216. člen SPZ

V konkretnem primeru se je usmerjeno odvajanje meteornih voda s toženčeve parcele pričelo najpozneje v začetku leta 1974 in je teklo brez nasprotovanja tožnice oziroma njene pravne prednice vse do leta 2009, torej več kot 30 let. Pri tem ni prišlo do zlorabe zaupanja lastnice služečega zemljišča, prav tako pa se služnost ni izvrševala s silo ali zvijačo, saj sta se v letu 1973 izgradnja sistema in priklop izvedla z dovoljenjem lastnice služeče nepremičnine. V zvezi z dobrovernostjo v času do uveljavitve ZTLR, je sodišče prve stopnje dovoljenju tožničine pravne prednice pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenih pomislekov. Morebitna prekaristična narava tega dogovora je izključena že zaradi ugotovitve, da je bilo dovoljenje dano z namenom trajne ureditve odvodnjavanja. Za prekaristično razmerje je namreč značilno, da trajanje in namen uporabe nista določena.

Tožeča stranka meni, da bi moral upravni organ dovoliti izvršitev dokončne odločbe, s katero je bila ustanovljena služnost v javno korist, z vsebino, ki vključuje tudi dostop do javne infrastrukture, ker ji je služnostni zavezanec dostop preprečil. Varstvo izvrševanja služnosti pred neupravičenim motenjem služnostnega upravičenca pa ne pomeni izvršitve upravne odločbe, s katero je bila služnost ustanovljena (ta se je izvršila s samo izdajo odločbe oziroma njeno dokončnostjo), pač pa je služnostni upravičenec upravičen, da varuje vzpostavljeno razmerje pred motenjem na podlagi splošnih predpisov, ki urejajo služnosti (SPZ, člen 31, 99 212) ali na podlagi določb o posestnem varstvu).

Varstvo izvrševanja služnosti pred neupravičenim motenjem služnostnega upravičenca ne pomeni izvršitve upravne odločbe, s katero je bila služnost ustanovljena (ta se je namreč izvršila s samo izdajo odločbe oziroma njeno dokončnostjo), pač pa je služnostni upravičenec upravičen, da varuje vzpostavljeno razmerje pred motenjem na podlagi splošnih predpisov, ki urejajo služnosti.

Za pridobitev stvarne služnosti z odločbo državnega organa in za pridobitev na podlagi zakona se ne zahteva še vpisa v zemljiško knjigo – drugače kot v primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (1. odstavek 215. člena SPZ). Ker se služnost že po samem zakonu prenese na vse parcele, ki nastanejo z delitvijo gospodujoče nepremičnine, vknjižba ni konstitutivnega pomena. Glede na navedeno je tožnica za potrebe gradbenega postopka izkazala stvarno pravico na zemljišču, na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu, kot jo določa v sodni poravnavi določena služnost.

Poseg v lastninsko pravico je nedopusten v primerih, ko izvršitelj posega nima ustreznega pravnega naslova za svoje ravnanje. Prenehanje takšnega pravnega naslova (pravice stvarne služnosti) iz razlogov, ki jih določa 223. člen SPZ, je treba uveljavljati s tožbo in ne zgolj z ugovorom.

Nujna pot predstavlja obliko stvarne služnosti z odločbo sodišča. Stvarna služnost je po svoji vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari, zato lastnik zemljišča, ki bi se mu olajšal dostop do drugega zemljišča, ne potrebuje služnosti, če je sam solastnik tega drugega zemljišča. Ustanovitev nujne poti na solastnem služečem zemljišču tako ni mogoča.

Služnost v javno korist je posebna oblika odplačne služnosti, za katero se uporabljajo splošna pravila stvarnega prava, če posebni predpisi ne določajo drugače. Že pred sprejemom ZUreP-1, ki je eksplicitno določil pogoje in funkcijo služnosti v javno korist, je praksa sledila načelom stvarnega prava o omejitvah lastninske pravice v javno korist z ustanavljanjem služnosti, in sicer s pridobitvijo soglasij lastnikov služečih nepremičnin (izvedeni način nastanka stvarnih služnosti), v primeru njihovega nasprotovanja pa z odločbo državnega organa - razlastitvijo (na izvorni način). Soglasje lastnika služečega zemljišča kot izjava njegove volje, ki dovoljuje poseg v svojo nepremičnino z ravnanjem drugega subjekta oz. s privolitvijo v opuščanje lastnih ravnanj, katerih mu kot lastniku sicer ne bi bilo treba opustiti, in sprejem tega soglasja oz. dovoljenja služnostnega upravičenca na drugi strani, ne pomeni nič drugega, kot sklenitev pogodbe o stvarni služnosti.

Upnik je predlagal izvršbo na podlagi sklepa nepravdnega sodišča, s katerim je bila za potrebe upnikove nepremičnine ustanovljena nujna pot za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil v širini cca. 3 metre in dolžnini cca. 5,6 metrov po skrajnem severnem vogalu dolžnikove parcele št. 5406/2, k.o. B. Ta sklep je konstitutivne narave, pravica stvarne služnosti nujne poti je ustanovljena z njegovo pravnomočnostjo. Upnik v tem izvršilnem postopku uveljavlja terjatev, za katero nima izvršilnega naslova.