VSL Sodba I Cp 171/2020

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici 3.711,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 619,02 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek prvega sodišča, da ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti višine najemnine. Tožnica je izpovedala, da živi v najemniškem stanovanju, za katerega plačuje mesečno najemnino 300 EUR. Po ZPP so dokazna sredstva enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli izmed njih. Obstoj najemnega razmerja je zato lahko tožnica dokazovala tudi le s svojim zaslišanjem. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožnici. S tem je neutemeljeno podelilo večjo vlogo listinam in drugim dokaznim sredstvom. Splošno znano je, da se za najeto nepremičnino plačuje najemnina. Tožnica je najela nepremičnino, za katero glede na celotni nepremičninski trg plačuje nizko najemnino. Najemnino plačuje v gotovini, o čemer nima pisnih dokazil. Napačen je zaključek prvega sodišča, da višji prispevek tožnice v obliki dela, časa in skrbi, povezanih z vzgojo in varstvom mladoletnih otrok, ne predstavlja upoštevne okoliščine. Tožničine preživninske zmožnosti so manjše od toženčevih. Tožničine nematerialne storitve za otroka v okviru njene skrbi se morajo pri obravnavanju verzijskega zahtevka prav tako upoštevati. V tem pogledu toženec bistveno manj prispeva od tožnice. Toženec bi zato moral prispevati večji delež v denarju. Poleg tega je njegovo premoženjsko stanje bistveno boljše od tožničinega. Toženec poleg rednega dela opravlja tudi kmetijske storitve, s čimer dodatno zasluži. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo prvo sodišče tožencu naložiti plačilo vseh tožničinih stroškov.

3Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu. Navaja, da med pravdnima strankama ni nesporno, da v spornem obdobju tožnici za preživljanje mladoletnih otrok ni plačal ničesar, saj ji je plačal 50.000 EUR v zvezi s sodno poravnavo. Tožnici ni dal soglasja za to, da odpelje iz skupnega doma tudi mladoletna otroka. Sodišče ni upoštevalo toženčeve izpovedi, da je tožnici ponudil, da ji za oba otroka plačuje 300 EUR mesečno, česar pa tožnica ni hotela, saj je zahtevala več. Sodišče ni upoštevalo toženčevih ugovorov, da tožnica glede na zatrjevano težko finančno stanje ni bila zmožna poskrbeti za oba otroka. Prvo sodišče tudi ni obravnavalo toženčevega ugovora, da je tožnica z umikom tožbe z dne 11. 7. 2017 in sklenitvijo sodne poravnave R 13/2018 privolila v to, da se za sporno obdobje od 1. 7. 2017 do 1. 8. 2018 odpove zahtevku po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Verzijski zahtevek ni utemeljen niti po podlagi. S tem v zvezi je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v spis P 77/2018. Tožnica svojih obveznosti po sodni poravnavi R 13/2018 ni izpolnila in ni poskusila ponovno zaživeti s tožencem, saj je 1. 8. 2018 vložila novo tožbo zaradi razveze zakonske zveze. Tožnica ni trdila, da je bil tožencu izrečen ukrep prepovedi približevanja. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve niti na sklep v prilogi A29, saj so bila v tem primeru dejstva ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Prvo sodišče ni ugotovilo, da bi imela tožnica razlog za odhod iz skupnega doma, saj zatrjevanega toženčevega nasilja ni uspela dokazati. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno glede razlogov, zaradi katerih se tožnica z otrokoma po sklenjeni sodni poravnavi ni vrnila v skupni dom. Tožnica niti po izpolnitvi toženčevih obveznosti iz sodne poravnave ni nameravala izpolniti svojih obveznosti, zato je s tem privolila v svoje prikrajšanje tudi za obdobje od 14. 5. 2018 do 1. 8. 2018. Ni sporno, da je tožnica prejela od toženca 50.000 EUR, zato je glede njenih zmožnosti za preživljanje otrok povsem nepomembno, iz katerega naslova je prejela ta znesek. Nepomembno je tudi, da naj bi šlo v tem pogledu za razdelitev skupnega premoženja pravdnih strank. Utemeljenost tožbenega zahtevka po višini ne izhaja niti iz tožbenih navedb. Tožnica je pavšalno trdila, da je imela za vsakega od otrok preko 300 EUR izdatkov. Za utemeljitev verzijskega zahtevka bi tožnica morala navesti, kakšne izdatke je imela s preživljanjem otrok in kakšen delež je plačevala namesto toženca. Sodišče mora ugotoviti obseg stroškov in potreb mladoletnih otrok ter materialne zmožnosti preživninskih zavezancev glede na zatrjevano obdobje zalaganja, denarno vrednost pa je potrebno ugotoviti po stanju ob odločanju. Prvo sodišče je svoje ugotovitve o obsegu potreb oprlo na listinske dokaze za obdobje po 1. 8. 2018, kar je napačno. Tožnica ni konkretizirala potreb otrok v spornem obdobju. Tudi ni dokazala, da bi izdatke za otroka plačala sama in iz lastnih sredstev. Napačne so tudi ugotovitve prvega sodišča o višini posameznih izdatkov. To velja za stroške prehrane s čistili in higienskimi potrebščinami, stroške oblačil, stroške šolskih položnic, stroške zdravil, stroške prevozov in stroške bivanja. Nebrazložen je zaključek, da je tožnica verodostojno izpovedala o izdatkih za otroka. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Nepomembno je, v kakšni višini stranka priglasi stroške, saj zadošča priglasitev stroškov, pri njihovi odmeri pa mora sodišče upoštevati materialnopravne določbe Odvetniške tarife (OT), saj sodišče ni vezano na višino priglašenih stroškov. Sodišče tudi ni obrazložilo, kakšen je bil uspeh tožnice v sporu.

4Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala podlago verzijskega zahtevka. Odnos med zakoncema se je začel podirati že pred spornim obdobjem, zaradi česar je tožnica vložila prvo tožbo za razvezo zakonske zveze v juliju 2017. Ni sporno, da se je tožnica s skupnimi otroki (od štirih sta dva še mladoletna) od toženca odselila v juniju 2017. Od tedaj je za mladoletna otroka v celoti skrbela tožnica, toženec pa v relevantnem obdobju (1. julij 2017 – 1. avgust 2018) za preživljanje otrok ni prispeval ničesar. Zato je tožnici dolžan povrniti sorazmeren del potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok v tem času (133. člen ZZZDR).

7Na obstoj toženčeve obveznosti ne vpliva njegova trditev, da ni soglašal s tem, da je tožnica ob odselitvi iz skupnega doma odpeljala mladoletna otroka. Enako velja za trditev, da je tožnica po njenem odhodu odklonila njegovo ponudbo, da ji za preživljanje obeh otrok plačuje 300,00 EUR mesečno (kar sicer kaže tudi to, da se je toženec strinjal s tem, da je tožnica odšla skupaj z mladoletnima otrokoma), ker je hotela višji znesek, saj se pravici do preživnine ni bilo mogoče odpovedati (128. člen ZZZDR). Ob dejstvu, da toženec ni prispeval nobenih sredstev za preživljanje otrok v obravnavanem obdobju, je samo po sebi razumljivo, da je morala tožnica nositi celotno breme njunega preživljanja tudi v finančnem pogledu. Nasprotne toženčeve trditve, da tožnica tega ni izkazala, izkustveno in življenjsko gledano ne vzdržijo resne pravne presoje stvari.

8S sodno poravnavo R 13/2018 z dne 14. 5. 2018 sta pravdni stranki uredili le medsebojna razmerja v zvezi s skupnim premoženjem (ugotovili sta njegov obseg in si ga razdelili – predmet skupnega premoženja niso mogli biti zahtevki iz naslova preživljanja skupnih otrok), kar pa (poleg umika prve tožbe za razvezo zakonske zveze) ne pomeni, da se je tožnica odpovedala verzijskemu zahtevku, saj tožnica takšne izjave ni podala (tudi ni mogoče šteti, da naj bi privolila v svoje prikrajšanje). Toženec se neutemeljeno sklicuje na odločbo II Cp 245/2011, saj se ta nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje. Nobenega pomena nima niti zadeva P 77/2018 (tožba zaradi razveljavitve sodne poravnave R 13/2018). Toženčevo plačilo 50.000 EUR po tej sodni poravnavi se nanaša izključno na izplačilo vrednosti tožničinega deleža na skupnem premoženju (III. točka sodne poravnave) in ne predstavlja izpolnitve toženčeve preživninske obveznosti do mladoletnih otrok v obravnavanem obdobju oziroma povrnitve njegovega dela potrebnih izdatkov za preživljanje otrok v tem času.

9Določilo sodne poravnave, da bosta pravdni stranki po njeni sklenitvi poskusili nadaljevati skupno življenje v njuni zakonski zvezi, prav tako nima nobenega pomena za to pravdo. Odločitev za (nadaljnje) skupno življenje je izključno stvar svobodne volje obeh zakoncev (izvenzakonskih partnerjev), ki je ni mogoče „urejati“ s sodno odločbo ali poravnavo. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča (temelječih predvsem na tožničini izpovedbi) nedvoumno izhaja, da je zakonska zveza za tožnico postala nevzdržna, zato je razumljivo, da ni več hotela nadaljevati skupnega življenja s tožencem. Za presojo utemeljenosti verzijskega zahtevka ugotovitve prvega sodišča o toženčevem nasilju nad tožnico niti niso relevantne, ne glede na to pa o obstoju toženčevega nasilja ne more biti dvoma (nanj kaže tudi drugi odstavek IV. točke sodne poravnave R 13/2018, saj za zapis toženčeve obveznosti, da ne bo izvajal nikakršnega fizičnega ali psihičnega nasilja nad tožnico ali nad otroki, ne bi bilo nobenega razloga, če do nasilja v preteklosti ne bi prihajalo).

