VSL Sodba II Cp 1821/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev v višini povečanja vrednosti zaščitene kmetije – Domačije X v višini 100.000 EUR (1. točka izreka) in da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak (2. točka izreka) ter da je toženec dolžan tožnici izplačati njen delež na skupnem premoženju v višini 50.000 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, ter ji povrniti njene pravdne stroške (3. in 4. točka izreka). Pravdne stroške toženca v višini 9.021,94 EUR je naložilo v plačilo tožnici (II. točka izreka).

2Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da ugotovitve prvega sodišča niso podprte z dokazi. Sodišče je odločilo drugače, kot je izpovedal toženec na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 11. 2018. Izpovedal je, da je imel tožnico rad, da je ni skrival, da mu je pomagala in je bil ponosen nanjo. Tudi na vprašanje sodišča je odgovoril, da je bil dve leti v čustveni skupnosti s tožnico, kar kaže, da je toženec takšno čustveno skupnost priznaval in je drugačna odločitev v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki izhajajo iz samega spisa. V navedeni sodbi je podana bistvena kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika obravnave z dne 19. 11. 2018 (na str. 41) je razvidno, da je toženec junija 2013 sam od sebe napisal oporoko. Na naroku je pojasnil, da je imel tožnico rad, zato ji je hotel nekaj dati. Iz njegove izjave z istega naroka na str. 65 zapisnika je tudi razvidno, da je tožnica spala pri tožencu v njegovi spalnici, torej sta bila intimna. Tudi na vprašanje tožničine pooblaščenke, kako pojasnjuje, da sta pravdni stranki skupaj na fotografijah, je odgovoril, da sta se imela rada. Sodišče je na naroku 9. 3. 2020 na podlagi izpovedi toženca sprejelo zaključek (tako v zapisniku str. 43), da vendarle obstaja možnost zunajzakonske skupnosti glede na toženčeva pojasnila, na kakšen način je želel z oporoko poskrbeti za tožnico, da ne bi ostala brez premoženja. Toženec jo je kot partnerko predstavljal tudi navzven, kar je razvidno iz članka z dne 20. 1. 2012. Na fotografiji sta pravdni stranki tesno objeti. V članku je navedeno, da pri opravilih na kmetiji sodeluje partnerka A., pravdni stranki pa sta fotografirani skupaj z izdelki s kmetije. To potrjuje trditev, da sta bili pravdni stranki v obdobju od maja 2011 do januarja 2016 zunajzakonska partnerja. Bila sta čustveno navezana ter sta živela v ekonomski soodvisnosti in intimni povezanosti, za kar sta se sama prostovoljno odločila. To so potrdile tudi priče, ki so tožnico videle na kmetiji in jo poznale. Toženčeve priče so sicer izpovedovale vsaka malo drugače, kar je pripisati prijateljskemu ali sorodstvenemu razmerju; so pa tožničini družinski člani znali opisati kmetijo in prostore, saj jih je toženec povabil na praznovanje svojega rojstnega dne, jih vodil na izlete in jih povabil na kmetijo, kar pa ne bi storil, če pravdni stranki ne bi živeli v zunajzakonski skupnosti in ta ne bi trajala pet let. Tudi toženec priznava, da sta zvezo začela leta 2011; iz izpovedbe na naroku 19. 11. 2018 pa je razvidno, da se je trudil rešiti njuno zvezo in je tožnico celo zasnubil. Toženec je v svoji izpovedbi na naroku 19. 11. 2018 (zapisnik str. 41-42) priznal, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, ko je na vprašanje sodišče, koliko časa je štel tožnico za partnerko, odgovoril, da dve leti. To dejstvo je bilo torej priznano in kasneje ni bilo prerekano, zato bi mu moralo sodišče v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP slediti. Da je bila med strankama čustvena navezanost, kaže tudi dejstvo, da je toženec klical tožnico „moja“ ali „babi“ in jo je kot takšno predstavljal okolici. To je izjavil toženec na naroku 19. 11. 2018 (zapisnik str. 44). Toženec je poznal podrobnosti iz tožničinega družinskega življenja, kar potrjuje, da sta stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, ki je temeljila na medsebojni čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Za obstoj zunajzakonske skupnosti ni odločilno, kje ima oseba prijavljeno stalno prebivališče, temveč dejansko skupno bivanje. V predmetni zadevi so predpostavke obstoja zakonske zveze izpolnjene. Da v izpodbijani sodbi obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami, kažejo izpovedbe toženca na naroku 19. 11. 2015. Iz njegove izpovedi izhaja, da je tožnica pri njemu delala in da je bil dohodek zaradi tega nekaj večji. Povedal je, da je tožnica poleg dela na kmetiji prodajala tudi izdelke na tržnici, in da je takrat imela blagajno. To pa kaže, da je tožnici popolnoma zaupal in da sta imela skupno premoženje. Toženec je izpovedal, da sta pravdni stranki prislužen denar vlagali v kmetijo.

