14. člen ZZZDR-UPB1

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom. Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem.

Bistvena za odločitev v obravnavanem primeru je tako presoja, od kdaj je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank, ali dejansko že od leta 1992, kot si je prizadeval dokazati toženec, ali kasneje od leta 1995, kot je zatrjevala tožnica. Zunajzakonska skupnost, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ima namreč za moškega in žensko enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Premoženje, ki ga zakonca (v obravnavanem primeru zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti), je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek toženca je bilo dokazno breme o vprašanj

Ponoven poskus skupnega življenja tožnice in zapustnika bi moral po svoji notranji vsebini izpolnjevati kriterije, ki so za priznanje zunajzakonske skupnosti tudi zaradi kratkosti skupnega življenja zelo strogi. Ob tem je ključna presoja pomena izjave pokojnika z dne 5. 2. 2003, ko je na sodišču deponiral oporoko, ob tem pa sodnici izjavil, da nima izvenzakonske partnerke. Taka izjava lahko pomeni le eno - da se zapustnik ni čutil v tovrstni zvezi, kakor sta presodili nižji sodišči. Za obstoj zunajzakonske skupnosti mora biti podana svobodna volja obeh partnerjev. Za obstoj zunajzakonske skupnosti torej ne zadošča, da si tega želi in ima voljo do tega le eden od partnerjev neke življenjske skupnosti (v konkretnem primeru tožnica), ki sicer obstoji, nima pa premoženjsko pravnih posledic.

Na prvi stopnji ugotovljen toženčev odnos do obdarjenke, ki je trajal vse do njene smrti (07.07.1992), je mogoče razumeti, da je tako toženčevo ravnanje trajalo najmanj zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe (07.01.1993), kar pomeni, da je tožba iz dejanske podlage velike nehvaležnosti vložena znotraj triletnega prekluzivnega roka po določilih Paragrafa 1487 ODZ, ki so se glede preklica daritve do leta 2002 uporabljala kot pravna pravila v povezavi s sodno prakso. Sedaj ta institut urejajo določila člena 540 Obligacijskega zakonika - OZ, ki se vsebinsko pokrivajo z določili Paragrafa 948 ODZ o pogojih in roku za preklic darila. Slednja in sodna praksa merijo hudo nehvaležnost kot ravnanje obdarjenca na telesu, časti, svobodi ali premoženju darovalca, ki omogoča razedinjenje ali dedno nevrednost obdarjenca v smislu določil Zakona o dedovanju - ZD. To v bistvu označuje kot hudo nehvaležnost tako ravnanje obdarjenca do darovalca, in je po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal, kar predvideva za ta institut tudi člen 540 OZ. Prvostopne ugotovitve o naravi in obsegu toženčevih ravnanj, ki<

Ni izključeno, da je bil v času trajanja skupnosti v posameznih obdobjih toženkin gmotni položaj ugodnejši od gmotnega položaja tožnika, vendar pa občasni večji finančni prispevek toženke k skupnim stroškom zunajzakonskih partnerjev še ne pomeni preživljanja drugega partnerja v smislu 50. člena ZZZDR.