VSC Sklep PRp 168/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR (trideset eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je mladoletnemu A. A. zaradi prekrška po šestem odstavku 18. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), na podlagi 35. člena ZP-1 izreklo vzgojni ukrep ukor (točka I izreka). Ugodilo je predlogu za izrek stranske sankcije in je moped znamke Piaggio, tip ..., VIN številke ... last B. B. (očima mladoletnika), odvzelo, po pravnomočnosti tega sklepa pa bo sodišče odredilo njegovo uničenje (točka II izreka). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun (točka III izreka).

2Zoper tako odločitev se pritožuje zagovornik lastnika mopeda, B. B., pri čemer sklep izpodbija v II. točki izreka, ki se nanaša na odvzem in uničenje motornega vozila (mopeda). Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnih določb ZP-1 in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se stranska sankcija odvzema in uničenja mopeda ne določi in ne izreče, ampak se odvzeti moped vrne lastniku B. B., podredno pa, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem delu prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drži, kar poudari pritožnik v pritožbi, in sicer, da gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, torej ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave RS.¹ Odvzem predmetov je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa (tako tudi pritožbeno izpostavljena sodba VSL, PRp 6/2016).

5Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da četudi odvzem mopeda v konkretnem primeru pomeni poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška, zmanjšanje stopnje ogroženosti varnosti v prometu, s tem pa tudi zdravja in življenja ljudi, ki jo bo mogoče doseči z odvzemom vozila, pretehta nad posegom v lastninsko pravico. Iz razlogov obrazložitve izpodbijanega sklepa o prekršku in glede na izvedene dokaze namreč ni nobenega dvoma, da je bilo sporno vozilo, moped znamke Piaggio, tip ..., last B. B., uporabljeno pri sedaj obravnavanem prekršku, ki ga je storil A. A.. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (na str. 4), pa je bil isti moped predhodno že kar dvakrat zasežen, in sicer v zadevi PR 884/2023 mladoletniku A. A., saj je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, v drugem postopku PR 121/2025 pa sicer drugemu mladoletniku (C. C.), saj naj bi presegal največjo dovoljeno hitrost. V obeh primerih pa je bil vrnjen lastniku. Slednji očitno ni v ničemer poskrbel za varnost prometa oz. za to, da se s predmetnim mopedom prekrški več ne bi ponovili, saj je mladoletnik A. A. s prav tem mopedom ponovno storil sedaj obravnavani prekršek. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče tako ni mogoče mimo dejstva, da gre za moped, ki je bil predelan in je bila na izrednem tehničnem pregledu ugotovljena hitrost mopeda, ki gre kar 94 km/h, kar je nevarno in moped ni narejen in opremljen za takšno hitrost, saj največja konstrukcijsko določena hitrost ne bi smela presegati 45 km/h (zapisnik o izrednem tehničnem pregledu, priloga A211 spisa), zaradi česar je pravilno zaključilo, da vozilo ni varno niti za voznika niti za druge udeležence v cestnem prometu, poleg tega gre za težje vrste prekršek in je potrebno zagotoviti zavarovanje dobrin, ki jih varuje zakon, to je varnost v cestnem prometu. Ne le, da lastnik po dvakratnem zasegu mopeda ni poskrbel za to, da bi ga vrnil v prvotno stanje in poskrbel za to, da bi bil moped izpraven in se z njim prekrški več ne bi ponavljali, ampak tokrat izmerjena najvišja hitrost mopeda, torej 94 km/h, celo presega hitrost, ki je bila izmerjena na prvem izrednem tehničnem pregledu (ko je bil moped prav tako zasežen zaradi presega najvišje dovoljene konstrukcijske hitrosti). Nadalje pa pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih sklepa (strani 4-5) pravilno utemeljilo razlog zagotavljanja varnosti v prometu ter razlog varovanja življenja in zdravja ljudi, ki v konkretnem primeru narekuje, da je potrebno odvzeti predmet, čeprav ni last mladoletnika samega, temveč njegovega očima.

