210. člen SPZ

Tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B.

Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.

Presoja, da je zatrjevana priposestvovana stvarna služnost, pod predpostavko, da je obstajala, s prodajo v izvršilnem postopku ugasnila, je materialnopravno napačna. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča, po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče. Električni kabel ni del javnega omrežja, zato ni ustrezna pritožbena primerjava z vodom javne kanalizacije. Hoja in vožnja ter vkopan električni kabel torej predstavljajo ravnanja, s katerimi toženca protipravno posegata v tožničino lastninsko pravico in pred katerimi se tožnica utemeljeno brani z negatorno tožbo.

Pravica in dolžnost občine, da kategorizira svoje občinske ceste (kot lokalne ceste ali javne poti) in da jih tudi vzdržuje, nima nobenega vpliva na presojo, ali je določeno zemljišče (oziroma njegov del) v javni rabi in s tem javno dobro. Odločilno je vedno stanje zemljišča v naravi, predvsem njegova dejanska raba in njegov namen, ne pa, ali je pravilno evidentirano v javnih evidencah.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bilo zatrjevano motilno ravnanje storjeno s tem, da je toženka pustila ključ na notranji strani zaklenjenih vrat in s tem preprečila prehod do tožnikove nepremičnine. Za obstoj zakonskih predpostavk za varstvo pred motenjem posesti ni pomembno, ali ima tožnik drug dostop do svojih nepremičnin. Obstoj drugega dostopa mu ne jemlje niti pravnega interesa za sodno varstvo v obravnavani zadevi. Potreba po sodnem varstvu ni izkazana le v primerih, ko gre za neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Začetek stečajnega postopka glede na izpolnitveno ravnanje vpliva na vse denarne terjatve, pojem nedenarnih terjatev pa ima v ZFPPIPP ožji pomen, zato se pravila ZFPPIPP uporabljajo le za nedenarne dajatvene in storitvene terjatve, ne pa tudi za nedenarne opustitvene in dopustitvene terjatve. Pravne posledice stečaja veljajo le za terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase. V obravnavani zadevi je predmet pravovarstvenega zahtevka nedenarna opustitvena oziroma dopustitvena terjatev, ki glede na svojo vsebino nima neposrednega vpliva na obseg stečajne mase. Začetek stečajnega postopka nima neposrednega vpliva na stvarne pravice stečajnega dolžnika.

V skladu s prvim odstavkom 217. člena SPZ se poleg desetletnega dejanskega izvrševanja služnosti s strani lastnika gospodujoče nepremičnine zahteva še dobra vera lastnika gospodujoče nepremičnine. Na slednje pa ne vpliva zatrjevanje tožeče stranke, da so izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev nujne poti iz 88. in 89. člena SPZ, saj tožeča stranka takšnega zahtevka ni postavila, o ustanovitvi nujne poti pa se odloča po posebnem - nepravdnem postopku.

Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice.

Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini. Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).

Samo stvarna pravica je lahko podlaga za trajno, neomejeno, "v neskončnost trajajočo" uporabo tuje stvari. Stvarna služnost je ustanovljena v korist določene nepremičnine (gospodujoče zemljišče), izvršuje pa se na drugem zemljišču (služeče zemljišče). Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, ta namen pa je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Če v pogodbi o "služnostni pravici" sploh ni opredeljeno gospodujoče zemljišče, taka pogodba ne more ustanavljati stvarne služnosti, ampak kvečjemu osebno. Pogodbo, ki dovoljuje drugi stranki postavitev križa na zemljišču prve stranke, brez ustanovitve stvarne pravice ali opredelitve trajanja uporabe tuje stvari, je mogoče opredeliti kot prekarij.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, zakaj ni mogoče priposestvovanje stvarne služnosti vrta v korist stanovanja, ko sta izpolnjena oba pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti, to je, da tožnik več kot 20 let dejansko izvršuje služnost vrta in lastnik služeče nepremičnine temu ni nikoli nasprotoval.