Tožnica graja tudi dokazno oceno sodišča glede izpovedi zaslišanih prič. Meni, da nekatere priče niso bile verodostojne in sodišče nanje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Iz izpovedi posameznih prič izhaja, da so bile pod vplivom toženca, na kar jih je večkrat opozorilo sodišče prve stopnje; to velja predvsem glede priče B. B. (toženčev brat). Sodišče jih je opomnilo, da izpovedujejo celo drugače kot toženec, ki potrjuje, da sta s tožnico nekaj časa živela kot partnerja in da je tožnica na kmetiji tudi delala. Sodišče je priči B. B. na naroku 11. 4. 2019 povedalo, da razpolaga s fotografijami, iz katerih izhaja, da je toženec izkazoval tožnici čustva, kar sicer sodišče v izpodbijani sodbi oceni drugače, čeprav gre za dejstva, ki jih je toženec med postopkom priznal. Tudi iz vprašanja pooblaščenke toženca na tem naroku je razvidno, da je toženec priznal dejstvo, da sta bili pravdni stranki v vtoževanem obdobju v zunajzakonski skupnosti. Sodišče je v dokazni oceni glede obstoja zunajzakonske skupnosti prezrlo izpovedi priče C. C. (tožničin sin) in D. D. (toženčev brat). Priča C. C. je na naroku izpovedal, da je vprašal toženca, kaj misli z mamo, toženec pa mu je odgovoril, da se bo oženil. Iz izpovedi te priče izhaja, da se je to dejstvo nanašalo na leto 2015. To potrjuje, da sta bili pravdni stranki še takrat v zunajzakonski skupnosti. Na vprašanje pooblaščenke toženca, kdaj je tožnica zvezo s tožencem zaključila, pa je na istem naroku odgovoril, da je bilo to leta 2016. Da je obstajala zunajzakonska skupnost, je potrdila tudi priča D. D. Na naroku 10. 6. 2019 je povedal, da je brate in sestre s partnerji povabil na praznovanje in takrat je toženec pripeljal tožnico, kar potrjuje, da sta bili pravdni stranki v vtoževanem obdobju v zunajzakonski skupnosti.

Pritožba nasprotuje zaključku sodišča, da iz časopisnih člankov in fotografij v spisu ni mogoče zaključiti, da bi bili pravdni stranki v intimnem razmerju ter da s fotografij in podatkov na nosilcu ni mogoče ugotoviti razmerja oz. vsebine razmerja med strankama. Takšen zaključek je v nasprotju z dokazi v spisu. Toženec navedenega niti ni prerekal. Iz vseh priloženih fotografij, člankov in posnetkov izhaja, da sta pravdni stranki od maja 2011 do januarja 2016 živeli v zunajzakonski skupnosti. Na vseh fotografijah sta objeti ali stojita v neposredni bližini; ob fotografijah in posnetkih pa so objavljeni tudi datumi, zato v tem delu obstaja neskladje med obrazložitvijo sodišča in samimi listinami v spisu.

Tožnica graja tudi obrazložitev sodišča v točki 55 sodbe, ki se nanaša na podatke, pridobljene iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2325/2012. Tožnica nasprotuje oceni sodišča, da pridobljene listine ne dokazujejo, da je bila kmetija pred prihodom tožnice v razsutem stanju in da sta jo skupaj s tožencem v celoti obnovila. Pripominja, da je v obširni pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2019 podrobno pojasnila posamezne listine in dokaze iz pravdne zadeve II P 2325/2012 ter jih navedla kot del trditvene podlage. V nadaljevanju pritožbe povzema celotno vsebino pripravljalne vloge, sklicujoč se na vsebino listin iz druge pravde. Skupno tem trditvam je, da naj bi bila vlaganja v obnovo in prenovo kmetije opravljena v času od 2011 do 2014, kar po mnenju tožnice kaže, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti ves čas do januarja 2016.

