VSL Sodba I Cp 1086/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik parc. št. 1900/3 k. o. X¹ do celote (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mu v roku 30 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrne pravdne stroške v znesku 4.060,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je parcela 1900/3 del zaščitene kmetije, ki jo je kot celoto podedovala toženka, pri čemer za zaščitene kmetije velja posebni režim, ki preprečuje njihovo drobitev. Pravni promet z nepremičnino je omejen, za razpolaganje je potrebno soglasje upravne enote. Tožnik in njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri, da so lastniki parcele 1900/3. Sodišče je neutemeljeno ugibalo o volji pravnih prednikov strank. Iz listin jasno izhaja, da je bila tožnikovi družini podarjena le parcela 1900/2, ne pa tudi parcela 1900/3. Pravni posel med njimi glede parcele 1900/3 ni bil dokončan, kar kaže na to, da prenosa lastninske pravice niso želeli. Če bi takšna volja obstajala, bi bil prenos izveden v zemljiški knjigi, kot je bilo storjeno pri drugih nepremičninah. Tako tožnik kot njegovi pravni predniki so vedeli, da do spremembe lastništva ni prišlo. Tožnik sam priznava, da niti on niti njegovi pravni predniki niso nikoli preverjali javnih evidenc niti plačevali davkov, tožnik ob dedovanju ni preveril, ali je predmet dedovanja tudi sporna parcela. Tožnikovo prepričanje, da sporna nepremičnina in na njej postavljena stavba spadata k parceli 1900/2 in da je to od nekdaj njihovo, za obstoj dobre vere ne zadošča. Volja pravnega prednika toženke nikoli ni bila, da sporno parcelo prepusti v last tožniku in njegovim pravnim prednikom. V nasprotnem primeru leta 1997 ne bi razdelil parcele in omogočil toženki dostopa do njene hiše. Da je bila parcela ves čas v lasti toženkine družine, potrjuje tudi dejstvo, da je toženka za njeno uporabo prosila svojega očeta, ne tožnika. Toženka je nepremičnino ves čas uporabljala, jo kosila, v stavbi hranila svoje stvari, parkirala vozila in imela ključ objekta. Tožnikova družina je toženkini dopuščala uporabo parcele. Skupna uporaba zemljišča kaže na neurejeno razmerje, ne pa na izključno lastninsko pravico tožnika. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke v zvezi z mejnim ugotovitvenim postopkom in parcelacijo zemljišč leta 1997. Tožnik je bil ob parcelaciji prisoten, njegovo ravnanje kaže, da se je zavedal, da nepremičnina ni njegova.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah ter prehodno določbo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o ohranitvi stvarnih pravic, ki so bile pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, z vsebino, kot jo določa ta zakonik (prvi odstavek 266. člena SPZ).

6Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno opredelilo pravna stališča, ki so se na podlagi določb ODZ in ZTLR uveljavila v sodni praksi glede priposestvovanja lastninske pravice. Utemeljeno je navedlo, da je v času veljavnosti teh zakonov za priposestvovanje lastninske pravice zadostovala dvajsetletna nepretrgana, pristna in dobroverna (poštena) posest nepremičnine.²

7Med strankama ni bilo sporno, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno nepremičnino nepretrgoma uporabljali več kot dvajset let, ni pa bilo soglasja o tem, ali je njihova posest dosegala kvaliteto, ki se zahteva za priposestvovanje lastninske pravice.

8Sodišče prve stopnje je na sporno vprašanje odgovorilo pritrdilno. Ugotovilo je, da so najprej tožnikovi starši in nato tožnik od leta 1973 do leta 1993 sporno nepremičnino nepretrgoma in nemoteno uporabljali kot dobroverni (pošteni) lastniški posestniki, zaradi česar je tožnik leta 1993 na podlagi priposestvovanja postal njen lastnik.