V konkretni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za najem oziroma zakup nepremičnine, kot ga opredeljuje drugi odstavek 73. člena Pravilnika, ampak za storitev, povezano z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine. Za to govori več okoliščin, poleg tistih, ki jih je v obrazložitvi sodbe pravilno opredelilo prvostopenjsko sodišče (da streha predstavlja del objekta in služi celotnemu objektu, tožnik ima sicer pravico do uporabe dela strehe, a na podlagi te pravice ne more izključiti toženca kot lastnika nepremičnine do uporabe), tudi sama vsebina pogodbe, ki je v ustanovitvi služnosti.

Po določbi 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je za dovolitev vpisa na podlagi sodne odločbe (v predmetni zadevi odločbe v postopku zaradi ustanovitve nujne poti) potrebno, da se ta odločba glasi zoper osebo, ki je vpisana kot lastnik služeče stvari. Kdo je ta oseba, določajo tudi pravila stvarnega prava.

Na kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi. Priznanje nadomešča dokaz in se enako kot dokaz lahko nanaša le na zbiranje dejanske podlage v procesnem gradivu. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč in pri tem izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi. Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Po vsebini pomeni neprava stvarna služnosti bodisi uporabo služeče nepremičnine s strani služnostnega upravičenca (pozitivna služnost) bodisi zahteva po opuščanju določenih ravnanj (negativna služnost), ki bi bila lastniku slu

V konkretnem primeru se je usmerjeno odvajanje meteornih voda s toženčeve parcele pričelo najpozneje v začetku leta 1974 in je teklo brez nasprotovanja tožnice oziroma njene pravne prednice vse do leta 2009, torej več kot 30 let. Pri tem ni prišlo do zlorabe zaupanja lastnice služečega zemljišča, prav tako pa se služnost ni izvrševala s silo ali zvijačo, saj sta se v letu 1973 izgradnja sistema in priklop izvedla z dovoljenjem lastnice služeče nepremičnine. V zvezi z dobrovernostjo v času do uveljavitve ZTLR, je sodišče prve stopnje dovoljenju tožničine pravne prednice pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenih pomislekov. Morebitna prekaristična narava tega dogovora je izključena že zaradi ugotovitve, da je bilo dovoljenje dano z namenom trajne ureditve odvodnjavanja. Za prekaristično razmerje je namreč značilno, da trajanje in namen uporabe nista določena.

Varstvo služnostne pravice je mogoče zahtevati le zaradi neutemeljenih posegov na služeči nepremičnini, za morebitne neutemeljene posege na gospodujočem zemljišču pa je na voljo varstvo iz naslova lastninske pravice.

ZPP ne pozna določbe, v skladu s katero bi bilo sodišče dolžno pozvati subjekt, ki ga ena od pravdnih strank predlaga za stranskega intervenienta, da naj v tej vlogi vstopi v pravdo. Stranska intervencija je vselej v interesu pravdne stranke, ki jo predlaga, in (seveda samega) intervenienta, zaradi česar je (kvečjemu) naloga stranke, da o pravdi obvesti potencialnega intervenienta

Tožba za ugotovitev obstoja služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, ni ovira za vložitev nasprotne tožbe za ukinitev iste služnosti. Samo dejstvo povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je namreč lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Zgolj zmanjšanje koristnosti še ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti, ampak povzroči prenehanje služnosti le popolna nekoristnost.

V primeru, ko isti prodajalec proda dvema različnima kupcema dva realna dela dotlej nerazdeljene nepremičnine ter je tako opredeljen predmet prodaje usklajeno predviden v obeh prodajnih pogodbah, hkrati pa je prodajalčeva obveznost, da pred stvarnopravnim prenosom opravi parcelacijo, ni mogoče izključiti, da je dejanska zveznost med obema, oblično ločenima pogodbama prerasla tudi v pravno zveznost. Dobra vera ne more biti a priori izključena zgolj zato, ker se izvrševalec stvarne pravice na podlagi zavezovalnega posla ni vknjižil.

Zemljiškoknjižno sodišče ne sme presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, vendar pa mora pri presoji popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila preveriti usklajenost vsebine zemljiškoknjižnega dovolila s predmetom zavezovalnega pravnega posla. V obravnavanem primeru ni podana identiteta predmeta v zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu. Predložena pogodba ne predstavlja podlage razpolagalnemu pravnemu poslu, zato predlagatelj na podlagi takih listin ne more uspeti z vknjižbo predlagane pravice.