Tožnica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj meni, da je ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni pojasnjeno, koliko stroškov je tožencu priznanih za posamezno vlogo. Neutemeljeno mu je priznan strošek za vlogo z dne 22. 2. 2019, ki je sodišče kot prepozne ne bi smelo upoštevati, na kar je tožnica na naroku 11. 4. 2019 tudi opozorila.

3Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je v skladu s sodno prakso ugotavljalo pogoje, ki so bili ob upoštevanju konkretnih okoliščin, odločilni za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. V obrazložitvi sodbe je materialnopravno pravilno utemeljevalo odločitev na določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki opredeljuje pravne posledice zunajzakonske zveze v družinskem pravu.

6Sodna praksa je izoblikovala kriterije, na podlagi katerih se odnos moškega in ženske šteje kot zunajzakonska skupnost. Gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, ki opredeljujejo obstoj takšne skupnosti. Sodna praksa ta razmerja konkretno opredeljuje kot skupno življenje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, ob upoštevanju vseh tistih kriterijev, ki so značilni za zakonsko zvezo, kot izhajajo iz 13. člena ZZZDR, in sicer: svobodna odločitev partnerjev za skupno življenje, obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Tudi če partnerja nista vzpostavila vseh razmerij, na podlagi katerih sodna praksa opredeljuje zunajzakonsko skupnost, to še ne izključuje obstoja takšne skupnosti, če so za to izkazani utemeljeni/objektivni razlogi. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti za pravni standard. Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti. Obstoj teh prvin mora zatrjevati in dokazati tožnica.

7Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar v celoti omogoča njen preizkus. Očitek protispisnosti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je zatrjevan le formalno – s sklicevanjem na navedeno procesno določilo – ne pa tudi dejansko, saj pritožnica konkretno (sploh) ne zatrjuje konstitutivnega elementa te procesne kršitve: v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar je zapisano v listinah in njihovimi povzetki v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Zato ta procesna kršitev ni podana. Pritožnica (dejansko) preko očitka te kršitve izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote (8. člen ZPP), nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju (od maja 2011 do januarja 2016) obstajala zunajzakonska skupnost. Sklep o nedokazanosti posameznih ključnih prvin zunajzakonske skupnosti se tudi ob upoštevanju dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, pokaže za pravilen.

8Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na oceni o nedokazanosti tožničinih trditev, (1) da sta v očeh okolice veljala za zunajzakonska partnerja, (2) da je bilo njuno bivanje takšne kvalitete, kot se (sicer) pričakuje za zakonca, (3) da je obstajala medsebojna pomoč in podpora v dobrem in slabem in (4) da je med njima obstajalo vsestransko medsebojno zaupanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili zadržki za nastanek zunajzakonske skupnosti predvsem na tožničini strani.

9V postopku ni bilo sporno, da sta bili pravdni stranki intimni. Nobenega dvoma tudi ni o obstoju določene naklonjenosti ali navezanosti med pravdnima strankama. Ta je potrjena tudi s posameznimi pričami, nenazadnje sta (tudi) pravdni stranki potrdili, da sta se imeli radi. Zato izpostavljanje delov toženčeve izpovedbe o tem, da je bil s tožnico v čustveni skupnosti, da jo je imel rad, ne more imeti posebne teže. Vsekakor je bil vzpostavljen indic razmerja intimne narave, ki (bi) lahko vodi(l) k vzpostavitvi zunajzakonske skupnosti, a le ob kumulativnem obstoju tudi drugih ključnih okoliščin.

10Toženec je odločno ugovarjal obstoju zunajzakonske skupnosti in je tudi pojasnil, zakaj meni, da njun odnos ni imel intenzitete zunajzakonskih partnerjev. Zato je napačna pritožbena navedba, da je toženec priznal obstoj pogojev za izenačenost njunega odnosa z življenjem v zakonski zvezi.¹ Ravno zaradi spornosti obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, na podlagi katerega je presojalo, ali so podani indikatorji zunajzakonske skupnosti. Zgolj sklicevanje pritožbe na toženčevo izpoved, dano kot odgovor na usmerjeno vprašanje sodišča – da jo je klical „moja“ ali „babi“, in na zapis v članku z dne 20. 1. 2012, v katerem je zapisano, da pri delu na kmetiji sodeluje partnerka A. (op. tožnica) – upoštevajoč celovite okoliščine odnosa in druženja pravdnih strank ne ovrže pravilnosti zaključka sodišča, da njuno razmerje ni bilo takšne kvalitete, da bi utemeljevalo sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti. Omemba besede partnerka sama po sebi še ne dokazuje obstoja zunajzakonske skupnosti, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo volje za obstoj zunajzakonske skupnosti.

11Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da naj bi toženčeva oporoka z dne 29. 9. 2013 predstavljala dokaz o obstoju zunajzakonske skupnosti. Zapis oporoke v korist tožnice ni dovoljšen indic za sklepanje o njeni vzpostavitvi. Glede na vsebino oporoke je sodišče prve stopnje (v tč. 48 izpodbijane sodbe) pravilno presodilo, da le-ta kaže na njun čustveno tesen prijateljski odnos. Oporoka dokazuje le naklonjenost toženca do tožnice, ker mu je na kmetiji pomagala. V prid takšnem sklepu govori izpostavljena pritožbena trditev, da je toženec napisal oporoko zato, da ne bi tožnica ostala brez vsega, če bi se mu kaj zgodilo. Navedeno ponuja sklep, da toženec tožnice ni štel za zakonito dedinjo, kar bi kot zunajzakonska partnerica sicer bila.

12Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno fotografij, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis. Več fotografij prikazuje kmetijo v različnih letnih časih in ob različnih dogodkih; gre za prikazovanje kmetije z namenom prikazovanja njenega stanja ter prebivalcev in obiskovalcev. Tožnica se pojavlja na nekaj fotografijah v letih 2013 in 2014, na nekaterih tudi v prisotnosti toženca, a iz njune drže ni mogoče sklepati na vsebino njunega razmerja.

13Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno vključilo tudi izpovedi treh prič (tožničinega sina C. C. ter toženčevih bratov B. B. in D. D.), ki jih omenja pritožba, in se je prepričljivo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. V tč. 56 obrazložitve je pojasnilo, zakaj izpovedbam prič, ki so sorodstveno povezane s pravdnima strankama, ni dalo tehtne dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje pričama B. B. in D. D. glede izpovedi o tem, kako sta videla razmerje med pravdnima strankama, ni sledilo, ker je ocenilo, da sta izpovedovala nedorečeno in se izmikala natančnim odgovorom. Celo toženec je izpovedoval, da sta bila s tožnico v zvezi, a navedeno – ob tem da življenjska pestrost pozna raznolike oblike zvez/odnosov partnerjev – še ne izkazuje obstoja zunajzakonske skupnosti. V sodbi so prepričljivo pojasnjeni tudi razlogi, zakaj sodišče ni verjelo tožničinemu sinu C. C., da sta pravdni stranki na toženčevi posesti živeli kot mož in žena. Pritožba teh razlogov konkretizirano ne izpodbija; pritožbeno izpostavljanje dela izpovedi, da je toženec še v letu 2015 zaprosil tožnico za roko (ta ga je zavrnila), pa ne ovrže pravilnosti sklepa, da med pravdnima strankama ni obstajal partnerski odnos v smislu dalj časa vzajemne trajne zunajzakonske skupnosti. Ugotovljeno je namreč, da je bilo to dejanje le neuspešen poskus toženca, da bi tožnico prepričal v popolno predanost zvezi, ki bi imela kvalitete zakonske skupnosti.

14Tožnica neutemeljeno izpostavlja izpoved toženca, da sta pravdni stranki prislužen denar na kmetiji s prodajo različnih mlečnih in drugih izdelkov ter z oddajanjem različnih prostorov v najem, vlagali v kmetijo in da je bil dohodek zaradi tožničinega dela na kmetiji malo večji, kar naj bi po njenem mnenju kazalo na obstoj zunajzakonske skupnosti. Takšna izpoved ne predstavlja zadostnega dokaza za zaključek o ekonomski skupnosti med pravdnima strankama oz. o skupnem upravljanju s finančnimi sredstvi, ki sta jih tožnica in toženec pridobila v relevantnem obdobju. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnica ni imela nikakršnega dostopa do denarja, iz katerega so se sicer plačevali tekoči stroški kmetije. Toženec ji (namreč) ni pustil upravljati z denarjem. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je imela blagajno tedaj, ko je prodajala kmetijske izdelke na tržnici, ne govori nič v smeri skupnega upravljanja s finančnimi sredstvi. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je tožnica na določen način pogojevala svoje bivanje na kmetiji z dostopom do denarja. Ker ga ni imela, je bil to glavni razlog za njeno razočaranje nad tožencem in nezaupanje do njega. Takšne ugotovitve pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vodijo k zaključku, da med pravdnima strankama že od vsega začetka ni bilo (celovitega) medsebojnega zaupanja (predvsem glede denarja), ki je eden izmed elementov zakonske in torej tudi zunajzakonske skupnosti.