9Takšen pravni sklep temelji na naslednjih dejstvih: 1) toženkin dedek A. A. in tožnikova mama B. B. sta bila brat in sestra; 2) A. A. je bil lastnik parcele 1900; 3) A. A. je na podlagi darilne pogodbe z dne 3. 12. 1956 del te parcele podaril B. B. kot doto; 4) v letu 1957 se je parcela delila na parceli 1900/1 (travnik v izmeri 51a 26 m²) in 1900/2 (travnik v izmeri 6a 90 m²), v letu 1958 pa je bila parcela 1900/2 odpisana iz osnovnega zemljiškoknjižnega vložka, kot njena lastnica pa se je vknjižila B. B.; 5) tožnikovi starši so v nadaljnjih letih na parceli 1900/2 zgradili stanovanjsko hišo, ob tem pa uporabljali tudi prostorsko povezani (severni) del parcele 1900/1; 6) v letih 1968 in 1969 so tožnikovi starši na tem delu parcele 1900/1 zgradili gospodarski objekt, pri čemer je sodelovala tudi družina toženke (tako z materialom kot delom) in drugi vaščani; 7) po končani gradnji so bile na betonskem obodu nad vrati objekta vklesane inicialke tožnikovega očeta E. B. z letnico 1970; 8) po izgradnji so gospodarski objekt in pripadajoče zemljišče pretežno uporabljali tožnikova pravna prednika in tožnik; 9) v letu 1972 je bil izveden geodetski postopek, v katerem so sodelovali A. A. in tožnikovi starši in v okviru katerega se je parcela 1900/1 delila na parceli 1900/1 (travnik v izmeri 42a 59 m²) in 1900/3 (travnik v izmeri 7a 94 m²), hkrati pa sta se evidentirali stanovanjska stavba na parceli 1900/2 in gospodarski objekt na parceli 1900/3; 10) v naznanilnem listu št. 3/73 je bila kot podlaga takratne delitve parcele 1900/1 opredeljena darilna pogodba, kot dosedanji in novi lastnik parcele 1900/1 je naveden A. A., kot novi lastnik parcele 1900/3 in gospodarske zgradbe na njej pa tožnikov oče; 11) na podlagi naznanilnega lista sta bila v letu 1976 izdana sklepa, na podlagi katerih so bile geodetske spremembe vknjižene v zemljiško knjigo; 12) sprememba lastništva parcele 1900/3 ni bila zemljiškoknjižno izvedena; 13) v letu 1978 je tožnik gospodarski objekt na parceli 1900/3 dozidal z garažo; 14) v letu 1989 je lastnik parcele 1900/3 na podlagi dedovanja po A. A. postal toženkin oče C. A.; 15) v letu 1990 sta umrla tožnikova starša, v oporoki sta v tožnikovo korist razpolagala s stanovanjsko hišo in gospodarskim objektom; 16) 28. 8. 1997 je bil na predlog C. A. izveden geodetski postopek, v okviru katerega so bile ugotovljene meje med parcelami 1900/1, 1900/2 in 1900/3, hkrati se je parcela 1900/1 delila na parceli 1900/1 in 1900/4, del parcele 1900/3 pa je pripadel parceli 1900/4 kot dostopna pot z javne ceste; 17) tožnik je v tem postopku sodeloval, v zapisniku o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč, ki ga je podpisal, je bil C. A. naveden kot lastnik parcel 1900/1 in 1900/3, tožnik pa kot lastnik parcele 1900/2; 18) toženka in njen mož sta v letu 1998 na parceli 1900/4 zgradila hišo; 19) med gradnjo sta gradbeni material shranjevala v gospodarskem poslopju na sosednji parceli 1900/3; 20) tudi v nadaljnjih letih je toženkina družina občasno uporabljala nepremičnino 1900/3 (parkirala, kosila travo, toženka je imela ključ gospodarskega objekta) in 21) v letu 2017 je med družinama tožnika in toženke prišlo do spora.

10Toženka v pritožbi (dovolj) obrazloženo ne izpodbija nobenega od ugotovljenih dejstev, temveč nasprotuje zlasti iz njih izvedenim dokaznim zaključkom in materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, kar pritožbeno sodišče obravnava v nadaljevanju.

11Sodišče prve stopnje je imelo v listinskih dokazih - zlasti kopiji evidenčnega lista in naznanilnem listu - zadostno in trdno podlago za ugotovitev, da je A. A. v letu 1956 tožnikovi materi najprej podaril del parcele 1900/1, ki je po delitvi v letu 1958 postal parcela 1900/2, in nato pred izgradnjo gospodarskega objekta tožnikovemu očetu še del parcele 1900/1, ki je po izvedenem geodetskem postopku postal sporna nepremičnina. Ne držijo pritožbene navedbe, da sta se prenosa lastninske pravice za parceli 1900/2 in 1900/3 urejala istočasno, saj je bila v času nastanka parcele 1900/3 tožnikova mama že vknjižena kot lastnica parcele 1900/2. Istočasno sta se urejali le vpisa zgradb na obeh parcelah.

12Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi iz izvedenega dokaznega postopka izhajalo, da so o uporabi sporne nepremičnine odločali toženka oziroma njeni pravni predniki. Dokazni postopek kaže ravno nasprotno: nepremičnino so najmanj od leta 1968 pretežno uporabljali in vzdrževali tožnikova pravna prednika in tožnik, ki so samostojno odločali o njeni namembnosti in načinu uporabe. Toženka je tako sama izpovedala, da je gospodarski objekt zgradil tožnikov oče, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpostavilo, da na to zanesljivo kažejo tudi njegove inicialke na okviru vrat. Res je, da so pri gradnji sodelovali tudi drugi, vključno s pravnim prednikom in sorodniki toženke, vendar je šlo za sorodstveno, medsosedsko in prijateljsko pomoč tožnikovim staršem in ne za skupno gradnjo. V postopku ni bilo sporno, da je tožnik v letu 1978 objekt dozidal z garažo za parkiranje svojega vozila, pri tem pa toženka ni navajala, da je za to iskal soglasje njenega pravnega prednika.

13Tožnikova pravna prednika in tožnik so najmanj od začetka gradnje objekta sporno nepremičnino kontinuirano in neomejeno uporabljali za različne namene (hlev, garaža, skladišče, gnojišče). Toženka ni trdila, da bi se o tem posvetovali z njenimi pravnimi predniki, kakor tudi ne, da so njeni pravni predniki njihovi uporabi kadarkoli kakorkoli nasprotovali. Po drugi strani iz pritožbenih navedb izhaja, da toženka in njena družina nepremičnino souporabljata (šele) nekaj let (prim. zadnji odstavek na drugi strani pritožbe). Res je, da toženka nato kontradiktorno tem navedbam trdi, da so parcelo in objekt uporabljali vseskozi, ter se sklicuje na domnevno izpoved priče D. D., da je njena družina v objektu imela tudi živino. Vendar toženka pri tem spregleda dvoje. Prvič, pred sodiščem prve stopnje ni zadovoljivo pojasnila, še manj pa izkazala, za kakšen namen sta A. A. in nato C. A. v času teka priposestvovalne dobe uporabljala sporno nepremičnino. To bi bilo nujno, saj je nepremičnina prostorsko povezana s tožnikovo parcelo 1900/2, gospodarski objekt pa je tako konstrukcijsko kot po namenu zasnovan kot pomožni objekt njegove stanovanjske hiše, po drugi strani pa v času teka priposestvovalne dobe v bližini sporne nepremičnine in gospodarskega objekta ni bilo nobenega objekta toženkinih pravnih prednikov ali njunih družinskih članov. In drugič, niti sama toženka ni trdila, da bi imeli njeni pravni predniki v objektu kadarkoli svojo živino. Konkretizirano se je sklicevala zgolj na lastno uporabo objekta v času gradnje stanovanjske hiše in po selitvi vanjo, kar vse je bilo po preteku priposestvovalne dobe. Pritožbeno sodišče ne izključuje, da so pravni predniki toženke sporno nepremičnino kratkotrajno in občasno uporabljali za namene, ki jih toženka navaja v pritožbi (npr. za popravilo traktorja ali košnjo). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da takšna uporaba - ob upoštevanju tesnih in dobrih družinskih odnosov ter dejstva, da je potekala s soglasjem in dovoljenjem pravnih prednikov tožnikov - ne predstavlja izvrševanja lastninskopravnih upravičenj niti nasprotovanja takšnim upravičenjem tožnikovih pravnih prednikov in tožnika.

14Pritožnica v pritožbi navaja, da volja njenega pravnega prednika ni bila, da tožnikovi pravni predniki postanejo lastniki parcele 1900/3. Vendar se pri tem sklicuje na ravnanje svojega očeta C. A. v letu 1997 in ne na ravnanje in voljo svojega dedka A. A., ki je v korist tožnikovih staršev razpolagal s sporno nepremičnino in za časa življenja katerega se je iztekla glavnina priposestvovalne dobe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da vklesanje inicialk na obodu nad vrati gospodarskega objekta pomeni krajevno običajen in navzven zaznaven znak oblasti nad stvarjo. Takšno ravnanje na strani tožnikovega očeta izkazuje njegovo voljo posedovati objekt kot lastnik, hkrati pa dejstvo, da je toženkin pravni prednik to dopustil, pomeni spoštovanje takšne volje in priznavanje lastninske pravice. Toženka neutemeljeno navaja, da bi bila morebitna namera prenosa lastninske pravice, če bi obstajala, uresničena že ob sklenitvi darilne pogodbe z vpisom v zemljiško knjigo. Spregleda namreč, da vknjižba lastninske pravice takrat še ni bila možna, saj sporna nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. To se je zgodilo šele leta 1976.

