VSM Sodba I Cp 859/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) na podlagi realizirane ustne menjalne pogodbe postala lastnica nepremičnine par. št. 354/41, k.o. ... do celote (1/1), da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini v korist in na ime tožnika ter mu povrne nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik na podlagi priposestvovanja postal imetnik nepremičnine par. št. 354/41, k.o. ... do celote (1/1) (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka citirane sodbe je pravočasno pritožbo vložila toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Meni, da takšna odločitev temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, zmotni uporabi materialnega prava, prav tako pa je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Lastninska pravica na sporni nepremičnini je bila na toženko prenesena na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 3. 2. 1995, ki temelji na 14. členu Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ). Meni, da v konkretni zadevi lastniška posest in dobra vera nista izkazani. Odkar je družbena lastnina leta 1993 prenehala, tožnik in njegova pravna prednica nista bila dobroverna posestnika sporne nepremičnine v smislu določbe 28. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na podlagi enotnega stališča sodne prakse opravičljiva zmota (kot pogoj dobre vere) v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Priposestvovanje bi lahko nastopilo le, če bi bila posest od uveljavitve SPZ do izteka 10 letnega roka dobroverna in lastniška. V času, ko je bila sporna nepremičnina družbena lastnina, priposestvovanje ni bilo mogoče. V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (toženka v pritožbi našteje nekaj odločb VSRS in sodbo Višjega sodišča v Celju) pa je priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, že načelno izključeno.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7Tožnik je v predmetnem postopku zatrjeval, da je (kot dedič po pokojni materi A. A.) postal lastnik parc. št. 354/41, k.o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) na podlagi ustnega dogovora o zamenjavi nepremičnin oziroma podrejeno na podlagi priposestvovanja.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil v letu 1987 izveden komasacijski postopek, katerega udeleženca sta bila tudi A. A. in KG (pravnim prednikom toženke); da je A. A. v postopku komasacije pridobila nepremičnini parc. št. 681 in 261/2, ki ju je s pravnim prednikom toženke zamenjala za sporno nepremičnino parc. št. 354/41 (takrat še del večje nepremičnine, ki jo je v postopku komasacije pridobila KG in jo je kasneje razparcelirala), KG pa se je vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik zamenjanih parcel; da je bila ustna menjalna pogodba sklenjena leta 1987, A. A. pa je prevzela sporno nepremičnino v neposredno posest in jo začela obdelovati šele po opravljeni parcelaciji leta 1992 (ko ji je bila s strani KG izročena v posest in hasnovanje). Parcelizacija sporne nepremičnine je bila izvedena na podlagi vloge pravnega prednika toženke. Vseh teh ugotovitev toženka s pritožbo niti ne izpodbija, ampak se le sklicuje na to, da A. A. oziroma tožnik nista mogla biti v dobri veri (nista bila dobroverna lastniška posestnika) in zaobiti zakonsko določenih pogojev ter pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem na nepremičnini, kjer to po naravi stvari sploh ni bilo mogoče.

9Toženka je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) v zvezi s 14. členom ZSKS, in sicer na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 60-28/95-1 z dne 3. 2. 1995. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, priposestvovanje do tega datuma ni bilo mogoče, saj je šlo za družbeno lastnino.

10Pritožbeno sporno ostaja vprašanje možnosti priposestvovanja sporne nepremičnine po 3. 2. 1995. Pritožba vztraja na stališču, da priposestvovanje sporne nepremičnine sploh ni možno. Pri tem se opira na razloge odločb VSRS II Ips 1066/2008, II Ips 184/2011, II Ips 345/2008, II Ips 426/2011 in II Ips 29/2013, ki naj bi predstavljale "novejše stališče sodne prakse VSRS, da je priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, že načelno izključeno".

11V času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) nastopilo z iztekom 10 letne priposestvovalne dobe ter torej v nobenem primeru ni moglo poteči do uveljavitve SPZ 1. 1. 2003. Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in (za nepremičnine) priposestvovalno dobo 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ).

12Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da v primerih, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška.¹

13Toženka v pritožbi navaja, da tožnikova mati in tožnik po uveljavitvi ZSKZ nista mogla biti v dobri veri v smislu določbe 28. člena SPZ. Posest je upoštevaje določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ, dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. Pri tem se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven (neutemeljena je torej pritožbena navedba, da tožnik ni uspel dokazati, da razpolaga z veljavnim pravnim naslovom), niti ni pomembna stopnja neveljavnosti, saj priposestvovanje², kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice, sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla.³

14Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ta pravni naslov mora biti usmerjen v prenos lastninske pravice na predmetu pogodbe. V konkretnem primeru je to bila menjalna pogodba, na katero se opira presoja in ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila tožnik in njegova mati dobroverna. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravni promet z nepremičninami, ki so bile predmet ustne menjalne pogodbe, po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKG) ni bil omejen⁴ ter zaključilo, da je bila ustna menjalna pogodba, kljub pomanjkanju pisne oblike, veljavno sklenjena, upoštevaje, da toženka tekom postopka ni zatrjevala prizadetosti družbenih interesov zaradi izvedene menjave nepremičnin, niti tega ne zatrjuje v pritožbi.

15Dobra vera tožnikove matere (in tožnika) je nastopila z dogovorom o menjavi nepremičnin v okviru komasacijskega postopka, nato pa je bila potrjena oziroma podkrepljena, ko je bila leta 1992 nepremičnina odmerjena in ji izročena v posest z zagotovilom, da je "zadeva urejena" ter da se bo se sedaj izvedel le še zemljiškoknjižni prepis lastništva nanjo. Takšna dobroverna lastniška oziroma zakonita posest je trajala vse do leta 2007, ko je bil tožnik seznanjen s tem, da je del sporne nepremičnine bil prodan Občini X.

16Glede na takšne dejanske okoliščine je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta imela tožnik in njegova mati sporno parcelo v mirni, dobroverni zakoniti oziroma lastniški posesti od jeseni leta 1992 do konca aprila 2007,⁵ ko sta upravičeno bila prepričana, da sta lastnika sporne nepremičnine. Posledično toženka ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da tožnik oziroma njegova mati nista mogla biti v dobri veri in opravičljivi zmoti, da nista lastnika sporne nepremičnine ter da dobra vera ni trajala ves čas. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da sta tožnik in njegova mati postala nedobroverna posestnika leta 1993, ko je prenehala družbena lastnina. Le zaradi tega, ker je družbena lastnina prešla v državno lastnino, tožnik in njegova mati še nista postala nedobroverna, kot zmotno meni toženka. Slednja sta namreč bila v dobri veri, prepričana da je sporna nepremičnina, glede na izpeljano menjavo nepremičnin, last tožnikove matere in nista imela nobenega razloga, da bi pomislila na to, da gre za zemljišče, ki je postalo državna last. Posledično sta bila v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko nepremičnina pripada in ta zmota njune dobre vere ni omajala. Toženka pa tekom postopka ni dokazala, da tožnik oziroma njegova mati nista ravnala vestno oziroma da sta opustila običajno skrbnost, zaradi česar pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

17Upoštevaje, da je bila sporna nepremičnina v njuni posesti več kot 10 let⁶ in da razlog za neizvedeno realizacijo manjkajočega elementa menjalne pogodbe, to je prepisa lastninske pravice na tožnikovo mati, ni bil v njeni sferi (ker je bilo treba prej izpeljati parcelacijo sporne nepremičnine, da je njena površina ustrezala površini zamenjanih nepremičnin parc. št. 681 in 261/2), je še toliko bolj pritrditi pravilnosti zaključka, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje sporne nepremičnine. Čeprav je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi zakonov o lastninjenju družbene lastnine, ni pritrditi njenim pritožbenim navedbam, da "zaradi tega dobra vera tožnika in njegove matere oziroma priposestvovanje sploh ni mogoče, ker je v taki situaciji njena dobra vera po vsebini le pravna zmota, ki pa ne more imeti pravnih posledic".

