VSL Sodba I Cp 1513/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 39/13 k. o. ... (ID ...) (I. točka izreka), ter tožencu naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženec trdi, da je dokazni postopek pokazal, da tožnica v obdobju, ko so posest uživali njeni pravni predniki, oziroma ko je posest pridobila sama, pa vse do vložitve tožbe, ni bila dobroverna. To bi dodatno potrdilo zaslišanje priče A. A. in pridobitev pogodb o odkupu zemljišč, potrebnih za izgradnjo B. ceste. Odmera dela parcele 43/6 za cesto v letu 1973 (nastanek parcele 43/8 v izmeri 130 m2) je gotovo terjala nadomestilo manjkajočega funkcionalnega zemljišča. Pribava pogodb bi potrdila, da je Občina izvedla odkupe (od bivše lastnice C. C.) za potrebe izgradnje ceste, med drugim tudi odkup parcele 39/13, da bi jo lahko zamenjala za parcelo 43/8. Gre za primer, ko stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer na podlagi trditvenega bremena morala zatrjevati, zato ne gre za informativni dokaz. Parcela 39/12 je vsebinsko povezana s parcelo 39/13, zato sodišče neutemeljeno ni upoštevalo navedb in dokazov, ki se nanašajo na parcelo 39/12. Toženec, ki je parcelo 39/12 prodal Občini, je v okviru svojih navedb opozoril, da tožnica od njega zahteva vračilo prejete kupnine. Tožnica je vedela, da ni lastnica parcel 39/12 in 39/13, vendar ji je zemljiškoknjižno stanje, dokler je bila kot lastnica vpisana C. C., ustrezalo. Ko je izvedela, da je dedič postal toženec, mu ni ponudila kupnine, temveč je zoper njega, kljub zavedanju, da ni lastnica, vložila tožbo. Takšno zavržno ravnanje ne zasluži sodnega varstva. Nepravilno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje A. A. D. D., sosed E. E., je bil v letu 1992 predstojnik občinskega oddelka za prostor in okolje. Vplival je na delo A. A. tako, da je dovolil izdajo odločbe brez soglasja dejanskega mejaša. Ob izdaji gradbenega dovoljenja so se tožnica, zakonca G. G. in H. G. ter D. D. brez dvoma seznanili, da tožnica in njen mož nista lastnika parcele 39/13, A. A. pa je morala nepravilnost prikriti tako, da mejašev ni vključila v postopek. Te okoliščine ob zaslišanju D. D. še niso bile znane, zato o njih ni bil zaslišan. Da tožnica ni lastnica sporne parcele, je ob zaslišanju potrdil I. I. (da se je ob priliki dozidave hiše G. G. in H. G. izvedelo, da je „tam vmes še tisto odprto“, še ena parcela). Priči G. G. in H. G. sta izpovedovala pristransko, zato jima sodišče ne bi smelo verjeti. Ni naključje, da je F. E. vris stavbe naročil prav v letu 1992. Na podlagi izpovedi J. K. in L. K. bi moralo sodišče podvomiti v tožničino izpoved o dobrovernosti. J. K. je bilo znano, da del B. ceste teče po zemljišču, ki je v tožničini lasti. Ugotovitev, da del tožničine hiše stoji na cesti, je enako kot tožnica časovno umestila v leto 1999 (tožnica je od leta 1999 dalje vedela za vris dela hiše na cesto). Vsak povprečno skrben gospodar bi v takih okoliščinah preveril stanje v katastru in zemljiški knjigi. Tožničino pojasnilo, da je ta dejstva zanemarila, nanje pozabila, dokazuje, da prikriva resnico. Tudi površina parcel, ki jih je tožnica štela za svoje (skupno 686 m2), oziroma skupaj s parcelo 39/12 845 m2, je znatno presegala površino ostalih zazidljivih parcel na tem območju, kar je tožnico opozarjalo na neskladnost. Tožničinemu možu je bila vročena odločba z dne 11. 3. 1993 s kopijo katastrskega načrta, iz katere je jasno viden vris hiše na cesto. Geodet M. M. je ob zaslišanju smiselno potrdil toženčevo trditev, da je bila potrebna združitev parcele 43/6 s parcelo 43/8, čeprav je bila slednja javna cesta, saj združitev s parcelo 39/13 ni bila možna. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da je v zvezi z okoliščinami tožničinega obiska pri tožencu verjelo tožnici, ne tožencu. Tožnica je že leta 1982 vedela, da kompleksa zemljišč, ki jih uživa kot svoje, ne predstavljata parceli 43/6 in 43/8, temveč parceli 43/6 in 39/13. Parcela 39/13 je nastala šele s parcelacijo v letu 1973, v letu 1971, ko naj bi po ugotovitvi sodišča posest izvrševali tožničini pravni predniki, ni obstajala.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica z ugotovitveno tožbo uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na parceli 39/13 k. o. ...², katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Njen zahtevek temelji na trditvah, da sta s pokojnim možem³ sporno parcelo kupila kot zemljišče, ki sodi k stanovanjski hiši (kot del zaokrožene celote), in jo imela (sama in po svojih pravnih prednikih) v (dobroverni) posesti od leta 1971 dalje.

