VSL Sklep I Cp 3252/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 92.339,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.614,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo odškodnine v znesku 3.542,33 EUR, tožnici pa plačilo pravdnih stroškov. Sodišču očita vpogled v listine in upoštevanje navedb, ki so bile podane šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in so kot take prepozne. Ker se sodišče ni opredelilo do ugovora prekluzije, je s svojim ravnanjem kršilo 6. in 8. točko 339. člena ZPP. Meni, da so ugotovitve o odločilnih dejstvih same s sabo v nasprotju. Sodišče namreč po eni strani ugotovi, da podjetje M. ne sodi v posebno premoženje S. M. A., po drugi strani pa šteje, da zaradi prenehanja zakonske zveze ne sodi niti v skupno premoženje zakoncev A. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, da je zakonska zveza med zakoncema A. prenehala že leta 2011. V tem delu se sodišče ni opredelilo do vseh dejanskih navedb ter je hkrati izhajalo iz sodne prakse, ki se je oblikovala za ugotavljanje obstoja izvenzakonske skupnosti ter pri premoženjskih sporih nekdanjih zakoncev, pri čemer je spregledalo, da tožnik v konkretnem primeru nastopa kot tretja oseba. Ob tem je tudi povsem nekritično sledilo izpovedbam toženca in njegove žene. Meni, da številna ravnanja zakoncev A. kažejo na to, da je zakonska zveza med njima obstajala tudi po letu 2011, in sicer: sklenitev sporazuma o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka ter ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja z 8. 7. 2013, kjer je M. opredeljena kot skupno premoženje; dejansko bivanje bivših zakoncev v skupnem gospodinjstvu tudi še po nastanku sporne terjatve vsaj do 20. 2. 2014, ko je bila izdana razvezna sodba; da ima toženec še vedno prijavljeno poslovno dejavnost na naslovu, kjer je prebival z (bivšo) ženo, za kar je bil predlagan vpogled v evidence Ajpes; da toženec z bivšo ženo še vedno preživlja prosti čas, kar sta potrdili priči A. in T.; da razpad zakonske zveze v širši okolici ni bil zaznan in da tožencu finančna sredstva omogočajo samostojno življenje ter da zato ni primoran k skupnemu prebivanju z bivšo ženo. Do navedenih trditev in dokaznih predlogov se sodišče ni opredelilo, s čimer je kršilo pravico tožnice do izjave v postopku. Ob sklicevanju na sodno prakso (II Ips 348/2008 in II Ips 416/2003) poudarja, da je v konkretnem primeru edini možni zaključek, da je v času nastanka vtoževane terjatve med tožencem in (bivšo) ženo obstajala zakonska zveza, zato odgovarjata za dolgove iz skupnega premoženja. Sodišču očita zmotno dokazno oceno zlasti izpovedb prič H. in J., ki sta potrdili, da sta zakonca navzven delovala kot par. Poudarja, da bi sodišče v skladu z načelom varstva upnikov in načelom zaupanja v pravo moralo večji pomen nameniti notornosti skupnosti, kot enemu od elementov zakonske zveze.

3Toženec je na pravilno vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V konkretnem primeru tožnica od toženca zahteva plačilo dolga, ki je nastal pri opravljanju lekarniške dejavnosti podjema M., katere nosilka je bila stečajna dolžnica S. M. A. Tožnica terjatev uveljavlja zoper toženca kot zakonca navedene dolžnice. Med strankam je sporno, ali je v času nastanka dolga (junij 2013) med zakoncema A. dejansko obstajala zakonska zveza. V skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v skupno premoženje namreč sodi zgolj premoženje, ki ga zakonca ustvarita z delom v času trajanja zakonske zveze, za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem pa v skladu s 56. členom ZZZDR zakonca odgovarjata nerazdelno.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da podjetniško premoženje, ki ga zakonec ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev ter da v okvir takšnega premoženja lahko sodi tudi lekarniška dejavnost, ki jo zasebniki opravljajo na podlagi podeljene koncesije. Pritrditi velja tudi dejanskim (in pritožbeno neizpodbijanim) ugotovitvam sodišča, da premoženje, ustvarjeno v okviru poslovanja M., v konkretnem primeru ne predstavlja darila dolžničinih staršev, temveč gre za premoženje, ustvarjeno z delom.

7Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča, da vtoževan dolg ne sodi v skupno premoženje zato, kar naj bi zakonska zveza v času nastanka dolga dejansko že prenehala. ZZZDR v 13. členu določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Drži sicer, da v primeru, ko s prenehanjem življenjske skupnosti med zakoncema trajno in v celoti prenehajo tudi vsi bistveni elementi medsebojnih odnosov, dejansko preneha tudi zakonska zveza, čeprav morda ta formalno še vedno obstaja¹. Vendar pa takšne okoliščine v konkretnem primeru niso podane. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta (domnevno bivša) zakonca še v letu 2013 sodelovala pri reševanju podjema M. V ta namen je toženec pri najemu kredita za poslovanje M. sodeloval kot zastavitelj, pri čemer je za odobritev kredita, ki ga je njegova žena potrebovala za M., zastavil svoj lastniški delež na nepremičninah. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča sta (bivša) zakonca A. tudi po letu 2011 še vedno prebivala na istem naslovu, si delila nekatere stroške hiše ter občasno preživljala skupne trenutke na družinskih zabavah. Prav navedene dejanske okoliščine konkretnega primera po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo na to, da zakonska zveza dejansko ni prenehala že v letu 2011, temveč šele s formalno razvezo v letu 2014. Čeprav si morda zakonca A. med seboj nista več izkazovala medsebojne čustvene navezanosti, sta določeno stanovanjsko in ekonomsko skupnost še vedno ohranjala. Zlasti dejstvo, da sta nasproti tretjim osebam (upnikom) nastopala kot eno in na ta način ustvarjala vtis partnerskega odnosa, pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da vsi bistveni elementi medsebojnih odnosov med zakoncema v času nastanka vtoževanega dolga še niso trajno in v celoti prenehali. Poudariti namreč velja, da zakonska zveza poleg čustvenih za zakonca ustvarja tudi premoženjskopravne posledice, ki se jim ni mogoče izogniti na način, da dejansko prenehanje življenjske skupnosti ni jasno zaznavno tudi v zunanjem svetu. Določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze², so namreč namenjene tudi varstvu pravnega prometa, zato je vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb potrebno presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti.

8Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZZZDR. Zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov se ni opredelilo do preostalih trditev in ugovorov pravdnih strank, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi prvič razreševalo večji sklop dejanskih in pravnih vprašanj, s tem pa odvzelo strankam možnost pritožbe, je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli še do preostalih ugovorov toženca. Iz navedb toženca namreč izhaja, da naj bi tožničina terjatev prenehala zaradi začetka stečajnega postopka in v posledici zakonskega pobota po določilu 261. člena ZFPPIPP, čemur tožnica nasprotuje.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 416/2003 s 16. 9. 2004.
² Primerjaj 3. poglavje (oblika sklenitve zakonske zveze) in 7. poglavje (prenehanje zakonske zveze) ZZZDR.