15Toženka tudi v pritožbi vztraja, da tožnik sporno parcelo uporablja na podlagi med strankama sklenjenega dogovora, s katerim je tožniku dopustila brezplačno uporabo do njegove smrti. Vendar tudi tokrat ne pojasni, kdaj je bil ta dogovor sklenjen, zlasti pa, na podlagi česa je temeljila pretekla uporaba nepremičnine s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov.

16Srž pritožbe je stališče, da tožnikova starša in tožnik niso mogli biti v dobri veri, ker darilna pogodba med A. A. in tožnikovim očetom ni bila realizirana v zemljiški knjigi, hkrati pa sporna nepremičnina ni bila predmet zapuščinskega postopka po tožnikovih starših.

17Kot pravilno navaja toženka, sodna praksa dopušča priposestvovanje lastninske pravice tudi v položaju, ko priposestvovalec ni vpisan v zemljiško knjigo, temveč je kot lastnik vpisana oseba, zoper katero priposestvovanje učinkuje in za katero pomeni izgubo lastninske pravice (t. i. protiknjižno priposestvovanje). Priposestvovalec ni dobroveren le takrat, kadar se njegova dobra vera opira na stanje v zemljiški knjigi, temveč lahko dobro vero utemeljuje tudi na drugih okoliščinah.³

18Glede na to, da so najprej tožnikova pravna prednika in za njima tožnik posest nastopili na podlagi darilne pogodbe, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice; da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe uporabljali navzven vidno in kot lastniki, ter da niti zemljiškoknjižna lastnika niti kdo drug v času trajanja priposestvovalne dobe ni nasprotoval njihovi uporabi, kakor tudi ne oporekal njihovi lastninski pravici, so tako tožnikova pravna prednika kot tožnik upravičeno verjeli, da so lastniki sporne nepremičnine.

19Res je, da bi se tožnikovi pravni predniki morali zavedati, da niso vknjiženi v zemljiško knjigo, vendar je skladno z utrjenim stališčem sodne prakse pri presoji pomena tega dejstva treba upoštevati tudi družbene razmere v času sklenitve darilne pogodbe in teka priposestvovalne dobe. V času do leta 1995 zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo takega pomena, kot ga ima sedaj. Posledično je bila zemljiška knjiga pogosto neurejena, vpisi nepopolni ali zastareli, pravna zavest o pomenu vknjižbe lastninske pravice pa med prebivalstvom bistveno nižja. V takšnih razmerah zgolj dejstvo, da tožnikova starša po letu 1976, ko je bila nepremičnina 1900/3 vpisana v zemljiško knjigo, nista poskrbela za vknjižbo lastninske pravice, samo po sebi ne izključuje njune dobre vere.⁴

20Držijo tudi navedbe toženke, da sporna nepremičnina ni bila predmet zapuščinskega postopka, iz katerega tožnik izpeljuje svoje pravno nasledstvo. Vendar je v zvezi s tem treba upoštevati prav tako utrjeno stališče sodne prakse, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari.⁵ Ker je tožnik razpolagal z oporoko staršev, v kateri sta razpolagala z gospodarskim poslopjem, in ker je po njuni smrti nemoteno nadaljeval dotedanjo dolgoletno mirno uporabo sporne nepremičnine, ne da bi ji kdo nasprotoval ali da bi toženkini pravni predniki navzven uveljavljali kakršnakoli lastninska upravičenja, je upravičeno mislil, da je sporna nepremičnina del parcele 1900/2, ki jo je podedoval po starših. Zato je upravičeno verjel, da jo ima v posesti kot svojo, in se vsaj do leta 1997, ko je bil izveden mejni ugotovitveni postopek, od njega v zvezi s tem niso zahtevala dodatna preverjanja ali ravnanja.

21Iz doslej navedenega že izhaja odgovor na opozorilo toženke, da tožnik ni izkazal, da bi bodisi sam bodisi njegovi pravni predniki kadarkoli preverjali javne evidence glede lastništva sporne nepremičnine. Ker so posest nepremičnine nastopili pošteno, na podlagi pravnega posla, sklenjenega z zemljiškoknjižnim lastnikom, in ker v času teka priposestvovalne dobe nihče ni ugovarjal njihovi posesti in je bil njihov položaj dejanskih lastnikov spoštovan tudi s strani zemljiškoknjižnega lastnika, takšnega preverjanja niso bili dolžni opraviti. K temu jih ni zavezovala niti odsotnost plačevanja davkov.