10Toženčev očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je navedla vsa dejstva za utemeljevanje verzijskega zahtevka iz 133. člena ZZZDR, za dokazovanje višine potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok pa je predložila ustrezne dokaze. Trdila je, da je mesečno za potrebe vsakega otroka porabila vsaj 300 EUR, in da ji je toženec dolžan povrniti 2/3 teh izdatkov oziroma 200 EUR, za oba otroka skupno pa 400,00 EUR oziroma za celotno obdobje 13 mesecev znesek 5.200 EUR. Potrebne izdatke v relevantnem obdobju je tožnica izkazala tudi z dokaznimi listinami, ki se nanašajo na posamezne izdatke po 1. 8. 2018, saj se presoja višine potrebnih izdatkov opravi glede na čas odločanja sodišča, ne glede na to pa bistvenih razlik med višino posameznih potrebnih izdatkov v relevantnem obdobju in njihovo višino po 1. 8. 2018 ali v času odločanja prvega sodišča ni bilo, kar je splošno znano dejstvo. Razen tega velja tudi pri določitvi višine potrebnih izdatkov iz 133. člena ZZZDR isto pravilo kot za določitev višine preživnine – v obeh primerih gre v prvi vrsti za vrednotno vprašanje oziroma vrednotno oceno, ne pa za matematično natančno izračunavanje višine potrebnih izdatkov v obravnavanem obdobju.

11Izkustveno in življenjsko gledano je prvo sodišče pravilno ovrednotilo višino večine potrebnih izdatkov za mladoletna otroka. To velja za stroške prehrane doma, čistil in higienskih potrebščin, oblačil in obutve, šolskih potrebščin, šolske malice, šolskih stroškov (izleti, ekskurzije, predstave ter šola v naravi – te izdatke je prvo sodišče pravilno preračunalo iz obdobja 10 mesecev na obdobje 12 mesecev), verouka, žepnine, zdravil in drugih občasnih stroškov. Toženčeva pritožbena kritika je v tem delu vsebinsko prazna, očitek o neobrazloženosti sodbe pa neutemeljen.

12Toženec utemeljeno izpodbija oceno o stroških prevoza. Vožnje na relaciji A - B so kratke, gre le za nekaj kilometrov v eno smer, na drugih relacijah pa zgolj občasne, pri čemer se otroka večinoma vozita skupaj. Po oceni pritožbenega sodišča je bil zato potreben strošek iz tega naslova okoli 25 EUR mesečno na vsakega otroka, ne pa 50 EUR. Napačno je ocenjen tudi strošek bivanja. Tožnica je trdila, da se je z vsemi štirimi otroki odselila od toženca in se preselila v najemno stanovanje. To pomeni, da je treba mesečne stroške bivanja, ki so znašali približno 200 EUR, razdeliti na pet oseb, zato je bil potreben strošek iz tega naslova za vsakega mladoletnega otroka okoli 40 EUR, ne pa 66 EUR. V tem delu je toženčeva pritožba utemeljena, kar pa ne velja za toženčevo kritiko ugotovitve višine skupnih stroškov bivanja, saj je tožnica opredelila posamezne postavke teh stroškov ter zanje ponudila dokaze, njihova razdelitev po osebi pa je zgolj stvar osnovne računske operacije.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da tožnica ni izkazala zatrjevane višine najemnine za stanovanje. Toženec je zatrjevani najemnini v znesku 300 EUR mesečno opredeljeno ugovarjal, o višini tega stroška pa je tožnica kot dokaz ponudila le svojo izpovedbo. Le-ta za dokaz višine tega stroška s stopnjo prepričanja ni zadoščala. Gre za največji izdatek v okviru stroškov bivanja, ki je najlažje dokazljiv. Tožnica bi njegovo višino lahko izkazala brez težav s predložitvijo najemne pogodbe (ki bi morala biti sklenjena v pisni obliki – četrti odstavek 84. člena Stanovanjskega zakona) ali potrdil o plačilu mesečne najemnine (če s potrdili ne razpolaga, gre za tožničino neskrbno ravnanje, ki gre njej v breme), lahko pa bi o tem predlagala tudi zaslišanje najemodajalke kot priče, ali predložila njeno pisno izjavo. Tožnica ni ponudila ničesar od tega, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da višina tega stroška ni izkazana s stopnjo prepričanja. V tem delu je tožničina pritožba zato neutemeljena.