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnica sporno parcelo priposestvovala, saj jo je imela skupaj s pravnimi predniki več kot 20 let v dobroverni posesti. Ugotovitev temelji na naslednjem dejanskem stanju:

(1) Zakonca N. sta parcelo 43/6 (v naravi travnik v izmeri 504 m2) leta 1971 kupila od C. C. Parcela 43/6 je bila leta 1973 razdeljena na parceli 43/6 (travnik v izmeri 375 m2) in 43/8 (travnik v izmeri 130 m2). Na v letu 1973 kupljenih parcelah 43/6 in 43/8 sta zakonca O. zgradila stanovanjsko hišo (B. ulica 3). Leta 1982 sta parceli s hišo kupila tožnica in njen pokojni mož F. E.

(2) Zaradi vrisa stanovanjske hiše v katastrske evidence sta bili parceli 43/6 in 43/8 leta 1993 združeni v eno parcelo - parcelo 43/8 (v izmeri 504 m2). B. ulica delno poteka po parceli 43/8 (grafičen prikaz v prilogi B23). Enak potek javne poti je bil že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 1982.

(3) Parcela 39/13, ki je leta 1973 nastala ob delitvi parcele 39/1, je v naravi 181 m2 velika zelenica ob stanovanjski hiši na naslovu B. ulica 3. Parcela je ograjena, od sosednje parcele 41/2 (njena lastnika sta zakonca G. G. in H. G.) jo loči živa meja, od B. ulice pa smreke (fotografija - priloga A8). Skupaj s parcelo 43/8 predstavlja v prostorskem in funkcionalnem smislu del povezane, zaokrožene celote (stanovanjska hiša z dvoriščem in zelenico). Tožnica in njeni pravni predniki (zakonca N. in O.) so parcelo 39/13 ves čas uporabljali na enak način (v enakem obsegu), uporabe jim nihče ni preprečeval. Na drugi strani toženec in njegovi pravni prednici (pokojna žena in C. C.) sporne parcele od leta 1971 dalje niso imeli v posesti, niti niso na drugačen način poskušali uveljavljati lastninskih upravičenj.

(4) Tožnica in njen pokojni mož sta šele leta 2015, ko sta ju soseda G. G. in H. G. zaradi legalizacije prizidka prosila za podpis soglasja h gradnji, ugotovila, da uporabljata tuje zemljišče.

7Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka relevantne določbe ODZ⁴ in ZTLR.⁵ 20 - letna priposestvovalna doba je začela teči že v obdobju uporabe pravil ODZ (leta 1971), skladno s katerimi je za priposestvovanje lastninske pravice poleg pristnosti zadoščala poštena (dobroverna) posest (326. in 345. paragraf ODZ), ki je morala trajati 20 let.⁶ Glede na ugotovljeni trenutek izteka priposestvovalne dobe (1991, oziroma ob upoštevanju zgolj posesti tožnice, leta 2002) je pogoje za priposestvovanje treba presojati tudi po ZTLR, ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR, 328. paragraf ODZ). Po drugem odstavku 30. člena ZTLR se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. Po prvem odstavku 266. člena SPZ⁷ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Sodišče prve stopnje je vsa citirana pravila pravilno apliciralo na zgoraj povzeta dejstva.

8Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da so imeli tožnica in njeni pravni predniki sporno parcelo celotno priposestvovalno dobo v svoji posesti. Prav tako z izjemo navedbe, da parcela 39/13 v letu 1971 še ni obstajala, izrecno (konkretizirano) ne izpodbija domneve o dobrovernosti tožničinih pravnih prednikov. Dejstvo, da je parcela 39/13 nastala šele ob parcelaciji v letu 1973, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da so tožničini pravni predniki sporni del zemljišča (tedaj še del parcele 39/1) posedovali in uporabljali že od leta 1971 dalje. Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na ugotovitve o tožničini dobri veri. Nedobrovernost mora dokazati (oziroma domnevo o dobrovernosti izpodbiti) stranka, ki jo zatrjuje. Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Pri presoji dobre vere je pomembno tako ravnanje posestnika kot ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Njuno ravnanje je treba presojati v luči temeljnih načel – skrbnosti ter vestnosti in poštenja. Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, je treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.⁸ Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno misli, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Upoštevajoč vse okoliščine primera mora biti posestnik prepričan, da mu nepremičnina pripada, in bi tako prepričanje mogel ohraniti tudi po razmisleku o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.⁹ Dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini je treba presojati tudi v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve kupoprodajne pogodbe (1982), ko zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot takšna ustanova materialnega nepremičninskega prava kot velja danes.¹⁰

9Pritožnik s pritožbenimi navedbami ne uspe omajati pravilnosti dokazne ocene, da je imela tožnica sporno nepremičnino v dobroverni posesti vse od nakupa dalje. Okoliščina, da parcela 39/13 ni bila izrecno navedena v kupoprodajni pogodbi, pomeni, da tožnica ne razpolaga s pravnim naslovom, potrebnim za pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi, da njena posest ni bila dobroverna. Tožnica je ob zaslišanju pojasnila, da ob nakupu niso vedeli, da ima sporna parcela svojo številko, in da so kupili celoten ograjeni stanovanjsko dvoriščni kompleks, kot jim ga je v naravi pokazal prodajalec. Njeno izpoved, da so celoten kompleks (vključno s sporno parcelo) uporabljali enako kot pred njimi N. in O., da so torej vstopili v posestni položaj svojih pravnih prednikov, so potrdile vse zaslišane priče – tožničini sosedje (G. G. in H. G., J. K. in L. K., I. I. in J. I. ter D. D.).