6Vsled vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo, da vse navedeno kaže na nevarnost, da bo mladoletni storilec prekrške ponavljal prav s pritožnikovim vozilom. Presoja verjetnosti, da bo predmet ponovno uporabljen za storitev prekrška, pa je po oceni drugostopenjskega sodišča posebej skrbna, kot to narekuje tudi praksa Ustavnega sodišča (Up-431/17-17, z dne 5. 11. 2020). Odvzem pritožnikovega vozila je nedvomno v razumni povezavi s preprečevanjem storilčeve udeležbe z vozilom v cestnem prometu in je torej primeren ukrep za zmanjševanje storilčeve ponovitvene nevarnosti.

7Tovrstnih zaključkov pa ne omajejo niti navedbe pritožnika, ki zatrjuje, da uničenje mopeda ni nujen ukrep, saj je cilj mogoče zagotoviti z bistveno blažjim, cenovno ugodnim in manj invazivnim ukrepom, in sicer z odpravo predelave ali namestitvijo blokade. Pritožbeno sodišče namreč ne more verjeti obljubam pritožnika, da bo moped preuredil tako, da bo izpraven, upoštevaje, da tega že predhodno ni storil, četudi mu je bil predhodno že dvakrat zasežen (enkrat ravno zaradi prekoračitve hitrosti). Malo verjetno je torej, da bi bilo v bodoče drugače ter pritožnikova obljuba ne predstavlja nobenega zagotovila, da se torej mladoletnik (ali kdo drug) ne bi ponovno vozil in ponovno predelal mopeda, tudi, če bi lastnik poskrbel za vzpostavitev mopeda v prejšnje stanje. To pa bi za lastnika vendarle predstavljalo stroške, četudi sam zatrjuje, da bi bili nizki (ocenjuje, da bi bili med 100-300 EUR, kar naj bi bilo po pritožnikovi oceni 10x manj od vrednosti mopeda). Tudi pritožbene navedbe o vrednosti mopeda (po oceni pritožnika naj bi bil vreden 2.500 EUR) ne prepričajo v zaključek, da bi bil odvzem mopeda in njegovo uničenje nesorazmeren ukrep, upoštevaje, da kljub zatrjevanim nižjim stroškom odprave predelave ali namestitev blokade, tega očitno ni pripravljen storiti, glede na to, da mu je bil v preteklosti moped že zasežen (med drugim) ravno zaradi prekoračitve hitrosti. Pritožbene navedbe v smeri, da se tako lastniku povzroča prekomerna premoženjska škoda, tako ne morejo biti uspešne in ne pripeljejo do zaključka, da je odvzem mopeda iz tega razloga nesorazmeren. Pritožbeno sodišče zato meni, da je bila utemeljeno izrečena stranska sankcija odvzema motornega vozila in je pravilna tudi odločitev glede nadaljnje usode odvzetega predmeta (uničenje), saj je to edini primeren ukrep iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o prekršku. Odvzem predmeta je tako v konkretnem primeru primerno in nujno sredstvo za varstvo ogrožene dobrine, pričakovani učinki zavarovanja ogrožene dobrine, do katerih bo prišlo zaradi odvzema predmeta, pa odtehtajo poseg v pravico lastnika mopeda do zasebne lastnine. Na tovrstno presojo pa ne more vplivati niti pavšalno sklicevanje pritožnika na Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklonih vozil ter na Uredbo 2018/858 o odobritvi tipa vozil.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo lastnika odvzetega predmeta in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče pritožniku naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker s pritožbo ni uspel. Za odločanje o pritožbi lastnika predmeta glede izreka o odvzemu predmetov Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v tar. št. 8406 predvideva takso v znesku 30,00 EUR in v takšni višini jo je pritožbeno sodišče pritožniku naložilo v plačilo, pri čemer mora takso plačati v roku 15 dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se bo znesek prisilno izterjal.

¹ Da pomeni odvzem predmetov v prekrškovnem in kazenskem postopku poseg v pravico iz 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče presodilo že v odločbah št. Up-106/96 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 185), 13. točka obrazložitve, št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 (OdlUS VII, 233), 6. točka obrazložitve, in št. U-I-186/09, Up-878/09 z dne 28. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 85/11, in OdlUS XIX, 25), 15. točka obrazložitve.