VSM Sodba I Cp 149/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo pogodbo o prenosu poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., matična številka ..., davčna številka SI ..., sklenjene med prvo toženo stranko B. B. in drugo toženo stranko C. C. (točka I. izreka). Odločilo je še, da se po pravnomočnosti te sodbe o razveljavitvi pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, v sodnem registru vzpostavi prvotno stanje, in sicer tako, da je edini imetnik 100 % deleža družbe A. d.o.o., B. B., EMŠO ... (točka II. izreka), in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v celoti njene pravdne stroške (točka III. izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlagata pritožbo oba toženca - tožena stranka (v nadaljevanju prvotoženec in drugotoženec).

3Prvotoženec B. B. sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bistven tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ga sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo. V tem primeru tretjemu ni treba poizvedovati glede obstoja skupne lastnine, v konkretnem primeru pa je drugotoženec celo pooblastil svojega pooblaščenca z izrecnim naročilom, da mu preveri predlagan nakup družbe in je torej ravnal skrbno. Oba toženca sta skladno izpovedala, da drugotoženec ni mogel vedeti, da je delež družbe skupno premoženje in posledično tudi soglasja tožnice ni mogel iskati. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo slabo vero drugotoženca zgolj s posrednimi dokazi. Predmetni sodni postopek ni bil namenjen dokazovanju, kaj spada v skupno premoženje tožnice in prvotoženca, oziroma kaj predstavlja ločeno premoženje, temveč zgolj in izključno, ali je drugotoženec vedel, da je družba s A. d.o.o., skupno premoženje in da se z deležem predmetne družbe razpolaga brez soglasja skupnega lastnika.

Zgolj dejstvo, da je drugotoženec vedel, da sta tožnica in prvotoženec poročena, in da je drugotoženec vedel, da je prvotoženec družbo A. d.o.o. ustanovil v času trajanja zakonske zveze, namreč še ne dokazuje dejstva, da je drugotoženec vedel tudi, da družba A. d.o.o. predstavlja skupno premoženje prvotoženca in tožnice. Kakor je izpovedal v zaslišanju, drugotoženec ni vedel, niti to ni bilo ugotovljeno oziroma dokazano v dokaznem postopku, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi je družbo A. d.o.o. prvotoženec ustanovil. Drugotoženec je pred nakupom deleža družbe tudi pridobil mnenje pravnega strokovnjaka in je torej jasno, da je slednji zaupal stanju vpisov v sodnem registru ter presoji pravnega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, da sta prvotoženec in drugotoženec tesna sodelavca, drugotoženec je le podrejen prvotožencu, to pa ne pomeni prijateljske vezi med njima. Prav tako tudi dejstvo, da je drugotoženec v mesecu oktobru 2021 prvotožencu pomagal odnašati predmete iz družbe D. d.o.o., ne more dokazovati dejstva, da sta bila oba toženca v tesnejšem razmerju kot ostali zaposleni na družbi D. d.o.o., ali kaj predstavlja njuno skupno premoženje.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno navedlo, da je drugotoženec prvotoženca spodbujal pri sodelovanju oziroma delovanju nove družbe, pri čemer sodišče prve stopnje ne pojasni, na kakšni podlagi je prišlo do teh zaključkov. Drugotoženec tudi ni mogel vedeti, da se bo izjava z dne 13. 5. 2021 uporabila tudi v drugih postopkih, ne samo v postopku delitve premoženja med tožnico in prvotožencem, iz vsebine izjave pa izhaja zgolj vloga prvotoženca v delovanju družbe D. d.o.o. Tudi dejstvo, da je drugotoženec zapisal predmetno izjavo, nikakor ne potrjuje, da je slednji vedel, da bo izjava uporabljena v postopku delitve skupnega premoženja, ki teče med tožnico in prvotožencem. Tudi če bi to vedel, pa to nikakor ne dokazuje, da je drugotoženec vedel, kaj predstavlja skupno premoženje prvotoženca in tožnice. Drugotoženec tudi ni mogel vedeti, kaj si tožnica in prvotoženec sploh delita, iz izjave pa tudi ne izhaja, da bi bil s tem seznanjen.

Sodišče prve stopnje je v točki II. izreka tudi navedlo, da je šlo za "brezplačen" prenos poslovnega deleža, čeprav je bilo v postopku izrecno ugotovljeno, da je šlo za odplačen prenos in zato v tem delu izrek nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do trditev prvotoženca in v sodni praksi uveljavljenega stališča, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem tudi v primeru, če zakonec odobri razpolaganje svojega zakonca, pri čemer ni treba, da je odobritev izrecna oziroma podana v določeni obliki.

Prvotoženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4Tudi drugotoženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve nepravilno zaključilo, da prvotoženec naj ne bi podal navedb o sredstvih, s katerimi je bil vplačan osnovni vložek za družbo A. d.o.o. Prvotoženec je v tretji pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2023 na strani 3 pojasnil, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena iz posebnega premoženja, saj si je tik pred ustanovitvijo družbe izposodil denarna sredstva iz slovaške družbe D. s.r.o., katera predstavlja posebno premoženje prvotoženca in z izposojenimi denarnimi sredstvi je bila ustanovljena tudi družba A. d.o.o. Ob tem je tožnica tudi sama v tožbi navajala, da bo ob svojem zaslišanju potrdila, da je bil osnovni vložek vplačan iz sredstev skupnega premoženja, pri čemer v zvezi s tem ni izpovedala ničesar.

Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, da izposojena sredstva v času trajanja zakonske zveze, ki so namenjena ustvarjanju skupnega premoženja, predstavljajo skupno premoženje zakoncev. Sodišče svoje stališče, da naj bi osnovni kapital družbe A. d.o.o. predstavlja skupno premoženje tožnice in prvotoženca, temelji na dokazih in navedbah iz nepravdne zadeve N 115/2021, v okviru katerega bi naj prvotoženec potrdil, da je poslovni delež družbi A. d.o.o. del skupnega premoženja tožnice in prvotoženca. Četudi je prvotoženec v okviru nepravdnega postopka dejansko navajal, da poslovni delež v družbi A. d.o.o. predstavlja del skupnega premoženja tožnice in prvotoženca, to še ne pomeni, da je bil drugotoženec s tem dejstvom seznanjen ob sklenitvi pogodbe o nakupu poslovnega deleža. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožecec drugotožencu nikoli ne bi razlagal, da poslovni delež A. d.o.o. spada v njegovo posebno premoženje, če se nista nikoli pogovarjala o zasebnih stvareh. Toženca sta poslovno sodelovala in se dogovarjala glede prodaje in nakupa poslovnega deleža družbe A. d.o.o. in nič neobičajnega ni, da prodajalec kupcu pove, da poslovni delež, ki je predmet prodaje, predstavlja njegovo posebno premoženje.

Nadalje drugotoženec v pritožbi navaja, da sta imela toženca zgolj poslovni odnos, zato je neprepričljiva argumentacija sodišča, da je drugotoženec moral vedeti za nesoglasja med tožnico in prvotožencem. Sama nesoglasja še ne pomenijo, da sta zakonca v postopku ločitve, kaj šele, da obstaja spor glede skupnega premoženja in tako drugotožencu ni mogoče očitati, da bi lahko glede ločitve in spora o delitvi skupnega premoženja logično sklepal. Drugotožencu je bilo s strani prodajalca rečeno, da poslovni delež družbe A. d.o.o. predstavlja njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje tudi dvomi v verodostojnost izjave drugotoženca, ker bi naj bil prvotoženec neverodostojen v svojem zatrjevanju in izpovedbi. Temu ni mogoče slediti. Na zaslišanju dne 22. 6. 2023 drugotoženec v določenem trenutku res ni želel več odgovarjati na vprašanja pooblaščenke tožnice, vendar ta vprašanja se niso nanašala na osebni odnos med tožencema, ampak na določene pogodbe, kar ni imelo nobene zveze z verodostojnostjo drugotoženca, zato to ne more vplivati na njegovo dobrovernost pri sklenitvi prodajne pogodbe za poslovne deleže. Prav tako je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca nista izkazala konkretnih razlogov za prodajo poslovnega deleža, pač pa je bila prodaja izpeljana z namenom zmanjšanja skupnega premoženja. Poslovne odločitve se lahko sprejmejo tudi brez konkretnih razlogov, lahko se izkažejo kot povsem zgrešene, kar pa še ne predstavlja protipravnega ravnanja, zato ni nobenega razloga, da bi morala tožnica v tem postopku izkazati konkretne razloge za prodajo oziroma nakup poslovnega deleža družbe A. d.o.o. Tudi določitev odkupne pravice je poslovna odločitev in ni moč slediti navedbam prvostopenjskega sodišča, da za tako odkupno opcijo ni bilo nobenega razloga.

Drugotoženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz obeh pritožb in se zavzema za njuno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. Prvotoženec pa v odgovoru na pritožbo drugotoženca soglaša s pritožbenimi navedbami drugotoženca in se zavzema, da pritožbeno sodišče pritožbi drugotoženca in njegovi pritožbi ugodi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožena stranka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej (listinskih dokazil, izpovedb prič in strank) in vseh dokazov skupaj. Dokazna ocena ni pomanjkljiva, je logična in prepričljiva ter temelji na zahtevi iz 8. člena ZPP.

9Prav tako ni podana v pritožbi prvotoženca zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sodišče prve stopnje v II. točki izreka razsodilo: "Po pravnomočnosti te sodbe o razveljavitvi pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, se v sodnem registru...". Kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, gre za očitno napako v zapisu oziroma prepisu tožbenega zahtevka. Pa tudi sicer zapis "...o brezplačnem..." ne vpliva na odločitev v zadevi, saj je v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko I. odločeno o razveljavitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža, točka II. izreka pa je zgolj posledica razveljavitve tega posla, ki bo izvedena v sodnem registru,tako, da bo kot edini imetnik 100 % deleža družbe A. d.o.o. ponovno vpisan prvotoženec B. B.

10V obravnavani zadevi je bila vložena tožba za razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža iz prvotoženca kot bivšega moža tožnice na njegovega prijatelja in sodelavca - drugotoženca, iz razloga, ker je s tem dejanjem prvotoženec odsvojil poslovni delež, ki spada v skupno premoženje in bo posledično predmet delitve. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je prvotoženec odplačno prenesel svoj poslovni delež v družbi A. d.o.o. na drugotoženca, le-ta pa je vedel in bil seznanjen, da je bila predmetna družba, oziroma njen poslovni delež plačan iz sredstev skupnega premoženja tožnice in prvotoženca, seznanjen pa je bil tudi s postopki za delitev skupnega premoženja med njima.

11Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na 67. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerem predstavljajo premoženje zakoncev tudi premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev, pri čemer je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Na stvareh, ki so skupno premoženje imata zakonca skupno lastnino (tretji odstavek 68. člena DZ). Drugi in tretji odstavek 72. člena SPZ pa urejata enostransko razpolaganje s stvarjo iz skupnega premoženja, ki načeloma ni dopustna brez soglasja skupnega lastnika; če skupni lastnik enostransko razpolaga s stvarjo v skupni lastnini, je tak posel s tretjo osebo izpodbojen, če tretji ni bil v dobri veri. Tako tretji odstavek 72. člena SPZ določa, da če eden od skupnih lastnikov samovoljno razpolaga, se šteje, da tretji ni bil v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Bistveno za odločitev v zadevi je torej bilo, ali je poslovni delež v družbi A. d.o.o. bil kupljen s sredstvi skupnega premoženja ali s sredstvi posebnega premoženja toženca, kakor tudi, ali je drugotoženec ob prenosu poslovnega deleža nanj vedel, da je stvar v skupni lastnini (torej, da je skupno premoženje tožnice in prvotoženca), in ali je vedel, da je prvotoženec razpolagal s poslovnim deležem brez soglasja tožnice. To so bila glede na zgoraj citirana zakonska določila pravnorelevantna dejstva, ki jih je bilo sodišče prve stopnje dolžno obravnavati.

12Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, izpodbijana sodba temelji na indicih oziroma posredno ugotovljenih dejstvih, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje sklepalo na ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Indici so dejstva v širšem smislu, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva, zato se v literaturi imenujejo tudi dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma so posredno dokazno sredstvo.¹ V obravnavani zadevi toženca v svojih pritožbah izpodbijata dokazno oceno indicev ter končno tudi indična sklepanja o obstoju odločilnih dejstev.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo celoto indicev ter pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri tem indičnem sklepanju.

14Tako je ugotovilo, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena iz sredstev skupnega premoženja, na podlagi tega, da prvotoženec ni dokazal, da je sredstva za plačilo osnovnega vložka zagotovil iz svojega posebnega premoženja, in da je sam prvotoženec v predlogu za delitev skupnega premoženja dne 13. 5. 2021 navajal, da je poslovni delež v družbi A. d.o.o., skupno premoženje njega in tožnice, in je v tej zvezi izpovedba prvotoženca v tem postopku, da je drugotožencu rekel, da je poslovni delež njegovo posebno premoženje, neverodostojna.