10Pritožnik meni, da več dogodkov iz obdobja izvrševanja posesti kaže, da je tožnica vedela, da na sporni parceli ni pridobila lastninskih upravičenj. Izpostavlja leto 1992, ko so lastniki sosednje parcele 41/2 (G. G. in H. G.) v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja njo in njenega pokojnega moža prosili za podajo soglasja h gradnji, ter leto 1993, ko je bil po naročilu tožničinega moža izveden vris objekta v kataster stavb. Oba dogodka izvirata iz obdobja po izteku priposestvovalne dobe (1991), zato pritožbeni tezi že iz tega razloga ni mogoče pritrditi. Pa tudi sicer je opisano pritožbeno izvajanje brez dokazne opore. Zakonca G. G. in H. G. sta leta 1992 potrebovala soglasje mejašev h gradnji prizidka (garaže), leta 2015 pa njihovo soglasje v postopku legalizacije prizidka. Obakrat sta za soglasje zaprosila zakonca E. E. in F. E., pri čemer sta bila drugič s strani upravnega organa seznanjena, da potrebujeta toženčevo (lastnikovo) soglasje. Takrat (in ne že leta 1992) sta G. G. in H. G. tožnico o tem obvestila. Pavšalen, brez prepričljive utemeljitve, je pritožbeni očitek, da sta G. G. in H. G. izpovedovala pristransko. Pritožnik izpostavlja dele njunih izpovedi, in jim, izvzeto iz konteksta (pomena) celotne izpovedi, pripiše drugačno vsebino od dejanske. Enako ravna tudi glede izpovedi prič I. I., J. K. in L. K. Pritožbeno sodišče v povzetih izpovedih zakoncev G. G. in H. G. ni zaznalo nobene relevantne neskladnosti, niti izmikanja pri podajanju odgovorov ali popravljanja že podanih izjav. Njuni izpovedi sta notranje in medsebojno skladni ter skladni z ostalimi izvedenimi dokazi. Po presoji pritožbenega sodišča pri oceni verodostojnosti izpovedi zakoncev G. G. in H. G. pomembno dokazno težo nosi tudi izpoved L. K., da sporna parcela (glede na lego) kot samostojna parcela nima pomena, in da bi jo, če parcela ne bi bila prodana, zagotovo kupila G. G. in H. G. Izpoved I. I., da se je takrat, ko sta G. G. in H. G. dozidavala, ugotovilo, da je še en pas parcele, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v povezavi z njegovim pojasnilom, da se je to izvedelo, ko sta G. G. in H. G. iskala gradbeno dovoljenje za prizidek. Glede na izpoved I. I., da je ves čas mislil, da sporna zelenica pripada E. E. in F. E., ki sta parcelo uporabljala na enak način kot lastniki pred njima, je pritožbeno izpostavljen del njegove izpovedi treba razumeti na način, kot ga je razumelo tudi sodišče prve stopnje - da ugotovitev, da E. E. in F. E. nista lastnika sporne parcele, izhaja iz postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo neskladne gradnje (dozidavo garaže k stanovanjski hiši G. G. in H. G.) v letu 2015 oziroma 2016 (priloga B23). Dejstvo, da sta E. E. in F. E. v letu 1992 in 2015 podala soglasje h gradnji, izkazuje njuno (notranje) prepričanje, da sta lastnika sporne parcele. Da sta bila o tem prepričana tudi G. G. in H. G. , izkazuje njuno ravnanje v letu 2015 – enako kot v letu 1992 sta za podajo soglasja mejašev najprej zaprosila zakonca E. E. in F. E. Tudi izpostavljeni deli izpovedi zakoncev J. K. in L. K. (o odkupu parcel s strani občine zaradi izgradnje ceste, o tem, da javna cesta delno poteka po parceli E. E. in F. E. in da je bila njuna hiša delno vrisana na cesto) ne vodijo k presoji, za katero si prizadeva pritožnik. Bistvo njunih izpovedi, ocenjenih kot celota, je, da v soseščini nikoli ni bilo dvoma o tem, da sporna parcela pripada E. E. in F. E. Nenazadnje sta J. K. in L. K. po dogovoru z E. E. in F. E., ki sta pretežni del leta živela v Nemčiji, sporno parcelo tudi kosila.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi toženčevega dokaznega predloga pridobilo relevantno dokumentacijo, povezano z izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže kot prizidka k stanovanjski hiši zakoncev G. G. in H. G. (priloge C3, C5 in C6). Pritožnik ni obrazložil svojega dvoma o verodostojnosti postopka za izdajo gradbenega dovoljenja iz leta 1992, niti ni pojasnil interesa D. D. v tem postopku (tj. interesa, zaradi katerega naj bi kot predstojnik oddelka za okolje in prostor vršil vpliv/pritisk na referentko A. A., da je dovoljenje izdala brez soglasja pravega lastnika - mejaša). Golo dejstvo, da je (bil) D. D. sosed E. E. in F. E., takšnega dvoma ne utemeljuje, niti izpovedi D. D. (da nikoli ni bilo govora o tem, da zemljišče ni od E. E. in F. E.) ne jemlje verodostojnosti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. A. Trditve o ravnanju A. A. v spornem upravnem postopku temeljijo na toženčevih domnevah, ne na dejstvih, zato je bil dokaz, s katerim bi se lahko relevantna dejstva šele ugotavljala, pravilno opredeljen kot nedovoljen informativni dokaz.