22Pritožbeno sodišče se strinja, da bi tožnik ob ustrezni skrbnosti v okviru mejnega ugotovitvenega postopka leta 1997 lahko ugotovil, da toženkin pravni prednik osporava njegovo lastninsko pravico in si prisvaja sporno nepremičnino, vendar to za odločitev ni bistveno. S potekom priposestvovalne dobe leta 1993 je tožnik postal lastnik nepremičnine, lastninska pravica toženkinega pravnega prednika C. C. pa je tedaj ugasnila. Tožnik je kot lastnik nepremičnine 1900/3 dopustil parcelacijo in toženki prepustil njen del, pri čemer pa se ni odrekel preostalemu delu nepremičnine, ki je predmet obravnavanega postopka. Kolikor toženka na podlagi ravnanja tožnika v mejnem ugotovitvenem postopku izpodbija njegovo dobro vero v času priposestvovalne dobe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da tožnik meritvam in delitvi parcele ni nasprotoval, samo po sebi še ne vzbuja dvoma v njegovo dobrovernost v letih od 1990 do 1993 (pred tem je priposestvovalna doba tekla v korist njegovih pravnih prednikov). Prvič zato, ker je tožnik prepričljivo izpovedal, da postopek ni bil izveden na način, ki bi mu (čeprav bi mu lahko in moral) vzbudil dvom glede zemljišča, ki danes predstavlja nepremičnino 1900/3; drugič zato, ker je bil s sorodniki v zelo dobrih odnosih in tretjič zato, ker je bila dostopna pot z vidika njegove stanovanjske hiše urejena na drugi strani gospodarskega poslopja in je zato v njegov pravni interes posegala v manjši meri, kot bi sicer.

23Nepomembne so pritožbene navedbe o popisu premoženja v letu 2007 in zaznambah pravnih dejstev pri nepremičnini 1900/2 v letih 2001, 2002 in 2016. Tožnik je bil takrat že lastnik sporne nepremičnine, obstoj njegove dobre v tem obdobju za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomemben.

24Toženka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je sporna parcela del zaščitene kmetije. Tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz neprerekanih navedb tožnika izhaja, da je bila zaščitena kmetija zaznamovana v letu 1996 na podlagi odločbe Upravne enote Novo mesto z dne 12. 8. 1996. Toženka ni navajala, da bi bili pogoji za pridobitev statusa zaščitene kmetije izpolnjeni že pred tem datumom in v zvezi z izpolnitvijo teh pogojev ni podala nobenih navedb. To bi bilo nujno, saj je sama trdila, da se je parcela 1900/3 v letu 1997 (torej po pridobitvi statusa zaščitene kmetije) delila, njen del pa je postal del parcele 1900/4, ki je stavbno zemljišče. Ker je tožnik lastnik parcele 1900/3 postal v letu 1993, kasnejša izpolnitev pogojev za pridobitev statusa zaščitene kmetije in razglasitev nepremičnine za del zaščitene kmetije, ni mogla za nazaj poseči v njegovo lastninsko pravico (33. člen Ustave). Toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo v času sklenitve darilne pogodbe med A. A. in tožnikovimi starši razpolaganje z darilno pogodbo z zemljiščem, ki danes predstavlja nepremičnino 1900/3, nedopustno ali da pogodba ne bi bila sklenjena v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kar bi lahko izključevalo dobro vero tožnikovih pravnih prednikov. Sedanji predpisi pa ne morejo za nazaj spreminjati pogojev za veljavno sklenitev pravnega posla.

25Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, odločitev pa je materialnopravno pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26Toženka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, hkrati pa mora tožniku povrniti njemu nastale stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnika pritožbeno sodišče šteje 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR. Drugih priglašenih stroškov sodišče tožniku ni priznalo, ker so že vključeni v priznano postavko sestave odgovora na pritožbo. Toženka mora priznani znesek stroškov tožniku povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Ker se vse v sodbi navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse nepremičnine označuje brez navedbe k. o.
² Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2020 z dne 19. 5. 2021.
³ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012 in II Ips 176/2013 z dne 21. 5. 2015.
⁴ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012 in II Ips 85/2020 z dne 19. 5. 2021.
⁵ Primerjaj odločbe II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012, II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 in II Ips 21/2019 z dne 18. 4. 2019.