VSC sklep Cp 1028/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 17.6.2010 razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v ponovno odločanje.
Odredi se izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 25.1.2010, s katerim je le-ta zavrnil vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. ... k.o. C. in odredil vpis zaznambe zavrnitve vpisa. Sodišče je enako kot zemljiškoknjižni referent štelo, da ne obstajajo pogoji za vpis iz razlogov, ker predlagatelj nima lastnosti pravne osebe v zvezi z razpolaganjem s stvarnimi pravicami. Sodišče se je pri tem oprlo na določbe 24. in 25. čl. ZZK-1.

Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil in sodišču smiselno očita nepravilno uporabo materialnega prava. V pritožbi predvsem navaja, da ima kot zavod lastnost pravne osebe na podlagi čl. 30/II Statuta v zvezi s čl. 16/I. Zato sodišču očita, da je napačno zaključilo, da nima lastnosti pravne osebe in da zato ne more biti predlagatelj. Zato ne držijo zaključki o tem, da ne more biti nosilka pravic, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, zato je sklep sodišča nezakonit, saj sodišče ni imelo razlogov za zavrnitev predloga za vknjižbo lastninske pravice in je izpolnil vse pogoje za dovolitev vpisa po 148. c čl. ZZK-1. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da dovoli vpis in hkrati dovoli izbris zaznambe zavrnitve predloga oziroma, da se pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zemljiškoknjižnemu sodišču v ponovno odločanje ter hkrati dovoli izbris zaznambe z zavrnitvijo vpisa.

Pritožba je utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka, ki ga uzakonja 124. čl. ZZK-1. Pravni temelj izvedene pridobitve pravice v zemljiškoknjižnem postopku se dokazuje z zemljiškoknjižnim dovolilom. 149. čl. ZZK-1 zato določa, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu presoja samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno sodišče torej v skladu s tem načelom presoja le vsebino zemljiškoknjižnega dovolila in le v obsegu, ali ima vse sestavine, ki jih mora imeti po 31. in 32. čl. ZZK-1 in ali iz njega izhaja, da je to nično; to pa bo le takrat, kadar bo obsegalo kakšen pogoj (ker mora biti po 23. čl. SPZ izjava nepogojna). Zemljiškoknjižno sodišče pa ne sme presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.

Zemljiškoknjižno sodišče torej zavrne predlagani vpis le v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje in v tem primeru zavrže predlog (čl. 146/III ZZK-1) in če niso izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa po 151. čl. ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa pa so določeni v 148. členu ZZK, ti pa se presojajo zgolj v skladu z načelom formalnosti postopka in sodišče ne sme prisojati veljavnosti zavezovalnega posla. Vprašanje vsebine veljavnosti listine se presoja v okviru postopka nastanka te listine oziroma v posebnem postopku. Zemljiškoknjižno sodišče je torej vezano na listino in na stanje v zemljiški knjigi. Zato se sodišče ne more ukvarjati s tem, ali je listino sestavila upravičena oseba ali ne, saj s tem prekrši načelo formalnosti postopka. Torej je zaradi strogosti načela formalnosti postopka sodišče dolžno odločati na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiško knjigo. Ne more pa presojati vsebine te listine.

Ker se je zemljiškoknjižni sodnik ukvarjal z vsebino listin in iz tega razloga tudi zavrnil zemljiškoknjižni predlog, ni preizkušal drugih pogojev za vpis v zemljiško knjigo. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče sklep zemljiškoknjižnega sodnika razveljaviti in le-temu vrniti v ponovno odločanje. Sodnik bo moral pri ponovnem odločanju ob upoštevanju načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka presojati ali so izpolnjeni formalni pogoji za vpis v zemljiško knjigo.