14Upoštevajoč navedeno so znašali potrebni mesečni izdatki za preživljanje vsakega mladoletnega otroka v obravnavanem obdobju okoli 235 EUR, ne pa 285,50 EUR. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da sta bili stranki dolžni te izdatke kriti po enakih deležih, ker prispevka tožnice v obliki dela, časa in skrbi, povezanih z varstvom in vzgojo otrok, ni mogoče upoštevati pri določitvi sorazmernega dela potrebnih izdatkov, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici. To stališče je zmotno. Pri določitvi obsega izdatkov po 133. členu ZZZDR, potrebnih za preživljanje mladoletnih otrok, je treba izhajati iz istih okoliščin, ki so upoštevne pri določitvi preživnine za otroke. V obeh primerih gre za vprašanje porazdelitve potrebnih izdatkov med starša. Kaj so zajemali potrebni izdatki za otrokovo preživljanje, je določal drugi odstavek 129.a člena ZZZDR, pri določitvi sorazmernega deleža potrebnih izdatkov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, pa je treba ustrezno upoštevati tudi določbo prvega odstavka navedenega člena, po kateri sta starša dolžna v okviru otrokove koristi zagotavljati njegov uspešen telesni in duševni razvoj. Bistvo roditeljske pravice pravdnih strank tudi v obravnavanem obdobju je bilo v njuni dolžnosti, da skrbita za uspešen vsestranski razvoj svojih otrok (4., 102. in 103. člen ZZZDR). Za določitev sorazmernega dela potrebnih izdatkov, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici, je zato treba poleg materialnih in pridobitnih zmožnosti staršev upoštevati tudi njun prispevek oziroma angažiranost pri vzgoji in varstvu otrok v obravnavanem obdobju.

15Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta bila dohodka pravdnih strank v obravnavnem obdobju najmanj primerljiva. Toženec je z delom na kmetiji gotovo zaslužil vsaj toliko, da je s tem zaslužkom in plačo iz naslova redne zaposlitve mesečno prejel najmanj enak dohodek, kot je znašala tožničina plača (za odločitev v zadevi, in sicer o delu potrebnih izdatkov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, sodna poravnava R 13/2018 ni pomembna). Z varstvom in vzgojo otrok v tem obdobju se je praktično ukvarjala le tožnica. Mladoletna otroka sta sicer pogosto prihajala na toženčevo kmetijo po koncu šolskega pouka, kjer sta se zadrževala približno dve uri, vendar pa sta ta čas preživljala predvsem v stiku z živalmi, za katere sta v tem času tudi sama skrbela, manj pa v stiku s tožencem, ki je bil poleg redne zaposlitve angažiran tudi s popoldanskim delom na kmetiji (na to kaže že okoliščina, da je kmetija zelo dobro opremljena z raznimi kmetijskimi stroji in drugo mehanizacijo, kar je razvidno tudi iz I. točke sodne poravnave R 13/2018). Ob tem, da otroka v spornem obdobju nista imela drugih stikov s tožencem in pri njem nista nikoli prespala niti ob koncih tedna, je jasno, da je bilo vse delo v zvezi z varstvom in vzgojo otrok, redno nego in skrbjo za njuno šolanje na tožničinih ramenih. Navedeno terja, da mora biti toženčev delež kritja potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih obrok v obravnavanem obdobju višji od tožničinega, in sicer mora toženec kriti dobrih 60 % teh izdatkov, kar pomeni približno tolikšen mesečni znesek, kot je za posameznega otroka določilo prvo sodišče (235 EUR x 60 % = 141 EUR; po izračunu prvega sodišča 142,75 EUR). Razlika v izračunu je zanemarljiva, zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o glavni stvari oziroma višine prisojenega zneska, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici.

16V obravnavani zadevi se o pravdnih stroških odloča po načelu uspeha v sporu, ne pa po prostem preudarku, zato ni podlage, da bi toženec moral povrniti tožnici celotne pravdne stroške. O toženčevih pravdnih stroških je prvo sodišče pravilno odločilo v mejah njegovega stroškovnega zahtevka, pri čemer ni bilo dolžno izvajati nobenega materialno procesnega vodstva v smeri poučevanja toženca (pooblaščenke) o pravilnosti izračuna pravdnih stroškov po določilih OT. Prvo sodišče je pojasnilo, kakšen je uspeh pravdnih strank v sporu (31. točka obrazložitve).

17Ostale pritožbene navedbe pravdnih strank so bodisi pravno nepomembne bodisi pavšalne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).