VSK Sodba PRp 537/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Izola št. 000120338220 z dne 13.5.2020, s katerim je bil spoznan za odgovornega za prekrška po 8. točki prvega odstavka 89. člena ZZasV-1 (ni ravnal v skladu z ukrepi varnostnice) in po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 (nedostojno se je vedel do varnostnice).

2Zoper sodbo se storilec pritožuje po svoji zagovornici. Predvsem se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar sodba ne more ostati v veljavi. Pritožnik je bil v zadevi de facto prikrajšan za pravico do izjave in pritožbe, saj ga policistka, ki je obravnavala zadevo, ni resnično poučila o njegovih pravicah, še pomembneje pa je, da ga ni poučila o njegovih obveznostih in posledicah, če se že na kraju samem ne bo izjavil o vseh dejstvih. To je navsezadnje razvidno že iz zapisnika, v katerem si je kršitelj pridržal pravico do izjave v pritožbi. Da se pritožnik ni strinjal z ugotovljenim dejanskim stanjem, izhaja iz dejstva, da zapisnika ni želel podpisati. Kršitev postopka je podana tudi zato, ker je v pravnem pouku navedeno, da ima pravico do pritožbe zoper plačilni nalog, čeprav Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) določa, da lahko kršitelj zoper plačilni nalog vloži zahtevo za sodno varstvo. Plačilni nalog pa ima tudi vrsto drugih pomanjkljivosti, je nečitljiv, osebni podatki kršitelja so napačni, navedene niso ostale osebe, navzoče pri dogodku. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe (upošteval je navodila varnostnice, varnostnice ni bilo na vhodu v varovano območje, …).

3Pritožba ni utemeljena.

4Navedbe v pritožbi, da naj policistka pritožnika ne bi poučila, da naknadno ne bo več mogel navajati dejstev in predlagati dokazov, ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, ki jih sodišče niti ne more preveriti. V zahtevi za sodno varstvo namreč storilec ni predlagal nobenega dokaza, s katerim bi lahko izkazal svoje trditve, da pravnega pouka ni prejel. V zadevi je bil sestavljen zapisnik, v katerem je pod naslovom "zapisnik o izjavi kršitelja" najprej pravni pouk o posledicah, če se storilec ne bo takoj izjavil o dejstvih in predlagal dokazov. V nadaljevanju pa je storilčeva izjava, da bo brez izjave in da bo le-to podal v pritožbenem postopku. Pod izjavo je storilčev lastnoročni podpis. Iz procesnega gradiva torej izhaja, da je storilec pravni pouk prejel, drugačne navedbe v pritožbi pa so dokazno nepodprte in z njimi pritožnik ne more uspeti. Če se z ugotovitvami prekrškovnega organa ni strinjal, je imel možnost podati ustrezno izjavo.

5Prav tako so neutemeljeni očitki kršitve postopka, ker naj bi plačilni nalog napotoval na pritožbo namesto na vložitev zahteve za sodno varstvo. Storilec je namreč zahtevo za sodno varstvo vložil pravočasno, sodišče jo je tudi obravnavalo, zato kršitev, tudi če je bila, na pravilnost in zakonitost postopka ni vplivala. Ob pregledu plačilnega naloga pritožbeno sodišče ugotavlja, da je čitljiv, saj je besedilo izjave ter kratkega opisa dejanskega stanja brez težav mogoče prebrati (pisano je z velikimi tiskanimi črkami). V čem naj bi bili osebni podatki kršitelja napačni, pritožba ne pove, posebej še, ker je navedena celo njegova EMŠO.

6Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožnik v zahtevi za sodno varstvo (tretji odstavek 62. člena ZP-1) ne more več podajati navedb o dejstvih in podajati dokaznih predlogov, ker tega ni storil že v hitrem postopku, razlogi, ki jih navaja za prepozno navajanje pa glede na povedano v točki 4 te obrazložitve niso opravičljivi. Zato ugovori v zvezi z dejanskim stanjem niso terjali odgovora sodišča prve stopnje. V pritožbenemu postopku pa napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 66. člena ZP-1).

7Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8Pritožnik mora na podlagi taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 60,00 EUR sodne takse za pritožbo.