VSM Sklep II Ip 102/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

II. Dolžnik in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo in upniku M.C.naložilo, da mora dolžniku P.S. d.o.o. v roku 15 dni od vročitve sklepa plačati 11.030,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka), upniku je naložilo, da mora dolžniku v roku 15 dni povrniti tudi stroške postopka nasprotne izvršbe v znesku 369,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka), medtem ko upnik sam krije svoje stroške postopka nasprotne izvršbe (III. točka izreka).

2Zoper tako odločitev se upnik pravočasno pritožuje ter v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do njegovih navedb v odgovoru na predlog dolžnika za nasprotno izvršbo ter v pripravljalni vlogi. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 67. členu dovoljuje nasprotno izvršbo le dolžniku, ne pa tudi dolžnikovemu dolžniku, kot je odločilo sodišče v obravnavani zadevi. Upnik je namreč v zadevi VL 23260/2013 zarubil terjatev, ki jo je imel njegov dolžnik, družba M. d.o.o. do P.S. d.o.o. na podlagi izvršilnega naslova - sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 214/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 245/2014. P.S. d.o.o. je kot dolžnikov dolžnik na podlagi te sodbe, sklepa o izvršbi ter sklepa o prenosu terjatve upniku v izterjavo v zadevi VL 23260/2013 upniku v tem postopku plačala njegovo izterjevano terjatev, vendar to še ne pomeni, da lahko plačano sedaj zahteva v postopku nasprotne izvršbe, ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo I Cpg 245/2014. Upnik in dolžnik v tem postopku namreč nista v nobenem materialnopravnem razmerju, zato bi morala P.S. d.o.o. na podlagi razveljavljene sodbe plačane zneske terjati od svojega upnika, to je od družbe M. d.o.o. v regresnem postopku. Prav tako je P.S. d.o.o. v ponovljenem postopku pred Višjim sodiščem v Mariboru ravnala v nasprotju s 107. členom ZIZ in pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini VL 23260/2013 o prenosu terjatve v izterjavo. S tem sklepom je bilo dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev do višine upnikove terjatve, jo izterjati ali z njo drugače razpolagati. Dolžnikov dolžnik, P.S.d.o.o. pa je storila ravno to, saj je s sodno poravnavo svojemu upniku, družbi M. d.o.o. za poravnavo iztoževane terjatve prepustila v last tri nova stanovanja v vrednosti 300.000,00 EUR. S sklenitvijo poravnave je terjatev do P.S. d.o.o. ugasnila, upnik v obravnavani zadevi pa je bil zaradi tega oškodovan. V skladu s četrtim odstavkom 120. člena ZIZ odstop terjatve po prenosu nima pravnega učinka na pravice, ki jih je s prenosom pridobil upnik. To po stališču upnika pomeni, da ima upnik še vedno svojo terjatev do P.S. d.o.o. najmanj v znesku, ki se uveljavlja v postopku nasprotne izvršbe, zato ta znesek tudi uveljavlja v pobot.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je upnik v obravnavani zadevi zaradi razveljavitve izvršilnega naslova - sodbe I Cpg 245/2014 dobil poplačano svojo terjatev, torej nekaj, do česar ob pravilni odločitvi sodišča ne bi bil upravičen. Druga točka prvega odstavka 67. člena ZIZ kot razlog za nasprotno izvršbo izrecno določa razveljavitev izvršilnega naslova, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je bilo poplačilo upnika opravljeno brez podlage. Nadalje dolžnik poudarja še, da glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v obrazložitvi sklepa III Ips 39/2015 z dne 24. 2. 2016 terjatev, na podlagi katere je upnik vodil izvršilni postopek proti dolžnikovemu dolžniku, sploh ne obstaja več. Zato dolžnikov dolžnik pri sklepanju sodne poravnave v ponovljenem postopku ni mogel kršiti določbe 107. člena ZIZ.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ.

6Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do navedb, ki jih je upnik podal v postopku nasprotne izvršbe. Pri tem je res navedlo, da se mu do okoliščin v zvezi s sklepanjem sodne poravnave v ponovljenem postopku pred Višjim sodiščem v Mariboru ni bilo treba opredeliti, vendar je to stališče utemeljilo z dejstvom, da je bil izvršilni naslov v obravnavani zadevi razveljavljen, zato naknadno ravnanje dolžnikovega dolžnika ni več relevantno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi podan pogoj za nasprotno izvršbo iz 2. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, saj je bil izvršilni naslov razveljavljen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je izvršilni naslov v obravnavani zadevi predstavljala izključno sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 2014/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 245/2014, ki je bila nato razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 39/2015 z dne 24. 2. 2016. Kot je natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je upnik s sklepom o izvršbi VL 23260/2013 z dne 21. 2. 2013 zarubil terjatev, ki jo je njegov dolžnik M. d.o.o. imel do svojega dolžnika - P.S. d.o.o., ta terjatev mu je bila nato prenesena v izterjavo in jo je v tem postopku tudi izterjal. Pravna narava oziroma namen rubeža terjatve in njenega prenosa v izterjavo ni v tem, da bi upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika pridobil izvršilni naslov, saj to niti ni potrebno. Gre za zakonito cesijo, in s tem za prenos procesne legitimacije na upnika, ki tako dobi pravico, da terjatev od dolžnikovega dolžnika prisilno izterja, v kolikor je le-ta noče prostovoljno poravnati. Tako je v obravnavani zadevi upnik vložil predlog za izvršbo in svojo terjatev izterjal od dolžnikovega dolžnika, pri čemer je zgolj vstopil v to procesno razmerje namesto svojega dolžnika. Glede na zgoraj obrazloženi prenos procesne legitimacije na novega upnika ni nobenega razloga, da bi moral 67. člen ZIZ v primeru razveljavitve izvršilnega naslova izrecno dovoljevati nasprotno izvršbo tudi dolžnikovemu dolžniku, oziroma da v obravnavani zadevi nasprotna izvršba dolžnikovega dolžnika zoper upnika ne bi bila dopustna, kot navaja upnik v pritožbi.

7Drži pritožbena navedba, da je v skladu s prvim odstavkom 107. člena ZIZ dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati terjatev dolžniku, vendar v obravnavani zadevi dolžnik P.S. d.o.o. ni kršil te določbe, ko je v ponovljenem postopku pred Višjim sodiščem v Mariboru sklenil sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da vsebina te sodne poravnave v obravnavani zadevi ni pomembna, saj je upnik z razveljavitvijo sodbe izgubil izvršilni naslov, ki je P.S. d.o.o. zavezoval k plačilu. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je bila P.S. d.o.o. na podlagi razveljavljene sodbe I Cpg 245/2014 družbi M. d.o.o. zaradi prenehanja pogodbe dolžna plačati 274.120,00 EUR. Z rubežem te terjatve je upnik v skladu s tretjim odstavkom 107. člena ZIZ na njej pridobil zastavno pravico. Ker pa je Vrhovno sodišče RS to sodbo razveljavilo, zastavljena denarna terjatev družbe M. d.o.o. do P.S. d.o.o. ne obstaja več. Drugi odstavek 137. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določa, da zastavna pravica preneha tudi s prenehanjem predmeta zastave. Če je predmet zastave premoženjska pravica, le-ta lahko preneha ravno s prenehanjem (odstopom ali razveljavitvijo od) pravnega razmerja, iz katerega je nastala (Tratnik v: Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, stran 424).

8Glede na vse obrazloženo je v obravnavani zadevi razveljavitev izvršilnega naslova z naloženim plačilom denarne terjatve pomenila tudi, da je prenehala terjatev družbe M. d.o.o. do P.S. d.o.o., ki je bila predmet zastave. Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS namreč izhaja, da v konkretnem primeru ni prišlo do odstopa od pogodbe s strani družbe M. d.o.o., na čemer je temeljila denarna terjatev v izvršilnem naslovu. Ker je posledično prenehala tudi upnikova zastavna pravica na tej terjatvi, je odpadla pravna podlaga za izterjavo njegove terjatve od dolžnikovega dolžnika, kar še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za nasprotno izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Dolžnik je prav tako dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. Z odgovorom na pritožbo ni prispeval k sprejeti odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti za potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.