VSLJ Sodba I Cp 334/2025

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 335,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak parcela ... 692 ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak parcela ... 695/3, ki poteka po trasi, ki se odcepi od javne poti na parceli ... 776/2 na območju objekta ID znak ...-61 oziroma 7 m severno od jugozahodnega vogala nepremičnine ID znak parcela ... 695/3, od koder poteka v smeri proti severovzhodu do nepremičnine ID znak parcela ... 692, v skupni dolžini okrog 30 m ter v širini 3 m, ob zavoju pa ustrezno več (I./1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak parcela ... 692 ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak parcela ... 705, ... 706 in ... 695/3, ki poteka po trasi, ki se odcepi od javne poti na parceli ... 776/2 na območju 10 m južno od jugozahodnega vogala nepremičnine ID znak parcela ... 695/3, nato pa v smeri proti jugovzhodu preko parcel ... 705 in ... 706 v razdalji približno 80 m, ko pred novim lesenim objektom zavije proti severu do parcele ... 692, v nadaljnji dolžini približno 30 m, pri čemer širina znaša 3 m, ob zavojih pa ustrezno več (I./2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja poti in prepoved bodočega vznemirjanja služnosti hoje in vožnje (I./3. in I./4. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka) ter je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.599,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi postavljenemu zahtevku v obsegu podane pritožbe. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je ob odločanju zanemarilo vse dokaze in okoliščine, ki govorijo v prid temu, da priposestvovana služnost obstoji in se je izvrševala, kar predstavlja kršitev iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dostop po trasi iz 1. točke zahtevka je nujen za redno in normalno rabo gospodujoče parcele oz. vsaj njenega gornjega dela, kar posledično pomeni, da se je zato dejansko uporabljal. O tem, da se parcela obdeluje ves čas, ni nobenega dvoma. Da se je omenjeni dostop uporabljal, je potrdila tožnica sama, pa tudi priče A. A., B. A., C. C. in D. D.. Tega ne morejo ovreči priče, ki naj bi trdile, da se trasa dostopa ni uporabljala. V primeru tožencev in njihovih sorodnikov je jasno, da imajo interes glede izida postopka, kar se tiče ostalih prič, pa je jasno, da na lokaciji niso bile prisotne. Večina prebivalcev Slovenije nikoli ni videla, da bi tožnica ali kdo drug po njenem navodilu uporabljal služnostno pot, pa ta večina ne more imeti dokazne teže. To, da so dolgo časa nazaj obstajali spori glede uporabe poti, izhaja iz predloženih listin in iz izpovedb prič. Vendar pa iz listin ne izhaja samo to, temveč tudi, da je bila s sodno poravnavo ustanovljena služnost. To pomeni, da se je služnost dejansko izvrševala pred sklenitvijo poravnave, pa tudi, da se je po njeni sklenitvi zagotovo izvrševala v dobri veri ob obstoju pravnega naslova in so bili spori preseženi. Služnost je bila dogovorno ustanovljena, iz neznanega razloga pa je odpadel vpis v zemljiško knjigo. Pri tem pa ni odločilno, kako pogosto se je služnost izvrševala, bistveno je, da se je izvrševala.

   Če ob posameznih nameravanih prehodih prehod ni bil mogoč, to na presojo v zadevi ne vpliva. Nikoli namreč ni prišlo do tega, da bi bilo prehajanje preko trase trajno onemogočeno ali kako prepovedano, izključeno. Izpovedbe vseh so govorile o občasnih ovirah, ki jih potem ni bilo več. Tudi ob izvedbi naroka je sodišče lahko ugotovilo, da je dostop po trasi iz prve točke zahtevka možen, širok in neoviran, kar pomeni, da toženci prostosti služnosti niso mogli priposestvovati, saj ni prišlo do tega, da se služnost ne bi izvrševala v obdobju treh let, kaj šele, da bi takšno neizvrševanje trajalo 10 let. Dokazi, ki jih sodišče šteje za bistvene (priči C. C. in D. D.), kažejo na to, da se je prehod ves čas uporabljal, le včasih se je zgodilo, da to ni bilo mogoče. Glede na predhodno dogajanje, sodno poravnavo in nujnost trase za uporabo parcele je tožnica (tako kot njeni predniki) upravičeno menila, da ji služnostna pot pripada. To se je izvrševalo gotovo preko 10 let, kar pomeni, da je bila služnost pridobljena s priposestvovanjem. Toženci ne morejo trditi, da bi služnosti nasprotovali. Direktnih dokazov o nasprotovanju ni. Sicer pa, če trdijo, da nikogar niso videli, da bi pot uporabljal, kako lahko trdijo, da so služnosti nasprotovali. Seveda to ne pomeni, da je tožnica služnost izvrševala na skrivaj. Zaključek sodišča o priložnostni rabi je napačen. Primarno je šlo za dostop na gornji del gospodujoče parcele. Le če je bila trasa občasno zaprta, se je uporabil spodnji dostop, za katerega pa je priča C. C. izpovedala, da ni primeren za vse primere. Poleg tega občasna uporaba ne pomeni, da priposestvovanja ni, le priposestvovanje nastopi v manjšem obsegu (izpostavlja odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 7/2024 in I Cp 1475/2017). Ker iz dokaznega postopka sledi, da se je služnostna pot ves čas uporabljala, je tožnici treba priznati pravico do uporabe služnostne poti v priposestvovani vsebini.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti poti hoje in vožnje z vsemi vozili, in sicer po dveh možnih poteh oziroma trasah. Prva trasa poti naj bi potekala v smeri JZ (služnostna pot 1, trasa 1), druga pa v smeri JV (služnostna pot 2, trasa 2). Tožnica je zahtevala tudi vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočega vznemirjanja služnostne poti. Pot, ki naj bi potekala po trasi 2, v pritožbenem postopku ni predmet posebne pritožbene graje tožnice, zato je pritožbeno sodišče glede na zapis v pritožbi, da vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (torej v celoti), to v tem delu preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica se osredotoča na izpodbijanje zavrnitve obstoja stvarne služnosti poti hoje in vožnje, ki naj bi potekala po trasi 1, torej v naravi po poti, ki vodi od javne poti (parc. št. 776/2) prek parcele 695/3 in preko katere se dostopa na parcelo 692 na njenem JZ delu.¹ Tožnica je trdila, da je skupaj s svojimi pravni predniki služnost hoje in vožnje po trasi 1 izvrševala preko 10 oziroma 20 let (po navedbah v tožbi kar 70 let), zato naj bi bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti poti po tej trasi.

