klicala. Poleg tega je toženka sama izpovedala, da za mamo ne more in ne želi skrbeti. Tožnica pa je sicer jasno izpovedala, da jo je preživljanka večkrat klicala, da potrebuje pomoč, da jo je klicala tudi ob treh ponoči in po večkrat na dan, zato je jasno, da je bila tožničina pomoč preživljanki nujna in da tožnica teh prošenj ni mogla zavrniti.

Sodišče navaja, da je tožnica pomoč preživljanki nudila zaradi moralne dolžnosti, torej z darilnim namenom, brez namena zadolžiti njene otroke kot preživninske zavezance. Če tožnica ne bi imela toliko morale, da bi pomagala preživljanki, ko jo je ta tolikokrat klicala in prosila za pomoč, bi bila kruta in popolnoma neživljenjska. Glede na takšno stališče tožnici ni jasno, čemu je potem namenjena povrnitev stroškov po 199. členu DZ, če ne primerom, ko nekdo nudi pomoč ali ima stroške z nekom potrebnim pomoči in to pomoč pač nudi, ker je to nekaj življenjskega. Trditve, da je tožnica pomagala preživljanki z darilnim namenom, pa nimajo nikakršne podpore v sodnem spisu. Tožnica je večkrat poudarila, v čem vse je bila prikrajšana ona oziroma njena družina, o tem pa je izpovedala tudi njena hčerka C. A. Če bi tožnica pomoč preživljanki nudila z darilnim namenom, je verjetno popolnoma jasno, da ne bi zaradi tega oškodovala svoje hčerke za svoj čas oziroma je nelogično trditi, da nekdo raje daje darilo, kot skrbi za svoje otroke. V zvezi s tem tožnica dodaja, da do preživljanke ni čutila nobene hvaležnosti in ji pomoči ni nudila z darilnim namenom, pač pa, ker je očitno, da je preživljanka to pomoč nujno potrebovala in je tožnico večkrat klicala in za pomoč prosila ter zato, ker nihče drug ni hotel skrbeti zanjo. Iz sodne prakse namreč izhaja, da gre za nudenje pomoči v smislu darilnega namena takrat, ko so podani še kakšni dodatni elementi, kot so na primer hvaležnost, vzajemno darilo ali podobno. V konkretnem primeru preživljanka tožnici ni dala ničesar, je pa od tožnice ves čas zahtevala pomoč, ki jo je potrebovala. Posledično je nepravilna in neutemeljena tudi odločitev o stroških postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v tem pravdnem postopku kot tretja zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela s preživljanjem toženkine matere v obdobju petih let pred vložitvijo tožbe (to je od 31. 8. 2016 do 31. 8. 2021). Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljata 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 199. člen Družinskega zakonika (DZ).

6Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo in zaključilo:

- da preživljanka prejema mesečni prihodek v višini 550,00 EUR, po plačilu tekočih mesečnih stroškov ji ostane še 103,34 EUR oziroma nekaj več upoštevajoč dejstvo, da ji sin B. A. krije stroške doplačil nekaterih zdravil. Tožnica tako preživljanki iz lastnih sredstev ni mesečno namenila 150,00 EUR;

- da je preživljanka stara 90 let in ni sposobna sama skrbeti zase, zato ji je tuja pomoč nujno potrebna, to pomoč pri vseh življenjskih opravilih pa ji je nudila tožnica;

- da so v zapuščinskem postopku po pokojnem D. A. (očetu toženke in B. A. ter možu preživljanke) toženka, njen brat in preživljanka sklenili dedni dogovor, s katerim se je toženkin brat (po trditvah toženke zunajzakonski partner tožnice, po trditvah tožnice pa njen bivši zunajzakonski partner) zavezal preživljanki nuditi dosmrtno nego in pomoč, ta dedni dogovor pa ureja notranje razmerje med toženko in njenim bratom (med preživninskima zavezancema);

- da tožnica, toženkin brat in preživljanka živijo skupaj v hiši, kjer si delijo tekoče mesečne stroške;

- da ni nujno, da bi pomoč preživljanki morala nuditi tožnica, saj bi se ji pomoč lahko nudila tudi na drugačen način (v okviru storitve "pomoč na domu" ali storitve "socialni servis");

- da se je toženka preko CSD večkrat pozanimala, kako je s preživljanko in ji takšno pomoč celo želela organizirati, tožnica pa je pomoč CSD zavrnila, ko ji je bila ponujena s strani CSD;

- da je tožnica pomoč, ki jo je namenila preživljanki, nudila iz moralne dolžnosti do preživljanke, z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njene otroke kot preživninske zavezance, zato do povrnitve stroškov, tudi če bi ji ti res nastali, ni upravičena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si razlogi o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve sodbe ugotovilo, da preživljanka ni sposobna sama skrbeti zase, zato ji je tuja pomoč nujno potrebna, hkrati pa je ugotovilo, da ni nujno, da bi ji to pomoč nudila ravno tožnica (da so možni tudi drugi načini pomoči). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

8Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da se je toženka preko CSD večkrat pozanimala, kako je s preživljanko in ji takšno pomoč želela organizirati ter da je CSD takšno pomoč tožnici ponudil, vendar je tožnica le-to zavrnila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka o tem, da se je pozanimala o stanju svoje matere, ni podala trditev, saj je v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2022 navajala, da je s CSD potekala komunikacija glede prevzema skrbništva nad A. A. O tem je toženka tudi prepričljivo izpovedala na naroku dne 28. 8. 2023, ko je povedala, da sta glede tega, ali je poskrbljeno za A. A., z možem klicala na CSD (l. št. 93 spisa). Pojasnila je nadalje tudi, da je sama morala skrbeti za nepokretno taščo in delati na kmetiji, zato ni mogla prevzeti "fizične" skrbi za mamo. Da bi bila toženkina izpovedba neprepričljiva, pa iz zapisnika o njenem zaslišanju ne izhaja.