15V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe obeh tožencev, da je drugotoženec podal izjavo z dne 13. 5. 2021 v drugem postopku in za drugačne potrebe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvotoženec izjavo drugotoženca z dne 13. 5. 2021 predložil prav v postopku delitve skupnega premoženja med tožnico in prvotožencem. V tem postopku je prvotoženec kot pričo predlagal za zaslišanje tudi drugotoženca C. C. Četudi je bila ta izjava predložena za del, ki se je v tem nepravdnem postopku nanašal na izdajo začasne odredbe, je še vedno bila predložena v postopku delitve skupnega premoženja. Navedeno pa tudi ne zmanjšuje njene dokazne vrednosti v tem postopku, temveč posredno dokazuje, da je bilo drugotožencu znano, da je poslovni delež družbe A. d.o.o. spadal v skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

16Pritožba drugotoženca tudi neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje v delu, ko je le-to podvomilo v verodostojnost njegove izpovedbe na glavni obravnavi v zvezi s tem, kdo ga je prosil za izjavo z dne 13. 5. 2021. Navedeno za odločitev v zadevi ni pravno relevantno. Dejstvo je, da je to izjavo, v kateri je poudaril vlogo B. B. v družbi D. d.o.o. drugotoženec zapisal, in da ga je v zvezi s tem prvotoženec tudi predlagal za zaslišanje v postopku delitve skupnega premoženja, kar mu je zagotovo moralo biti znano. Zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da ne ve, kdo ga je prosil za to izjavo, ob tem ko je dne 15. 6. 2021, torej mesec dni kasneje tudi odkupil poslovni delež v družbi A. d.o.o. od prvotoženca.

17V zvezi s pritožbenimi navedbami drugotoženca, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da prvotoženec naj ne bi podal navedb o sredstvih, s katerimi je bil vplačan osnovni vložek za družbo A. d.o.o., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer res prvotoženec v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2023 na strani 3 navedel, "...da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena iz posebnega premoženja, saj si je tik pred ustanovitvijo družbe prvotoženec izposodil denarna sredstva iz slovaške družbe D. s.r.o., katera predstavlja posebno premoženje prvotoženca in z izposojenimi denarnimi sredstvi je bila tudi ustanovljena družba A. d.o.o." Vendar pa drugotoženec ne more pritožbeno uveljavljati kršitev, ki bi bile v korist prvotoženca, ki pa takšnih pritožbenih zatrjevanj v svoji pritožbi ni podal.

18Pa tudi sicer so te navedbe prvotoženca iz pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2023 nekonkretizirane, saj prvotoženec ni navedel, ali si je denar od družbe D. s.r.o. za ustanovitev družbe A. d.o.o. izposodil na podlagi ustnega dogovora ali pisno, niti kdaj je ta dogovor sklenil. Prav tako za navedene trditve ni predložil nikakršnih dokazil ter tudi ne dokazil o nakazilu posojila. Ta zatrjevanja, so poleg tega, da so nekonkretizirana, tudi nedokazana. Pravilen je zato nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženec ni dokazal, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe A. d.o.o. plačan iz posojila, ki ga je dala družba D. s.r.o., ki naj bi predstavljala posebno premoženje prvotoženca. Ob tem sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ko sta pogodbo o prenosu poslovnega deleža sklenila prvotoženec in drugotoženec, tožnica pa s predmetno tožbo zahteva razveljavitev te pogodbe, zgolj na podlagi zaslišanja obeh tožencev, ko slednja v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva nista predlagala kakšnih drugih dokazov (listinskih dokazil, zaslišanja prič...), ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je družba D. s.r.o. dala posojilo družbi A. d.o.o. za njeno ustanovitev. Da je družba A. d.o.o. skupno premoženje tožnice in prvotoženca pa nenazadnje izhaja tudi iz navedb prvotoženca v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2003, v kateri je le-ta navedel, da je družba A. d.o.o. poravnavala tudi obveznosti družbe D. d.o.o.., ki je bila nelikvidna. Poslovanje obeh družb se je tako prepletalo, podlaga za to pa so bile osebne-družinske vezi tožnice in prvotoženca.