15Pritožbeno sklicevanje (str. 9-13) na vsebino listin in dokazov, pridobljenih iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2352/2012², ki je prepis tožničine vloge z dne 15. 1. 2019 (list. št. 171), ne ovrže prepričljive in celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankam ni bilo kvalitete zunajzakonske skupnosti v luči 12. člena ZZZDR. Listine ne dokazujejo, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče, da je bila pred prihodom tožnice kmetija v razsutem stanju in da sta jo skupaj s tožencem v celoti obnovila. Vsebina tožničinih navedb se nanaša predvsem na obseg skupnega premoženja pravdnih strank oziroma, ali sta pravdni stranki z delom ustvarili skupno premoženje, kar pa ob negativnem odgovoru na vprašanje, ali je med njima obstajala zunajzakonska skupnost, ni pravno pomembno. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila prenova in obnova kmetije (pri kateri je toženec tudi sam fizično sodeloval), financirana iz izkupička/vrednosti prodanih zlatih palic, ki so bile toženčevo posebno premoženje (kupil jih je že v letih 2007 - 2009), da je bila toženčeva kmetija že pred tožničinim prihodom urejena, saj je že prej imel za predelavo kmetijskih izdelkov ustrezne prostore in za to prejemal nagrade, so nepomembne pritožbene trditve, v katerih tožnica pojasnjuje, kaj naj bi se v obdobju od leta 2011 do 2014 na kmetiji zidalo, adaptiralo in obnavljalo. Zgolj dejstvo, da se je na kmetiji obnavljalo tudi v zatrjevanem času, ob tem, da tožnica k obnovi ni finančno prispevala, ne utemeljuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožničino védenje, v kakšen stanju je bila kmetija v letu 2011, ni dokaz obstoja zunajzakonske skupnosti. Tudi okoliščina, da je toženec v sporu z bivšo ženo predlagal tožničino zaslišanje (ki bi lahko potrdila, kdaj in kaj je toženec obnavljal na kmetiji) z vabljenjem na njegov naslov, ne daje posebne teže, saj je neizpodbijano ugotovljeno, da je tožnica prihajala k tožencu na kmetijo in tam bivala, da pa je pogosto in za dalj časa odhajala domov na M. ter da je bil njen dom tam in ne na kmetiji.

16Pritožba prezre v izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine v zvezi z medsebojnim odnosom pravdnih strank, ki tudi po presoji pritožbenega sodišče ne izkazujejo obstoja zunajzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica in toženec v očeh okolice nista bila partnerja v smislu zunajzakonske zveze. Oporo za takšen zaključek je imelo v izpovedbah prič, ki z njima niso sorodstveno povezane. Nekatere od njih je predlagala tudi tožnica.