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke, saj je sodišče že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, kakšen obseg pomoči je preživljanka potrebovala (pri opravljanju vseh življenjskih potreb) in to tudi pritožbeno ni sporno. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga, ker je tožnica pomoč, ki jo je namenila preživljanki, nudila iz moralne dolžnosti do preživljanke, z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njene otroke kot preživninske zavezance, zato do povrnitve stroškov, tudi če bi ji ti res nastali, ni upravičena. Pritožba v zvezi s tem zaključkom navaja, da preživljanka tožnici ni dala ničesar, za kar bi ji tožnica lahko bila hvaležna. Takšna pritožbena trditev ne drži. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožnica, preživljanka in njen sin (po trditvah tožnice njen bivši zunajzakonski partner) celotno vtoževano obdobje živeli v bivanjski skupnosti, kjer so si medsebojno delili tekoče mesečne stroške. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so preživljanka, toženka in brat toženke v zapuščinskem postopku po pokojnem D. A. sklenili dedni dogovor (B3), iz katerega med drugim izhaja, da je dedič B. A. (brat toženke), ki je po dogovoru podedoval vso zapuščino, dovolil, da se pri sporni nepremičnini vknjiži pravica dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja v celotni hiši na naslovu ... in prost dostop ter uporaba vrta in sadovnjaka na tej nepremičnini v korist A. A., dedič B. A. pa se je zavezal sodedinji A. A. nuditi dosmrtno nego in oskrbo. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da ta dedni dogovor ureja notranje razmerje med toženko in njenim bratom kot preživninskima zavezancema, hkrati pa iz njega nedvomno izhaja, da tožnica (po njeni lastni izpovedbi vse od 2016 dalje) lahko biva v sporni hiši le zato, ker v tej hiši na podlagi dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja lahko biva preživljanka s svojo družino (tako sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani na B13, izdan v stečajnem postopku nad dolžnikom B. A.), kar je toženka trdila v vlogi z dne 23. 9. 2022 in s strani tožnice ni bilo prerekano. Ta nepremičnina, v kateri bivajo tožnica, preživljanka in B. A., je bila na podlagi neprerekanih navedb toženke prodana v stečajnem postopku tretji osebi. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica nikoli ni toženke prosila za kakršnokoli pomoč v zvezi s preživljanko oziroma jo zahtevala od nje. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju tožnice izhaja nasprotno. Iz prepisa zaslišanja je namreč razvidno, da je tožnica toženki rekla samo, da naj pride, kar pa ne pomeni, da jo je prosila ali zahtevala njeno pomoč pri oskrbi njene mame, saj ni tako izpovedala. Glede na vse navedeno je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica preživljanki pomoč nudila z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njene otroke kot preživninske zavezance. Nenazadnje na to dejstvo kaže tudi tožničina zavrnitev pomoči, ki jo je ponudil CSD. Že tožnica sama v pritožbi navaja, da je storitev pomoči na domu vsaj delno sofinancirana s strani občine. Če tožnica ne bi imela darilnega namena oziroma pomoči ne bi nudila iz moralne dolžnosti, bi gotovo sprejela ponujeno pomoč s strani CSD. Res se sicer v času, ko je nudila pomoč preživljanki, tožnica ni mogla ukvarjati s svojo hčerko, vendar pa takšno dejstvo še ne pomeni, da pomoči tožnica ni nudila z darilnim namenom oziroma iz moralne dolžnosti.

10Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe in zaključek, da tožnica iz lastnih sredstev za preživljanko mesečno ni prispevala zneska 150,00 EUR. Ne drži trditev pritožbe, da B. A. ne krije oziroma ni kril stroškov zdravil, saj je sam tako izpovedal (l. št. 110 spisa). Stroške ogrevanja je sodišče prve stopnje pravilno delilo med vse uporabnike hiše, saj so se ogrevali vsi, čeprav seveda hkrati drži trditev pritožbe, da je hišo treba ogrevati ne glede na to, koliko ljudi živi v njej. Takšno dejstvo pa ne utemeljuje zaključka, da je dolžna stroške ogrevanja kriti zgolj preživljanka. Glede plačevanja stroška za kurjavo v višini 800,00 EUR mesečno, pa je B. A. izpovedal, da so stroški v takšni višini sedaj, ko se ogrevajo na pelete (l. št. 111 spisa). Njegova izpoved o znesku 800,00 EUR mesečno se torej ne nanaša na vtoževano obdobje. Enako velja za izpoved tožnice (l. št. 77 spisa). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo samo navedbo tožnice v tožbi o tem, koliko so znašali obratovalni stroški mesečno (380,00 EUR), saj je sodišče pri odločanju vezano na trditve strank (7. člen ZPP).

11Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj glede na navedeno niso bile odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

12Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Dolžna pa je toženki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 1250 točk, materialne stroške 25 točk, 22% DDV 168,30 EUR, skupaj 933,30 EUR.