19Da je drugotoženec vedel, da poslovni delež v družbi A. d.o.o. predstavlja skupno premoženje tožnice in prvotoženca, in da je vedel, da prvotoženec razpolaga s tem premoženjem brez soglasja tožnice, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi naslednjih indicev: da sta bila prvotoženec in drugotoženec tesna sodelavca, da je bil drugotoženec zaposlen v družbi D. d.o.o. od leta 2013 dalje, da se je družil z obema, s tožnico in prvotožencem, tudi ob praznovanju rojstnih dni v podjetju, v katerem sta bila tožnica in prvotoženec udeležena kot zakonca, da je v času ustanovitve družbe A. d.o.o. drugotoženec vedel, da sta tožnica in prvotoženec poročena, da je prvotoženca spodbujal k opravljanju dejavnosti v novi družbi, hkrati pa sta bila oba še vedno zaposlena v D. d.o.o., v kateri so se začela nesoglasja med tožnico in prvotožencem, s katerimi je bil kot delavec D. d.o.o. seznanjen, saj je imela družba težave z izplačili neto plač zaposlenim, da je dne 13. 5. 2021 podal izjavo v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja med tožnico in prvotožencem, v kateri je poudaril vlogo B. B. v družbi A. d.o.o., izjavo pa je prvotoženec priložil predlogu za delitev skupnega premoženja, hkrati pa prvotoženca C. C. tudi predlagal za zaslišanje, da se je v mesecu maju 2021 zaposlil v družbi A. d.o.o., dober mesec dni po podani izjavi in sprožitvi postopka za delitev skupnega premoženja med tožnico in prvotožencem, v katerem je ta zatrjeval, da je poslovni delež v družbi A. d.o.o. skupno premoženje tožnice in prvotoženca, pa je sklenil pogodbo o nakupu poslovnega deleža, čeprav ni imel denarja in še to z opcijo odkupa s strani prvotoženca, in sicer po isti ceni, kot je bil poslovni delež prodan drugotožencu.

20Pritožbeno sodišče h gornjemu še dodaja, da ne samo, da je bila v Pogodbi o opciji odplačne pridobitve poslovnega deleža v notarskem zapisu SV 367/2021 z dne 15. 6. 2021 (dokaz A5) dogovorjena odkupna pravica v korist prvotoženca za isto vrednost, kot je bil poslovni delež prodan ne glede na njegovo dejansko vrednost in dogovorjene odpovedi drugotoženca, da bi zoper prvotoženca vložil zahtevke zaradi izpodbijanja te pogodbe ali ponudbe iz naslova čezmernega prikrajšanja ali oderuške pogodbe, kakor tudi vsem morebitnim zahtevkom iz naslova navideznosti pogodbe ali ponudbe (drugi odstavek točke "Tretjič" notarskega zapisa), temveč je drugotoženec kot pridobitelj poslovnega deleža dovolil tudi vpis prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v sodnem registru in se je tudi zavezal, da s poslovnim deležem ne bo razpolagal na kakršenkoli način, ki bi lahko onemogočil uveljavljanje opcije pridobitelja glede pridobitve poslovnega deleža, zlasti pa, da tega poslovnega deleža ne bo odsvojil tretjim pravnim in fizičnim osebam, ga zastavil ali na kakršenkoli drug način obremenil s pravicami tretjih oseb, pri čemer se je s to pogodbo izrecno zavezal tudi v korist svojih dedičev (točka "Četrtič:" notarskega zapisa)

21Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila prvotoženec in drugotoženec tesna sodelavca in prijatelja, je pravilen. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve prišlo, na podlagi več pravilno ugotovljenih dejstev. Nenazadnje na to in na usklajeno ravnanje tožencev kaže tudi poskus dokapitalizacije družbe A. d.o.o. na način, da je drugotoženec kot edini lastnik in direktor želel omogočiti vstop v družbo A. d.o.o. družbi E. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je prvotoženec, in sicer na način, da bi ta družba postala več kot 90 % lastnica družbe A. d.o.o., saj bi se s tem poslovni delež drugotoženca iz 100% zmanjšal na 8,75%. S tem bi drugotoženec postal manjšinski družbenik z deležem manj kot 10%. To pa bi v končni posledici v primeru izključitve drugotoženca iz družbe še pomenilo, da bi bila vrednost poslovnega deleža ob izključitvi, v skladu s šestim odstavkom 502. člena ZGD-1,² izplačana drugotožencu C. C. in tožnica, kljub predmetni tožbi, in kljub temu, da je prvotoženec v postopku delitve skupnega premoženja zatrjeval, da je družba A. d.o.o. njuno skupno premoženje, iz naslova vrednosti poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., ne bi prejela ničesar.