18Toženka svoje pritožbene navedbe podkrepi s sklicevanjem na "ustaljeno sodno prakso VSRS". Sodišče druge stopnje po vpogledu v pritožbi navedeno sodno prakso ugotavlja, da ti primeri niso primerljivi z dejanskim stanjem v konkretni zadevi. Zadeva II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012 obravnava vprašanje priposestovanja nepremičnine v času, ko je bila še družbena lastnina. V sodbi II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013 se je obravnavalo vprašanje, ali so bila sporna zemljišča vključena v otvoritveno bilanco podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo. Sprejet je bil zaključek, da priposestvovanje v takšnem primeru ni mogoče, saj bi pomenilo zaobid predpisov o lastninjenju zemljišč. Poudarjeno je bilo, da je priposestvovanje namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, ne pa odpravi pomanjkljivosti pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb zakonov o lastninjenju družbene lastnine.

19Iz sodbe II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012 izhaja, da je toženka pridobila sporne nepremičnine neodplačno na podlagi pravnomočne odločbe Občinskega ljudskega odbora z dne 4. 12. 1961, tožnica pa jih je pridobila v last z uveljavitvijo Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) 28. 3. 1992. Sodišče je zaključilo, da toženka lastninske pravice na njih ni priposestvovala, ker v času veljave družbene lastnine priposestvovalna doba ni tekla, po uveljavitvi ZZad pa ni več mogla biti dobroverna.

20Iz sodbe II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014 izhaja, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, opravičljiva zmota pa v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Ugotovljeno je bilo, da eden izmed pogojev za priposestvovanje ni bil izpolnjen, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

21V sodbi II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 se je VSRS ukvarjalo z vprašanjem, ali je tisti, ki se je skliceval na priposestvovanje, lahko priposestvoval zemljišče, ki je bilo predmet lastninjenja, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. V navedeni zadevi sodišče torej ni šlo za priposestvovanje, s katerim bi se sanirala pomanjkljivost pravnega posla (za kar je šlo v predmetni zadevi).

22Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.

23Po mnenju pritožbenega sodišča pa je v predmetni zadevi uporabljiva sodba VSRS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013, kjer je šlo za podobno dejansko stanje, kot je podano v konkretnem primeru. V navedeni zadevi je šlo za nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi bila vpisana kot lastnina Republike Slovenije, tožnica pa je trdila, da je zemljišče njena last. To je utemeljevala s pravno poslovnim in z originarnim načinom pridobitve lastninske pravice (tekom postopka je vztrajala le še pri originarnem načinu - priposestovanju). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, VSRS pa je revizijo zavrnilo. Podobno kot v konkretnem primeru, se je 10 letna priposestvovalna doba pričela šteti v času veljavnosti ZTLR in končala v času veljavnosti SPZ. VSRS v točki 13 obrazložitve pojasnjuje, kaj je dobroverna in lastniška posest, kdaj je zmota opravičljiva, ter izpostavlja, da priposestvovanje, kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice, sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla.

24V konkretnem primeru je ugotoviti, da institut priposestvovanja služi kot način odprave pomanjkljivosti, ki je nastala pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini v posledici neizvedbe vpisa lastninske pravice na tožnikovo mati.⁷ Toženka je na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 60-18/95-1 z dne 3. 2. 1995 sicer res postala lastnica sporne nepremičnine, vendar je slednja na podlagi pogodbene zaveze tedaj že bila v lastninski sferi tožnikove matere in se je prenos lastninske pravice na toženko izvedel pred tem, ko je bil pravni posel med tožnikovo materjo in KG zemljiškoknjižno izveden. Tožnik in njegova mati sta bila dobroverna lastniška posestnika. Njuna dobra vera po vsebini ni bila "le pravna zmota", kot neutemeljeno navaja pritožba. VSRS v sodbi II Ips 323/2013 z dne 27. 8. 2015 govori o tem, da v primerih, ko gre zgolj za čisto pravno zmoto, ustaljena sodna praksa načelno sicer izključuje priposestvovanje, vendar pa neveljaven oziroma ničen pravni posel avtomatično ne izključuje dobrovernosti priposestvovalca. Dobrovernost je treba presojati tudi v časovnem kontekstu nastale problematike.