6. Pravno podlago, ki je relevantna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče vsebine določil Stvarnopravnega zakonik (SPZ), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Občega državljanskega zakonika (ODZ) zato ne bo ponovno povzemalo.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dokaze, ki govorijo v prid tožnici, kar predstavlja kršitev iz 8. člena ZPP, je pavšalen, saj pritožba ni konkretizirala, kateri dokaz je spregledan, niti tega, katero odločilno dejstvo bi bilo zato drugače ugotovljeno. Takšen povsem pavšalen pritožbeni očitek pritožbeno sodišče lahko le zavrne. Dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pritrjuje. To jo je opravilo natančno in skrbno, je prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

8. Pritožbena navedba, da se je zatrjevan dostop po trasi 1 uporabljal zato, ker je pot po trasi 1 nujna zaradi dostopa na gospodujoče zemljišče, ne drži, saj je sodišče prve stopnje na ogledu in na podlagi izpovedb prič, predvsem D. D. in C. C., ki sta gospodujočo parcelo 692 kosila 2- do 3-krat letno, ugotovilo, da je na parcelo 692 mogoče dostopati po več poteh. Pritožnica tega ni uspela izpodbiti. Zato košnja parcele sama zase ne more utemeljevati zaključka o uporabi prav sporne poti.

9. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotnost pri ugotovitvi, da se pot po trasi 1 ni uporabljala, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let, česar pa izpovedbi prič D,. D. in C. C., ki sta travnik obdelovala (in ju je sodišče prve stopnje zato utemeljeno štelo kot ključni priči), nista potrdili. D. D. je namreč izpovedal, da je na parcelo 692 dostopal s spodnje strani z občinske ceste, zgolj če je bila možnost prostega prehoda poti po trasi 1, jo je uporabil, sicer pa ne, saj je bila pot ponavadi zaprta, kar je razumel kot prepoved voženj. Povedal je tudi, da so bila tam nastavljena korita in sončniki ter avtomobili; v teh primerih se je obrnil in šel nazaj v dolino (ter uporabil dostop po spodnjem delu parcele). To je v bistvenem potrdila tudi priča C. C., ki travnik kosi poltretje leto: uporabljala je dostop po spodnji poti z občinske ceste, zgolj če je bila pot 1 prosta in je priča šla naprej na drug travnik, jo je uporabila, sicer pa ne (torej ne glede na težo obremenitve).² Njuni izpovedbi, predvsem izpoved D. D., ki je pred C. C. travnik obdeloval 20 let, tako nista dali osnove za zaključek o redni in neovirani rabi služnostne poti po trasi 1 v dvajsetletnem obdobju.

10. Pritožba sicer izpostavlja, da so izvrševanje zatrjevane služnosti po trasi 1 (poleg prič D. D. in C. C., glede katerih je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da njuni izpovedbi redne uporabe in neoviranega izvrševanja služnosti po trasi 1 nista potrdili) potrdili tožnica ter priči njen mož A. A. in sin B. A. A glede na to, da sta travnik kosili prav omenjeni priči in o načinu dostopa nanj lahko izpovedali iz prve roke, na drugi strani pa tožnica in mož spornega zemljišča po očetovi smrti leta 1985, ko je prešlo v last tožnice, nista obdelovala, živita v E. in v F. prihajata le občasno (z njim pa je le tako lahko prihajal tudi njun sin), pri čemer nista znala niti pojasniti, od kod naj bi jima bila znana konkretna dejstva glede uporabe sporne poti,³ s tem ne more uspeti. Posledično pritožnica ni vzbudila dvoma niti v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih prič G. G., H. G., I. I., J. I.⁴ in K. I., ki so vse izpovedale, da niso zaznale uporabe poti po trasi 1, temveč da se je dostop do parcele 692 izvajal pretežno z javne ceste, pa tudi tožencev, ki so izpovedovali vsebinsko podobno. Redna uporaba sporne poti s strani obdelovalcev in/ali tožničine družine jim tako (kot preostalim prebivalcem Slovenije) ni ostala zgolj neznana, pač pa je ni bilo.