12Pritožnik pripisuje geodetskemu postopku za izvedbo vrisa objekta v katastrske evidence napačen pomen. Tako iz izpovedi priče M. M., geodeta, ki je opravil terensko delo, kot tudi iz dopisa geodetskega organa z dne 22. 9. 2021 (priloga B25), izhaja, da je v situaciji, ko stoji objekt na dveh parcelah, katerih lastnik je isti, združitev parcel pogoj za vris objekta v katastrske evidence. Gre za tehničen postopek, pri katerem se ne ugotavljajo meje parcel, njegov izključni namen je v izvedbi vrisa objekta. Glede dejstva, da je del parcele 43/8 ob združitvi parcel 43/6 in 43/8 predstavljal (in še vedno predstavlja) javno pot, je priča M. M. pojasnil, da združitev parcel ni bila ovira za morebitno kasnejšo parcelacijo. V njegovi izpovedi ni najti opore za pritožbeno stališče, da je tožnica glede na potek javne poti po delu parcele 43/8 vedela, da ni lastnica parcele 39/13. Pritožnik zavajujoče trdi, da je priča izpovedala, da je bila opravljena združitev parcel 43/6 in 43/8, ker združitev s parcelo 39/13 (zaradi drugačnega lastninskega statusa) ni bila možna. Stanovanjska hiša je pred združitvijo stala na parcelah 43/6 in 43/8, ne tudi na parceli 39/13. Pravilna je dokazna ocena, da zakonca E. E. in F. E. ob izvedbi vrisa objekta v kataster stavb nista izvedela (nista mogla izvedeti), da nista lastnika sporne parcele. Dejstvo, da je bil F. E. naročnik vrisa objekta (prijavitelj objektivne spremembe na parcelah 43/6 in 43/8) ne terja drugačne presoje. Prav tako ne dejstvo, da sta zakonca E. E. in F. E. odločbo o spremembah po prijavi z dne 11. 3. 1993 prejela skupaj s kopijo katastrskega načrta (priloga C1). Glede na lego spornega zemljišča in ker sta poznala stanje v naravi (vedela sta, da njuna hiša ne stoji na cesti), napačen vris hiše (tudi) na delu ceste ni mogel omajati njunega že oblikovanega prepričanja glede lastništva sporne parcele. Da je objekt napačno vrisan, se je izkazalo kasneje (po izpovedi tožnice, potrjene z izpovedjo priče J. K., v letu 1999, torej že po izteku priposestvovalne dobe). Geodetski organ je napako odpravil v letu 2018. Po pravilnem zarisu objekt ne stoji na delu parcele 43/8, po katerem poteka javna pot (delovni izris sprememb v prilogi C2).

13Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo izčrpne in jasne razloge za zavrnitev toženčevega dokaznega predloga za pridobitev pogodb o odkupu zemljišč, potrebnih zaradi izgradnje ceste (gre za nedopusten poizvedovalni dokaz, pa tudi za nepotreben dokaz). Pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dokazni predlog je temeljil na domnevi, da je Občina odkupila tudi parcelo 39/13, zato da bi jo lahko zamenjala za del parcele 43/8, po kateri poteka javna cesta. Ne parcelacija v letu 1973 (delitev parcele 43/6 na parceli 43/6 in 43/8, delitev parcele 39/1 na več parcel), ne razlogi zanjo, ne podpirajo takšne domneve. B. ulica od izgradnje dalje poteka po delu parcele 43/8. Navedbe in dokazi, ki se nanašajo na parcelo 39/12, v tej pravdi niso bile/bili pravno relevantni. Ne le zato, ker parcela ni bila predmet tožbenega zahtevka, parcele že zaradi drugačne lege in namembnosti ni mogoče vsebinsko enačiti s parcelo 39/13 (priloga A6). Dejstvo, da je parcelo 39/12, po kateri poteka B. ulica, Občini prodal šele toženec, ko je v letu 2015 postal njen lastnik, pa tudi negira pritožbeno tezo (na kateri je temeljil tudi zavrnjeni dokazni predlog), da je občina do leta 1977 odkupila vse parcele, ki jih je potrebovala za izgradnjo ceste.

14Pritožnik tudi ne vzbudi pomislekov o pravilnosti dokazne ocene glede vsebine obiska tožnice (skupaj z mamo) pri tožencu. Da bi tožnica na obisku tožencu priznala, da ji je bilo že v preteklosti znano, da ni lastnica sporne parcele, sta prepričljivo zanikali obe, tožnica in njena mati (priča S. S.). Življenjsko prepričljiva je bila izpoved tožnice, da je bilo prav njeno spoznanje, da ni lastnica sporne parcele (kar je bilo v letu 2015), razlog za obisk toženca.

15Ne v času nakupa ne kasneje ni bilo okoliščin, ki bi pri tožnici lahko vzbudile dvom o tem, da ograjena zelenica ni del pripadajočega zemljišča k stanovanjski hiši. Tudi površina zemljišča, ki ga je štela za svojega, drugačna (večja) od površine, ki so jo uživali njeni neposredni sosedje, ji ni mogla vzbuditi pomislekov o lastninskem statusu sporne parcele. Dejstvo, da je kupoprodajno pogodbo v letu 1982 pripravil odvetnik, tožnici pri presoji njene dobre vere ni v škodo. Nasprotno, ker je pogodbo pripravil pravni strokovnjak, se je upravičeno zanesla, da je na sporni parceli pridobila lastninska upravičenja. Tožnica je v prepričanju, da je kupila (tudi) sporno parcelo, mirno posest uživala vse do leta 2015. Pritožbeno sodišče v povezavi s to sklepno ugotovitvijo ponovno opozarja na izhodišče presoje o dobri veri, ki je bilo v konkretnem primeru ustrezno upoštevano: obseg skrbnosti, ki se nalaga posestniku, mora biti uravnotežen z ravnanji zemljiškoknjižnega lastnika, ki ne izvršuje svojih lastninskih upravičenj.

16Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da pritožnik ni uspel omajati pravilnosti sprejete dokazne ocene, ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnega zaključka o dobrovernosti tožnice. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 466,65 EUR (625 točk oziroma 375 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,¹¹ povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Vse v obrazložitve navedene parcele se nahajajo na območju katastrske občine ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine.
³ Tožnica je dedinja po pokojnem možu F. E.
⁴ Obči državljanski zakonik.
⁵ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Po načelnem mnenju razširjene seje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12) je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let. Po načelnem mnenju, sprejetem na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških, vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl 1985/I), se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Po načelnem stališču, sprejetim na isti seji, je za obstoj stvarnopravnih razmerji in pravnih učinkov teh razmerji, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR.
⁷ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
⁸ Glej sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 in sodbo II Ips 49/2021 z dne 19. 5. 2021.
⁹ Glej sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015.
¹⁰ Glej sodbi II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018 in II Ips 49/2021 z dne 19. 5. 2021.
¹¹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.