VSK Sklep PRp 181/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog A. d.d. št. Pn431-1216/2023-2 (211585) z dne 28. 5. 2023, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega za dvanajst prekrškov po peti alineji petega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn) in za pet prekrškov po drugem odstavku 50.b člena. Izrečena mu je bila enotna globa v višini 4.000,00 EUR.

2Zoper sodbo se storilec pritožuje po svojem zagovorniku. Navaja, da je v družbi B. d.o.o. le slamnati direktor. Dejanski direktor je njegov oče. Z vsebino prejetih obvestil s strani A. se je prvič seznanil šele preko računovodstva družbe in šele takrat je lahko ustrezno odreagiral preko svojega zagovornika. Pritožuje se, ker meni, da bi sodišče moralo zadevo obravnavati vsebinsko in izvesti njegovo zaslišanje in zaslišanje predlagane priče. Izvedbo dokazov je sodišče zavrnilo povsem pavšalno in je s tem kršilo pritožnikovo pravico do izjave.

3Pritožba je utemeljena.

4Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da on dejansko ni odgovorna oseba v pravni osebi, ki je lastnica tovornjakov, s katerimi so bili storjeni prekrški po peti alineji 50. člena ZCestn, oziroma da ni bil udeležen v poslovanju družbe in da zato tudi ni mogel storiti prekrškov po drugem odstavku 50.b člena ZCestn. V dokaz svojim navedbam je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje osebe, ki naj bi bila dejanski poslovodja v družbi. Predložil je tudi nekatere listine.

5Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni pomembno, ali je vlagatelj zahteve za sodno varstvo tudi dejanski poslovodja, zadošča, da je v sodni register vpisan kot zakoniti zastopnik družbe. S takim materialnopravnim stališčem se pritožbeno sodišče ob upoštevanju temeljnih načel prekrškovnega postopka (domneva nedolžnosti, načelo subjektivne odgovornosti, načelo zakonitosti) ne strinja. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZCestn se za prekršek kaznuje lastnik vozila, če je prekršek storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec. Gre za izpodbojno zakonsko domnevo. Pri pravni osebi¹ je zakon določil, da se za prekršek kaznuje odgovorna oseba, to je oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, oziroma ki je dolžna izvajati dolžno nadzorstvo (15. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1)². Brez te določbe, bi lahko pravne osebe, oziroma pravilneje osebe, ki tvorijo personalni substrat pravnih oseb, nekaznovano izvrševale tiste prekrške v cestnem prometu, ki jih sicer lahko stori samo posameznik. Odgovorna oseba po določbi drugega odstavka 43. člena ZCestn je praviloma res zakoniti zastopnik, ni pa to nujno. Namen zakonodajalca ni bil, da je za tak prekršek objektivno odgovoren zakoniti zastopnik, temveč, da za prekršek odgovarja tista oseba znotraj pravne osebe, ki vodi njeno poslovanje (in ki bi tudi lahko sporočila, kdo je bil dejanski storilec prekrška, pa tega ni storila). V tem smislu pritožnik pravilno opozarja, da je pomembno razlikovanje med tako imenovanim dejanskim poslovodjem in "slamnatim direktorjem", ki ne sodeluje pri vodenju poslov družbe. Le glede prvega se lahko vzpostavi domneva, da je on neposredni storilec prekrška. Prekrškovni organ sicer res ne more v vsakem primeru ugotavljati notranjih razmerij v družbi, zato lahko pri neodzivnosti pravne osebe plačilni nalog izda samo zoper osebo, ki je razvidna iz sodnega registra³. Če pa v zahtevi za sodno varstvo ta oseba poda obrazložene navedbe, iz katerih izhaja, da ni sodeloval pri vodenju podjetja, in za te navedbe predlaga tudi ustrezne dokaze, mora sodišče izvesti dokazni postopek in se prepričati, ali ta oseba dejansko vodi poslovanje pravne osebe in ali je sploh imela dejansko možnost izvršiti očitani prekršek.

6V predmetni zadevi sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo odločilnih dejstev in sodbe glede pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). Napotki za postopanje so vsebovani že v gornji obrazložitvi.

¹ Pravna oseba je pravna tvorba in ne more biti neposredni storilec prekrška, zato zanjo domneva iz prvega odstavka 43. člena ZCestn ne bi mogla veljati.
² Vzpostavi se domneva, da je odgovorna oseba neposredni storilec prekrška (ne gre torej za položaj iz drugega odstavka 14. člena ZP-1).
³ Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je v sodnem registru kot prokurist vpisan A. A., torej oseba, ki jo pritožnik navaja kot dejanskega poslovodjo. Ker je prokura pooblastilo za vodenje poslov družbe in ker iz sodnega registra ne izhajajo nobene omejitve, bi tako ali tako kot odgovorno osebo že na podlagi sodnega registra opredelili tudi prokurista.