VSM Sklep PRp 235/2023

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje A št. 124286305 z dne 28. 8. 2022 zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) (prekoračitev dovoljene hitrosti). Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je storitev prekrška storilcu dokazana, pri čemer je verjelo izpovedbi policista in policistke, ki sta obravnavala storilca na kraju dejanja, ni pa verjelo storilcu, ki je storitev prekrška kategorično zanikal in trdil, da je vozil kot tretje vozilo v koloni z vključenim tempomatom na hitrost 50 km/h, kolikor je bila tudi hitrost vozila pred njim, in da ga policist z laserskim merilnikom hitrosti ni mogel izmeriti. Prav tako je kot neverodostojno štelo izpovedbo storilčeve soproge, ki je v bistvenem potrdila storilčeve izpovedbe, ker je ocenilo, da ima kot storilčeva ožja sorodnica interes pričati v korist storilca.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je storilec po svojem odvetniku vložil pritožbo, v kateri zatrjuje vse dovoljene pritožbene razloge, v obrazložitvi pa izpostavlja, da storilec ni odgovoren za očitani mu prekršek, in v celoti povzema storilčevo verzijo dejanskega stanja dogodka. Pritožba ponavlja prepričanje storilca, da izmerjena hitrost nikakor ne pripada njegovemu vozilu, ker je bilo na kraju dejanja tretje vozilo v koloni nemogoče izmeriti. Posledično obstaja dvom v storitev prekrška, ki bi ga sodišče po oceni pritožbe skladno z načelom materialne resnice lahko ovrglo z ogledom kraja dejanja in rekonstrukcijo dogodka, ki bi jo moralo izvesti po uradni dolžnosti, ne glede na dokazne predloge storilca. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Ker so izjave policistov na eni strani in storilca in njegove soproge na drugi strani diametralno nasprotne glede dejstva, da je storilec vozil vozilo v koloni, bi moralo sodišče izvesti tudi soočenje oziroma drug dokaz za preveritev tega odločilnega dejstva. Pritožba navaja tudi, da so bile storilcu neupravičeno izrečene 3 kazenske točke, saj tudi če je prekoračil dovoljeno hitrost, je ni prekoračil za toliko, kolikor se mu očita. Sklepno pritožba meni, da je bilo v predmetnem postopku kršeno načelo materialne resnice in da storilčeve navedbe izkazujejo razumen dvom glede tega, da je storil prekršek, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek zoper storilca ustavi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, ki je v konkretnem primeru bistveno za odločitev o odgovornosti storilca, to je o vprašanju, ali je storilec v konkretnem primeru vozil v koloni. Sodišče se mora v sodbi opredeliti do vseh tistih navedb v zahtevi za sodno varstvo, ki so konkretizirane in se nanašajo na odločilna dejstva ter niso očitno neutemeljene,¹ čemur sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni zadostilo.

5Kršitelj je že na kraju dejanja storitev prekrška zanikal in v zahtevi za sodno varstvo utemeljeval, da je kritičnega dne vozil kot tretje vozilo v koloni. Če bi se to izkazalo kot resnično, bi bilo posledično potrebno upoštevati tudi storilčevo zatrjevanje, da izmerjena hitrost v konkretnem primeru ni pripadala njegovemu vozilu (policistka, zaslišana kot priča, je pojasnila, da vozila v koloni načeloma ne merijo), kar pomeni, da ne bi bilo podlage za njegovo odgovornost najmanj iz razloga, ker bi obstajal resen (razumen) dvom, ali je storilec storil prekršek, ki se mu očita. Dejstvo, ali je storilec vozil v koloni, je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru torej brez dvoma odločilno.

