VSC Sodba Cp 230/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine s parc. št. 111/11 k.o. ..., z ID znakom parcela 000 111/11, vsak do ½; (II.) odločilo, da se v zemljiški knjigi pri parceli s parcelno številko 111/11, k.o. ..., z ID znakom parcela 000 111/11 vknjiži lastninska pravice v korist oseb z imenoma tožnika in tožnice, za vsakega do ½; ter (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 1.198,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

2Poudaril je, da ni bilo nobenega dogovora, ki bi bil podlaga zatrjevanemu prepričanju tožnikov, da je sporna parcela njuna last. Tožnika sta zatrjevala, da je pravni naslov za njuno pridobitev lastninske pravice darilna pogodba z dne 1. 2. 1983, iz katere izhaja, da je bila predmet darilne pogodbe nepremičnina s parc. št. 222/1 in ne parc. št. 111/11, kar je sodišče tudi potrdilo. Nesporno je, da darilne pogodbe ni sklenil toženec ali njegov pravni prednik, torej za ta spor sploh ni relevantna. Na podlagi tako jasnih ugotovitev sodišča, toženec ni mogel predpostavljati, da bo sodišče darilno pogodbo upoštevalo kot primeren pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 111/11, kar je storilo šele v sodbi (točka 14. sodbe). Sodišče bi moralo v okviru procesnega vodstva seznaniti toženca z mnenjem, da je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice podan tudi za parcelo št. 111/11 in naj predlaga tudi druge trditve in dokaze za svoje podrejene trditve, ne pa, da v sodbi očita tožencu, da dokazov ni predložil, kljub njegovim navedbam, da jih bo predložil, ko bo izkazan pravni naslov. Toženec navaja, da je vseskozi zatrjeval, da tožnika nista bila v dobri veri glede lastništva sporne nepremičnine s parc. št. 111/11, saj je bila že večkrat predmet geodetskega postopka za določitev mej, nazadnje v letih 2019 in 2020, pred tem pa 1988 in 1989, na katerih sta bila prisotna tudi tožnika in podpisovala zapisnike ter naznanilne liste. Tožnik (prav: toženec) je v dokaz te trditve smiselno navajal, da se vse nahaja v zemljiški knjigi, katastru in na geodetski ter naj si sodišče to vpogleda. Tožnika sta izpovedala in to je sodišče sprejelo, da sta bila prepričana, da je sporno zemljišče del zemljišča parc. št. 222/1. Takšna izpovedba ne daje pravne osnove za priposestvovanje, saj gre za določitev meje, za kar že poteka poseben postopek, o čemer je toženec obvestil sodišče in med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Predmetni postopek bi moral tudi počakati na sodno določitev meje, saj je bil ta postopek začet prej. Navedbe tožnikov glede subvencije so prav tako brezpredmetne, saj ni navajal, da je prijavljal sporno parcelo, ampak da te parcele sploh ni bilo. Izpodbijana sodba je neutemeljeno zavrnila ključno toženčevo trditev, da dobrovernosti toženih strank (očitno prav: tožečih) ni, ker bi se tožeča stranka o lastništvu lahko prepričala v zemljiški knjigi, in pri tem spet izpoved tožnikov glede svoje predstave o meji sporne parcele z njuno parcelo uporabilo kot izkaz dobrovernosti. Sodišče je sprejelo odločitev na podlagi izjave tožnikov, da sporna parcela sploh ni obstajala, čeprav je geodet, ki sta ga najela tožnika, na podlagi uradnih podatkov v zemljiški knjigi in katastru takoj pokazal, da parcela 111/11 obstaja kot samostojna parcela, kar sta vedela, saj sta podpisala naznanilni list št. 6 leto 1988 in zapisnik št. 0-2/14-89-1 z dne 12. 5. 1989. Tožnikoma je bilo vseskozi jasno in znano, da na zatrjevanem delu obstaja nepremičnina s parc. št. 111/11, ki ni njuna last temveč last toženca oziroma njegovega prednika. Tožnik je v času trajanja zatrjevane posesti kot temelja priposestvovanja to vedel, zato ne more biti izkazane dobrovernosti ves ta čas. Pravilo zaupanja v zemljiško knjigo pa je temeljno pravilo in se je toženec zanesel na to, da ga sodišče upošteva. V kolikor bi sodišče v okviru procesnega vodstva toženca seznanilo s takšnim svojim stališčem, da zemljiškoknjižni vpis ni pomemben (čeprav sploh ni obrazložilo, zakaj ni), bi toženec sodišču podal dodatne trditve glede poteka meje in predlagal dodatne dokaze. Sicer je sodišče v dokaznem postopku prebralo in vpogledalo tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve, zapisnik mejne obravnave, izpis ABC GEO, skico terenske meritve, vendar se do teh dokazov ni opredelilo, kar je kršitev pravdnega postopka. Toženec je tudi zatrjeval, da ni mogel zahtevati posesti sporne parcele, ker meja ni bila nesporna, dokler ni bilo izvedeno dedovanje po očetu, pa meje tudi ni bilo mogoče določiti. Glede na navedeno predlaga sodišču, da upošteva zemljiškoknjižni vpis, saj ni nobenega pravnega naslova za prenos lastništva med pravdnimi strankami, in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženca obveže na plačilo stroškov tega odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je odločitev sodišča pravilna iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju.

6Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik - toženec prvič šele v pritožbi navaja oziroma tudi predlaga izvedbo dokazov:

- da je bila parc. št. 111/11 predmet geodetskega postopka za določitev mej 1988 in 1989, na katerih sta bila prisotna tudi tožnika in podpisovala zapisnike ter naznanilne liste; v dokaz teh navedb je predlagala (-) Naznanilni list št.6 leto 1988 IDPOS 223 in (-) Zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji št. 0-2/14-89-1 z dne 12. 5. 1989;

- da je geodet, ki ga je najela sama tožeča stranka, na podlagi uradnih podatkov v zemljiški knjigi in katastru takoj pokazal, da parcela 111/11 obstaja kot samostojna parcela, kar sta vedela, saj sta podpisala že cit. Naznanilni list št. 6 leto 1988 in zapisnik št. 0-2/14-89-1 z dne 12. 5. 1989.

Ker pritožnik zgoraj povzetih dejstev do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ni navajal in navedenih dokazov (v prilogi B6) ni predložil, v pritožbi pa tudi ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, so te pritožbene navedbe in v pritožbi predloženi dokazi nedopustni in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

7Tožnika sta v pravdi trdila, da imata in da so pred njima imeli njuni predniki parcelo št. 111/11 v izmeri približno 27 m2 v posesti že najmanj od leta 1898, to je odkar stoji kmetija na njuni parceli 222/1; da parcela št. 111/11 meji na parc. št. 222/1 in dejansko izgleda kot del te parcele - pašnika, ki ga obdaja ograja ob cesti, ki poteka tudi preko parc. št. 111/11; in da sta, prej pa njuni predniki, parcelo št. 111/11 ves čas uporabljala kot svoj travnik, zemljišče vzdrževala, po njem hodila, kosila do leta 1995, potem pa preoblikovala v pašnik, na katerem se sedaj pasejo ovce; da sta že desetletja dobroverna lastniška posestnika parcele št. 111/11, saj sta bila ves čas v dobri veri prepričana, da gre za del njunega zemljišča s parc. št. 222/1, ki sta jo pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 1. 2. 1983; da njuni posesti vtoževane nepremičnine ni nikdar nihče oporekal; da toženec nikoli ni uporabljal te parcele, nikoli je ni imel v posesti in nikdar ni dal z ničemer vedeti tožnikoma, da naj bi vtoževano zemljišče ne bilo v njuni lasti, in da sta šele, ko je bila narejena skica terenske meritve v postopku ureditve meje, ugotovila, da vtoževano zemljišče ni del njune parcele in da je kot zemljiškoknjižni lastnik vpisana tožena stranka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta kot dobroverna lastniška posestnika originarno pridobila lastninsko pravico na vtoževanem zemljišču s priposestvovanjem, v prvi prvi pripravljalni vlogi pa, potem ko sta ponovila navedbe o posesti njunih prednikov, navedla, da zahtevata ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

8Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta tožnika predmetno nepremičnino priposestvovala v letu 1993, saj je napačno štelo, da izkazujeta obstoj primernega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice - darilne pogodbe (in s tem svojo lastniško posest). Predmet darilne pogodbe z dne 1. 2. 1983 je bila namreč parcela št. 222/1 in ne vtoževana parcela 111/11. Na podlagi načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča Jugoslavije (ZSO, št. V/1 – 1960) je bilo pred uveljavitvijo ZTLR (1. septembra 1980) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v dvajsetih letih tudi na podlagi določil Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ker je bil zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi skrajšan maksimalni rok in za priposestvovanje ni bilo več potrebno dokazovati, da se je izvajala zakonita posest. ZTLR namreč v četrtem odstavku 28. člena določa, da dobroverni posestnik nepremičnine stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let, 70. člen pa v prvem odstavku, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Po ZTLR se domneva, da je posest dobroverna (drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Za izredno priposestvovanje po ZTLR zakonita posest torej ni bila pogoj. Zadoščala je zgolj dobrovernost, vendar zato v daljši - 20 letni priposestvovalni dobi, pri čemer se je priposestvovalna doba pravnih prednikov vštevala. Čeprav sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo navedenih določb, je njegova odločitev o priposestvovanju predmetne nepremičnine pravilna, ker so se pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem do uveljavitve SPZ že izpolnili. Ob neprerekanih trditvah tožnikov glede začetka izvrševanja posesti s strani tožnikovih pravnih prednikov in načina izvrševanja posesti, povzetih zgoraj (zaradi česar teh dejstev glede na določbo prvega odstavka 214. člena ZPP sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati), iz katerih nedvomno izhaja, da so bili pravni predniki tožnikov ves čas prepričani, da so lastniki sporne nepremičnine, ter ob upoštevanju, da toženec ni niti zatrjeval, da pravni predniki tožnikov niso bili dobroverni (podal ni niti nobenih trditev, da je bil pravnim prednikom tožnikov s strani pravnih prednikov toženca dan povod za dvom o obstoju njihove dobrovernosti) in torej tudi glede njih ni uspel izpodbiti dobre vere, je ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da sta bila tudi tožnika dobroverna, o čemer so podani razlogi še v nadaljevanju, moč zaključiti, da so bili izpolnjeni pogoji o izrednem priposestvovanju po ZTLR, saj je skupaj z vštetjem časa, ko so imeli predmetno parcelo v posesti pravni predniki tožnikov, pa do 31. 12. 2002 zagotovo preteklo več kot 20 let. Pogoji za priposestvovanje so se tako izpolnili že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato velja, da je bila pravica pridobljena (prvi odstavek 266. člena SPZ) pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1. 1. 2003, in ostala v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon.

9Po obrazloženem se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla predpostavljati, da bo sodišče navedeno darilno pogodbo upoštevalo kot primeren pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 111/11 k.o. ..., in da bi moralo sodišče v okviru svojega procesnega vodstva seznaniti toženo stranko, da je po njegovem mnenju pravni naslov za pridobitev lastninske pravice podan tudi za parcelo št. 111/11 k.o. ... in naj predlaga tudi druge trditve in dokaze za svoje podrejene trditve.