11. Pritožbene navedbe, da uporaba poti po trasi 1 nikoli ni bila trajno onemogočena, in da je bilo v dokaznem postopku govora le o občasnih oziroma priložnostnih ovirah, kar naj na presojo ne bi vplivalo, očitno ne držijo. Kot rečeno, je priča D. D. izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Spori med pravnimi predniki pravdnih strank (zadeva P 32/1971, A9-A10 in B3), o katerih so izpovedovale tudi priče D. D., B. A., L. L. in A. A., pa še zdaleč niso preseženi.

12. Tako ugotovljeno dejansko stanje ni dalo podlage za zaključek, da se je pot za dostop do nepremičnine s parc. št. 692 redno, predvsem pa neovirano uporabljala (pa četudi bi bilo to samo enkrat letno). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti pa je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Tega pa glede na prej ugotovljeno, da je bila pot ponavadi zaprta in sta jo priči D. D. in C. C. uporabili le, če je bila prosta, ni mogoče zaključiti. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnostne pravice, temveč uporabo poti na skrivaj oziroma nepošteno, saj sta obdelovalca za prepoved vedela.⁵

13. Tudi pritožbeni očitek, da je bila vtoževana služnost ustanovljena s sodno poravnavo, nima želene teže. Tožnica niti ne trdi, da bi sama oziroma njeni pravni predniki po sklenitvi sodne poravnave (v postopku P 125/1970) poskrbeli za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je skozi leta dejansko stanje na terenu spreminjalo in tudi spremenilo, čemur tožnica v pritožbi ni nasprotovala, na drugi strani ni moglo ugotoviti, da zatrjevana služnost po trasi 1 dejansko predstavlja stvarno služnost, zapisano v sodni poravnavi P 125/1970. Pa tudi, če bi držale navedbe pritožbe o ustanoviti služnosti poti s sodno poravnavo po trasi 1, bi morala tožnica oz. njeni pravni predniki, ki vpisa v zemljiško niso izvedli, 10 let sporno pot neovirano uporabljati (po sklenitvi sodne poravnave). Tudi pravo priposestvovanje stvarne služnosti je namreč pogojeno z dejanskim in neoviranim izvrševanjem služnosti (le v krajšem, 10-letnem roku). Tega pa ob povedanem tožnica ni uspela izkazati. Izkazalo pa se je nasprotno. Tako tudi, če bi v preteklosti tožničina družina uporabljala sporno pot (ali celo obe) in jo priposestvovala, je ob tem, da je zadnjih 20 let (in še nekoliko več) tožnica sama ali preko drugih ni redno in neovirano uporabljala, ta prenehala.

14. Tožničino sklicevanje na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 7/2024 ter I Cp 1475/2017 je ob ugotovljenem brez prave teže. Iz izpostavljenih zadev namreč izhaja, da se lahko priposestvuje pot tudi ob občasnih vožnjah, vendar pod pogojem, da se redno izvršujejo. Kar je bistveno drugače kot v obravnavani zadevi, ko so se te izvrševale le v izjemnih primerih, ko ovire niso stale na poti (in torej priči C. C. in D. D. nista spoštovali prepovedi vožnje), zato ne gre za primerljive situacije, za katere bi veljalo pravilo o enaki odločitvi.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela. Tožencem pa so v pritožbenem postopku nastali stroški, in sicer za sestavo dogovora na pritožbo v višini 450 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife v zvezi s 7. členom Odvetniške tarife zaradi zastopanja več strank v postopku) ter materialni izdatki v višini 9 točk (11. člen Odvetniške tarife), skupaj tako 459 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 275,40 EUR, povečano za 22 % DDV pa 335,99 EUR. Stroškov konference z vsako toženo stranko pritožbeno sodišče pooblaščenki tožencev ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 335,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

¹ Vse nepremičnine se nahajajo v k. o. ...
² Njuni izpovedbi sta povzeti v 14. točki izpodbijane sodbe, pa tudi na drugih mestih.
³ Kot je zapisano v 15. in 10. točki obrazložitve, pritožnica pa temu ne nasprotuje.
⁴ Ki je D. D. 4 leta pomagal odvažati bale in uporabljal pot na spodnjem delu parcele.
⁵ Takšna uporaba pa ne more osvoboditi služnosti v pomenu odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 75/2011, kjer se je toženec uprl osvoboditvi služnosti z vloženo tožbo.