22Neutemeljena so nadaljnja pritožbena zatrjevanja drugotoženca, da je bila prodaja poslovnega deleža pač poslovna odločitev, za kar sta imela prvotoženec in drugotoženec konkretne in tehtne razloge, takšne poslovne odločitve pa se lahko sprejemajo tudi impulzivno in ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Nesporno je, da je življenjska skupnost med tožnico in prvim tožencem trajala od 26. 10. 2013 do 15. 8. 2020, pri čemer je prvotoženec družbo A. d.o.o., ustanovil dne 23. 1. 2020, zakonska zveza med tožnico in prvotožencem pa je prenehala dne 8. 3. 2022. Tako je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., s katero je prvotoženec svoj 100% poslovni delež prenesel na drugotoženca, sklenjena dne 15. 6. 2021, torej v času, ko tožnica in prvotoženec še nista uredila svojih premoženjskih razmerij po prenehanju življenjske skupnosti, saj je dne 13. 5. 2021 prvotoženec šele vložil predlog na sodišče za razdelitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. V primeru, če se med bivšima zakonca začne postopek razdelitve skupnega premoženja, se morata slednja vzdržati vsakršnih ravnanj in enostranskih posegov v stvari in pravice, ki predstavljajo skupno premoženje, razen če gre za nujna razpolaganja ali takšna, ki odvračajo škodo od družbe.³ Da bi družbi A. d.o.o., grozila kakršnakoli škoda, toženca niti nista zatrjevala. Nasprotno, poslovni delež v družbi A. d.o.o. je prvotoženec odsvojil v času, ko je imela družba zelo dobre poslovne rezultate.

23Pritožbena zatrjevanja prvotoženca, da si je drugotoženec najel pooblaščenca za svetovanje pri nakupu poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., ter da je tožnica konkludentno dala soglasje k prenosu poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., saj naj bi jo o tem prvotoženec seznanil in je tako iz konkludentnih ravnanj obeh pravnih strank izhajalo, da je tožnica prevzela v celoti družbo D. d.o.o., prvotoženec pa družbo A. d.o.o., predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Prvotoženec ni izkazal, zakaj teh trditev ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ni upoštevalo. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

24Pri tem ne zadošča, da je o tem, da je imel pravnega svetovalca za nakup poslovnega deleža, izpovedal drugotoženec, saj izvajanje dokazov ne more nadomestiti same trditvene podlage. Sodišče namreč ne sme upoštevati izpovedb strank in prič v delu, v katerem stranka ni podala trditev, saj dokazna sredstva služijo dokazovanju navedenih dejstev in ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Dokazi se namreč izvajajo zato, da bi se potrdile ali ovrgle navedbe strank,⁴ izvajanje dokazov v informativne namene, da bi stranka šele na ta način izvedela za posamezna pravotvorna dejstva, pa v pravdnem postopku ni dopustno,⁵ razen če bi šlo za položaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.⁶ Za tak položaj pa v obravnavani zadevi, ko naj bi drugotoženec sam najel pravnega svetovalca, ne gre.

25Kar zadeva pritožbene navedbe prvotoženca, da naj bi tožnica dala konkludentno soglasje k prenosu poslovnega deleža, ter da je bila o tem seznanjena s tem, ko je prevzela družbo D. d.o.o., pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvotoženec v odgovoru na pritožbo izrecno priznal, da je do prenosa poslovnega deleža prišlo brez soglasja in vednosti tožnice. Tako je v točki 2 odgovora na tožbo izrecno zapisal "Četudi je prvotoženec svoj 100 % poslovni delež v družbi A. d.o.o. brez soglasja in vednosti tožnice na podlagi izpodbijane pogodbe prenesel na drugotoženca, s čimer..."

26Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku na razveljavitev sporne pogodbe in na ponovni vpis v sodnem registru prvotoženca kot 100% lastnika poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. ugodilo, je tako materialnopravno pravilna.

27Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi obeh tožencev kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker toženca s pritožbama nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica in prvotoženec pa do povračila stroškov za odgovor na pritožbo nista upravičena, saj s svojimi navedbami nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tako sklep VSRS II Ips 330/2014 z dne 19. 2. 2015.
² Šesti odstavek 502. člena ZGD-1 določa, da ima družbenik, ki je bil izključen iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izključitvi.
³ Tako sklepa VSC II Cpg 17/2017 z dne 8. 3. 2017 in II Cpg 32/2019 z dne 13. 3. 2019.
⁴ Tako že sodba VSRS II Ips 361/1996 z dne 20.11.1996.
⁵ Tako tudi sodba VSRS III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005.
⁶ Tako sodba VSRS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.