10Odločitev v tej zadevi ni odvisna od odločitve v nepravdnem postopku, zato toženec zmotno meni, da bi moral predmetni postopek počakati na sodno določitev meje. Pritožbene presoje pa glede na prvi odstavek 360. člena ZPP ne terja pravno nepomembna pritožbena navedba, da so navedbe tožečih glede subvencije prav tako brezpredmetne, saj ni navajal, da je prijavljal sporno parcelo, ampak da te parcele sploh ni bilo.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba (točka 12 sodbe) neutemeljeno zavrnila ključno trditev tožene stranke, da dobrovernosti toženih (očitno prav: tožečih) strank ni, ker bi se tožeča stranka o lastništvu lahko prepričala v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno v 9. točki povzelo trditve toženca, zakaj meni, da tožnika nista bila dobroverna (ker je bila parcela št. 111/11 ves čas pisana v zemljiški knjigi nanj, tudi v katastru ter da je bila večkrat geodetsko obravnavana v postopkih, kjer sta sodelovala tožnika; tako sta dobro vedela, da parcela ni njuna, o čemer ju je seznanil in jima predočil tudi geodet, ki je nazadnje napravil skico terenske meritve) in glede na podatke v spisu v 10. točki pravilno v zvezi z zgoraj povzetimi toženčevimi navedbami ugotovilo, da toženec ni niti časovno opredelil, kdaj naj bi bila predmetna parcela ″večkrat geodetsko obravnavana v postopkih″, kar naj bi nakazovalo na pomanjkanje dobrovernosti njune posesti obeh tožnikov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ob dejstvu, da toženec ni niti nakazal, zakaj listin, ki naj bi njegove navedbe dokazovale, ni mogel pridobiti in posledično predložiti sam v smislu določb 226. člena ZPP (in jih sodišče ni dolžno preskrbeti po uradni dolžnosti), ni moč zaključiti, da bi v letu 1985 res bile opravljene neke meritve, ki naj bi potrjevale, da tožnika glede posesti vtoževane nepremičnine naj ne bi bila v dobri veri. Četudi sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno tega storiti, se je opredelilo tudi do izpovedbe tožnika mimo navajanj v njegovih vlogah, da sta bila tožnika nedobroverna, ker sta bila oba mejnika skozi in se je videlo. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženec, tudi če se zanemari, da v tej smeri ni podal nobene trditvene podlage, s svojo izpovedbo ni omajal izpovedi tožnikov oziroma prič, da sta imela (brez vštetja njunih prednikov) predmetno nepremičnino v posesti od dneva sklenitve darilne pogodbe, od 1. 2. 1983 (v sodbi očitno pomotoma navedeno 1993, ker ni sporno, da je bila pogodba sklenjena 1. 2. 1983) dalje. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je bilo tožnikoma vseskozi jasno in znano, da na zatrjevanem delu obstaja nepremičnina s parc. št. 111/11, ki ni njuna last temveč last toženca oziroma njegovega prednika. Glede na to, da je parcela 111/11, kot že rečeno dejansko izgledala kot del parcele 222/1, ki sta jo dobila v dar (in je bila najprej travnik, sedaj pašnik), in tudi glede na njeno velikost (27 m2) v primerjavi z velikostjo parcele št. 222/1 (že glede na skico terenske meritve - priloga A 6 je slednja parcela bistveno večja) ter tudi glede na njeno lego (tik ob cesti, kot je razvidno iz fotografij v spisu), in glede na to, da toženec niti ni trdil, da so obstajale posebne okoliščine, ki bi pri tožnikoma ali njunih pravnih prednikih lahko vzbudile sum, da ta del zemljišča, ki ga predstavlja parcela št. 111/11, ne sodi k parceli 222/1, je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo tožnikoma, da vse do leta 2018 sploh nista vedela, da predmetna parcela sploh obstaja oziroma da ozemlje v naravi, ki ga ta obsega, ni del njune parcele št. 222/1. Zato je pravilno zaključilo, da tudi podatek o zemljiškoknjižnem lastniku te parcele njune dobrovernosti ni mogel omajati. Očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj zemljiškoknjižni vpis ni pomemben, je po obrazloženem neutemeljen, prav tako pa se pritožbeno sodišče ne strinja s tožencem, da v kolikor bi ga sodišče v okviru procesnega vodstva seznanilo s takšnim svojim stališčem, da zemljiškoknjižni vpis ni pomemben, bi podal dodatne trditve glede poteka meje in predlagal dodatne dokaze. Neutemeljen se po obrazloženem izkaže tudi očitek postopkovne kršitve, ker da se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov - elaborata zemljiškokatastrske meritve, zapisnika mejne obravnave, izpisa ABC GEO in skice terenske meritve, saj trditev, ki jih je toženec s temi dokazi zatrjeval (sodelovanje v geodetskem postopku, in sicer glede na navedene dokaze 20. 2. 2019), tožnika sploh nista prerekala, temveč sta jim izrecno pritrdila in navedla, da sta šele ob ugotavljanju meje v geodetskem postopku izvedela, da predmetna parcela št. 111/11 formalno ni v njuni lasti.

12Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo sicer predlagala, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, skupaj s stroškovnimi posledicami, a stroškov pritožbenega postopka nista priglasila. Ker nista opredeljeno navedla stroškov, za katere zahtevata povračilo, kot to določa 163. člen ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.