6Sodišče prve stopnje se do tega dejstva, ki je zatrjevano v zahtevi za sodno varstvo, ni opredelilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je izčrpno povzelo navedbe zahteve za sodno varstvo, skoraj v celoti prepisalo izjave storilca ter obeh policistov, kratko (in nekoliko izven konteksta, na kar opozarja tudi pritožba) povzelo izpovedbo priče ? storilčeve soproge, nato pa dokazno oceno strnilo v zelo kratkih in neobrazloženih navedbah, da sta trditve storilca jasno ovrgla zaslišana policista (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), da sodišče nima razloga, da jasnim in nedvoumnim navedbam policistov ne bi verjelo, da storilčeve navedbe šteje kot način njegovega zagovora (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe) in da izpovedbo priče ? storilčeve soproge šteje za neverodostojno, ker ima kot ožja storilčeva sorodnica zagotovo interes, da priča v korist storilca (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Do odločilnega dejstva, ali je storilec v konkretnem primeru vozil v koloni, se sodišče prve stopnje neposredno torej ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da splošen zaključek sodišča prve stopnje, da sta trditve storilca jasno ovrgla zaslišana policista, glede tega dejstva ne drži. Oba policista sta pred sodiščem namreč izpovedala, da se ne spomnita, ali je storilec vozil v koloni ali ne, kar ne pomeni jasne in nedvoumne izjave o odločilnem dejstvu, zato presoja te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju načela materialne resnice zahteva podrobnejšo in bolj poglobljeno argumentacijo (razloge) sodišča prve stopnje.

8Ker sodišče prve stopnje glede dejstva, ki je odločilno in je bilo uveljavljano v zahtevi za sodno varstvo, ni podalo razumljivih razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ker pritožbeno sodišče po naravi stvari te kršitve ne more odpraviti samo, zadevo skladno s petim odstavkom 163. člena ZP-1 vrača v novo odločitev sodišču prve stopnje.

9V postopku novega odločanja bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretresti vse dokaze in se konkretizirano opredeliti do odločilnega dejstva, se pravi določno pojasniti, zakaj šteje, da storilec v konkretnem primeru ni (ali je) vozil v koloni. Pri tem bo moralo ustrezno ovrednotiti dejstvo, da se priči ? policista tega ne spomnita, kakor tudi dejstvo, da si (bistveno) nasprotujeta izjavi storilca in priče (njegove soproge) glede razdalje do vozila, ki je vozilo pred njima.

10Glede (ne)verodostojnosti priče ? storilčeve soproge pritožbeno sodišče opozarja, da je sorodstveno razmerje s storilcem vsekakor razlog za posebej pozorno presojo verodostojnosti priče, vendar pa zgolj ta okoliščina ne more biti zadosten razlog za odrekanje verodostojnosti izjave priče.² Zavrnitev verodostojnosti izpovedi priče z utemeljitvijo, da naj bi zaradi sorodstvenih razmerij bila njena naklonjenost storilcu pričakovana, verodostojnost njenega pričanja pa zaradi tega bistveno zmanjšana, ni ustrezna, če razen sorodstvenega razmerja ni drugih tehtnih razlogov za dvom v verodostojnost priče. Sodišče se pri svoji presoji namreč ne sme omejiti le na presojo same priče (dokaznega sredstva), ampak mora svoj zaključek o verodostojnosti izpovedi sprejeti ob upoštevanju vsebine njene izpovedi (dokaznega gradiva).³ Prvostopenjsko sodišče bo moralo torej ponovno presoditi tudi, ali je glede na vsebino izpovedi priče, ki v konkretnem primeru ni nekritično oziroma v celoti potrdila izjav storilca, ampak je predstavila svoj zorni kot in glede določenih okoliščin izpovedala drugače kot storilec, res utemeljen zaključek, da je ta priča neverodostojna, in se do tega v obrazložitvi sodbe določno opredeliti.

11Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje, saj ugotovljena bistvena kršitev določb postopka zajema bistvo problema, ki ga izpostavlja pritožba in do katerega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti pri novem odločanju. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da s podanimi usmeritvami sodišču prve stopnje v ničemer ne prejudicira odločitve tega sodišča. Sodišče prve stopnje mora slediti usmeritvam iz te sodbe na način, da ustrezno obrazloži svojo presojo glede odločilnega dejstva in (ne)verodostojnosti ene od prič; kako bo presodilo ta dejstva in izpovedbo priče, pa ostaja v rokah prvostopnega sodišča.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 67/2011 z dne 21. 9. 2011.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-383/15-18 z dne 24. 1. 2019.
³ Marinko, J.: Pod katerim drevesom si ju videl? Ugotavljanje dejanskega stanja (izbrana poglavja). GV Založba, Ljubljana 2023, str. 321.