17V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica prihajala in odhajala s kmetije; pogosto in za dalj časa je odhajala domov na M. (125 km od kmetije), ki je bil zanjo dom. Takšno bivanje tudi po presoji pritožbenega sodišča, ob tem, ko tožnica ni navedla nobenih objektivnih in prepričljivih razlogov za ločeno bivanje, torej razlogov, na katere partnerja nista mogla vplivati, ne zadosti kriteriju skupnega bivanja dveh partnerjev v smislu obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožničino pojasnilo, da je odhajala domov na M. (kjer jo je toženec sicer občasno obiskal, ni pa pri njej nikdar prespal) zaradi plačevanja položnic in obiskov zdravnika (v L.) sodišča prve stopnje ni prepričalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno ne predstavlja očitne objektivne ovire. Prijava stalnega prebivališča pri drugem partnerju res ni pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti. Pritrditi pa je treba razlogom izpodbijane sodbe, da tožničino neupoštevanje toženčeve izrecne želje po prijavi stalnega prebivališča na njegovem naslovu (poleg drugih okoliščin) izkazuje njen voljni zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti. Ugotovljeno je bilo, da sta pravdni stranki zdravstvene težave večinoma prebrodili vsaka na svojem domu in brez osebne neposredne pomoči drug drugega. Kadar je bila tožnica odpuščena z bolnišničnega zdravljenja, je odšla na svoj dom na M.; ko pa je bil toženec poškodovan, tožnice ni bilo pri njemu na kmetiji. Táko bivanje pravdnih strank ni omogočalo medsebojne pomoči in podpore, ki predstavlja osnovno kvaliteto zakonske in tudi zunajzakonske zveze. Tudi tožničino zatrjevanje, da je odhajala domov na M. zaradi pretežkega dela na kmetiji, ob ugotovitvi, da je na njej delala prostovoljno in je imela možnost takšno delo opustiti, kaže na tožničino odsotnost popolne predanosti zvezi. Od toženca se je odmikala, čeprav je ta želel in pričakoval, da se v celoti prepusti njuni zvezi in preseli k njemu na kmetijo. V prid sklepu o odsotnosti volje, da bi pravdni stranki resnično skupaj polno zaživeli (in bivali) na kmetiji, govori tožničina izpoved, da je svoje bivanje pogojevala z dostopom do denarja, pa tudi naknadna druga izpoved o toženčevi obljubi, da ji bo za njeno delo na kmetiji plačeval toliko, kot je (prej) zaslužila v Avstriji. To pa je v neposrednem nasprotju s sicer zatrjevanim obstojem zunajzakonske skupnosti. Tožničino pričakovanje plačila (za opravljeno delo), ki predstavlja povsem drugo pravno podlago za denarni zahtevek (kot ga tožnica navaja v tem sporu, ko zatrjuje nastanek skupnega premoženja v obliki večvrednosti kmetije zaradi njene prenove in pomoči na njej), zanika obstoj zunajzakonske skupnosti.

18Ker tožnica ni dokazala kvalitete partnerskega odnosa v smislu zunajzakonske skupnosti, izvedba ostalih dokazov, ki so se nanašali na (ne)obstoj skupnega premoženja (o katerem ni mogoče govoriti, če zunajzakonske skupnosti ni), ni bila potrebna. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov zato ni utemeljen.

19Pritožba neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Res v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni natančneje pojasnjeno, v kakšni višini je sodišče stroške priznalo tožencu, ki je v pravdi v celoti uspel. Je pa to razvidno iz specificiranega stroškovnika (list. št. 319, 410), ki ga je vložil. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi priznane stroške in njihovo višino.³ V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na stroškovniku toženca na pregleden način označilo, katere stroške je priznalo in v kakšni višini. Odločitev o pravdnih stroških je torej mogoče preizkusiti. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen.

Tožencu je bil pravilno priznan strošek sestave pripravljalne vloge z dne 22. 2. 2019 (vložene na sodišče 25. 2. 2019). Iz podatkov spisa izhaja, da je s to vlogo (list. št. 235) po svojem pooblaščencu odgovoril na navedbe tožnice v vlogi z dne 16. 1. 2019 (list. št. 171a), ki je bila posredovana v večernih urah 16. 1. 2019 (sreda), narok za glavno obravnavo pa je bil razpisan in opravljen 21. 1. 2019 (ponedeljek). Na tem naroku je toženec zaprosil za dodelitev roka za odgovor na vlogo (list. št. 173), v kateri se je tožnica prvič opredeljeno sklicevala na določene listine iz drugega spisa. Toženec je odgovor na tožničino vlogo podal pred naslednjim narokom za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 11. 4. 2019. Čeprav so bile tožencu poznane listine (vloge) iz drugega sodnega postopka (v katerem je nastopal kot stranka), je vlogo z dne 22. 2. 2019, v kateri se je do teh listin opredelil in jo podal še pred naslednjim narokom, šteti za pravočasno, saj njena dopustitev tudi ni zavlekla reševanja spora (286b. člen ZPP). Pritožbeni očitek, da so bili tožencu stroški postopka odmerjeni previsoko, pa je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.

20Po ugotovitvi, da niso podani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za toženca glede stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uporaba 214. člena ZPP ne pride v poštev, saj toženec ni priznal trditev toženke o obstoju zunajzakonske skupnosti. Glede vsebine njune skupnosti je zato sodišče vključilo v dokazno oceno različne dokaze in se izreklo o njihovi dokazni vrednost.
² Postopek se je vodil med E. E. – kot tožnico in toženčevo bivšo ženo – in tožencem zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem.
³ Primerjaj odločbe VSL IV Cp 4825/2010, I Cpg 1209/2011, Cp 2997/2015, in glej J. Vlaj, Pravosodni bilten, št. 2/2008, str. 9.