25Čeprav so v določenem primeru torej lahko prisotne nekatere prvine pravne zmote, je glede na vse ostale okoliščine primera bistveno ugotoviti, ali je bil priposestvovalec v upravičeni zmoti glede veljavnosti pravnega posla. Tožnik in njegova mati sta bila prepričana o svoji lastniški posesti ter nista vedela, niti nista mogla vedeti, da nista lastnika. Tekom postopka ni bilo izkazano, da sta bila tožnik oziroma njegova mati v neopravičljivi zmoti glede tega, da je pravni naslov veljaven. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik (kot dedič po pokojni materi) z iztekom 10 letne dobe sporno nepremičnino priposestvoval. Kot navaja VSRS v točki 9 obrazložitve sodbe II Ips 323/2013 z dne 27. 8. 2015, bi bilo "preveč zahtevati od priposestvovalca, da bi po tem, ko je pošteno pridobil posest na podlagi izjave tedaj vpisanega uporabnika družbene lastnine, neprestano preverjal svoj pravni položaj in med drugim tudi spremembo vknjižbe na ime tožene stranke (to je Republike Slovenije)."

26Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Toženka s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožnik, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

¹ Dobroverna lastniška posest se razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu; sicer sta v bistvenih prvinah enaki.
² Ki lahko temelji le na lastniški posesti, največkrat na neuspeli pravnoposlovni pridobitvi.
³ Tako Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 252.
⁴ Nobena izmed nepremičnin, ki so bile predmet menjave, ni bila zemljišče 1. kategorije, prav tako pa kljub temu, da menjalna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, to ni pomenilo njene ničnosti ter je konvalidirala, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je bil pravni posel odplačen, je ustrezal tudi določbam tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami, ki je varoval družbeno lastnino oziroma katerega namen je bil preprečiti zmanjšanje vrednosti družbene lastnine (glej prvi odstavek 6. člena navedenega zakona).
⁵ Pri čemer je bila njuna posest do leta 2004 neposredna, po letu 2004 pa posredna, saj je tožnik sporno nepremičnino z najemno pogodbo prepustil v obdelovanje B. B.
⁶ Upoštevaje, da je priposestvovalna doba začela teči od 4. 2. 1995 in se je iztekla s potekom 10 let v letu 2005, ko je še vedno bila izkazana dobroverna lastniška posest (priposestvovanje je začelo teči šele od lastninjenja dalje, t.j. od 4. 2. 1995; glej VSRS v sodbi II Ips 323/2013 z dne 27. 8. 2015).
⁷ Kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je A. A. svoji nepremičnini, ki jih je pridobila v postopku komasacije (to sta bili parceli 681 in 261/2, ki sta bili z vzpostavitvijo nove zemljiške knjige preoblikovani in preštevilčeni na št. 117, 120 in 575 ter se je lastninska pravica na podlagi izpolnitve dogovora o menjavi kot družbena lastnina s pravico uporabe vknjižila na ime KG, ne na A. A., kasneje pa je v skladu s Pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 60-18/95-1 z dne 3. 2. 1995 prešla na toženko), zamenjala za sporno nepremičnino, ki jo je v postopku komasacije pridobilo KG, ko je A. A. svoji nepremičnini prepustila v last in posest KG, sporna nepremičnina pa ji je bila v zameno prepuščena le v posest, medtem ko zemljiškoknjižno stanje takrat (niti kasneje) ni bilo urejeno.