138. člen SPZ

Upnik, ki mu je bila v stečajnem postopku priznana zgolj ločitvena pravica, ne pa tudi terjatev, ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja, nima pa pravice od stečajnega dolžnika zahtevati plačilo zavarovane terjatve.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Iz določb 48. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec, ki je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP, vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku pridobil. Iz sklepa o dedovanju, opr. št. D 626/2007 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 18. 10. 2016, izhaja, da je tožnik med drugim pridobil solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ... ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ... S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila stroškov, ki so bili pred tem izplačani iz proračunskih sredstev iz naslova BPP. To pomeni, da je od takrat dalje (torej od dne 18. 10. 2016) nastala tožnikova obveznost vračila sredstev, izplačanih iz proračunskih sredstev v višini 508,09 EUR. Določba 48. člena ZBPP namreč govori o pridobitvi premoženja. Premoženje, ki ga je tožnik pridobil v zapuščinskem postopku, pa je bilo tudi več vredno od višine stroškov izplačanih iz proračunskih sredstev za BPP.

Predlog se zavrne.

Dovolilo za prenos zastavne pravice na DUTB d. d. v obravnavani zadevi ni nepomembno. Pri zastavni pravici je načelo akcesornosti logična posledica temeljne funkcije zastavne pravice - če ni predmeta zavarovanja (zavarovane terjatve) ne more biti niti zavarovanja. Zastavna pravica je zato odvisna od zavarovane terjatve tako glede svojega nastanka in obsega kot glede prenosa, poplačila in prenehanja. Zastavna pravica torej deli pravno usodo glavne stvari oziroma pravice. Izhajajoč iz akcesorne narave zastavne pravice je tako mogoč edino zaključek, da je s prenosom zastavne pravice najkasneje s Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014 prišlo tudi do prenosa terjatve, ki je z zastavno pravico zavarovana. Ločena pravna pripadnost terjatve in zastavne pravice namreč pravno ni mogoča.

Sam obstoj izvršilnega naslova, ki je bil pridobljen zaradi plačila obligacijske terjatve, zadošča za poplačilo iz hipoteke le od osebnega dolžnika. Za poplačilo iz hipoteke proti realnemu dolžniku pa je potrebna posebna tožba na dopustnost poplačila iz zastavljene nepremičnine, tako imenovana hipotekarna tožba razen, če gre za izjemo: hipoteko nastalo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (142. člen ZIZ) ali sodne odločbe (zastavna pravica v izvršbi, zavarovanje, predhodna odredba).

Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če ima za to sprejemljiv in ustavno dopusten razlog. Tožnika nista dokazala, da bi prva toženka sprejela zavezo, na podlagi katere bi bili toženki dolžni izdati zahtevana izbrisna dovoljenja tožnikoma.

Za hipoteko velja načelo nedeljivega zastavnega jamstva. To pomeni, da celotna nepremičnina jamči za poplačilo zavarovane terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Hipotekarni dolžnik tako ne more pred poplačilom celotne zavarovane terjatve zahtevati znižanja vrednosti hipoteke. Po prvem odstavku 150. člena SPZ se hipoteka zaradi delnih plačil ne zmanjšuje. Glede na takšno pravno ureditev in ugotovitev sodišča, da druga toženka zavarovane terjatve ni poplačala v celoti, to pomeni, da hipoteka ni prenehala in je bila tožnica kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in hipotekarna dolžnica zavezana za poplačilo terjatve iz vrednosti stanovanja. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da 60.000,00 EUR, ki jih je plačala tretji toženki kot hipotekarni upnici za izstavitev izbrisnega dovolila, ni izročila brez pravnega temelja.

Zmotno je pritožbeno stališče v smeri, da je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo najti razloge za zaključek, da lahko prva tožnica izterja omenjene terjatve zaradi pridobitev sredstev za plačilo takse. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Prva tožnica pa v predlogu za taksno oprostitev niti ne trdi, da te njene terjatev sploh niso izterljive. Hipoteka je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t. j. prvi tožnici) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakup

V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Zaznamba sklepa o izvršbi ne predstavlja omejitve, ki bi v pravnem pogledu ovirala razpolaganje z nepremičnino. Enako velja tudi glede hipoteke, ki je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic, za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t.j. drugemu tožencu) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršbe torej ti vpisi v zemljiško knjigo ne pomenijo, da drugi toženec s svojim premoženjem (nepremičninami) ne more razpolagati. Razpolaganje s premoženjem ne pomeni

Od zastavnega upnika, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, se ne pričakuje, da si bo zastavljeno nepremičnino ogledal v naravi, da bi raziskoval, ali morebiti obstajajo pravice tretjih oseb, ki iz zemljiške knjige niso razvidne.

Sodba presenečenja bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, to je v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Da bi verižna kompenzacija učinkovala tudi za predmetne terjatve tožene stranke do prodajalca oziroma kreditojemalca, bi jo morala skleniti tudi tožena stranka, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave.

Davčni organ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le odmeri in tudi izterja, vse kar dela, pa dela v korist občine, ki ji to nadomestilo pripada kot izvorni prihodek. Zato je tudi zastavna pravica v zavarovanje terjatve občine pridobljena v korist občine. Davčni organ tako zastavno pravico v zavarovanje terjatev občine iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobi kot fiduciarni imetnik za račun občine kot benificiarja. Tožeča stranka je tako tista oseba, ki z vpisom hipoteke pridobi pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa je vsebina ločitvene pravice iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP. To nadalje pomeni, da je občina, torej tožeča stranka, tista, ki ima ločitveno pravico v stečajnem postopku. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je terjatev občine, zato je tožeča stranka po navodilih davčnega organa pravilno ravnala, ko je terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, pravilno pa je tudi stališče, da je zato upravitelj moral priznati to terjatev tožeči stranki. Zastavna pravica pa je bila (med drugim, saj so bile zavarov

Ni podlage za uporabo 191. člena OZ. Tožnica tretji toženki ni plačala zneska 60.000,00 EUR brez pravne podlage. V zameno za ta znesek je od nje prejela izbrisno pobotnico, kot sta se sporazumeli.

Sklenitev dolgoročnega posojila in njegovo zavarovanje sta dva različna pravna posla. Zmotno pa je razlogovanje, da gre za pravna posla, ki sta neodvisna drug od drugega. Namen zastavne pravice je v zavarovanju terjatve. Iz tega izhaja, da ni samostojna, temveč stranska (akcesorna) pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve. Družba ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz citirane pogodbe o dolgoročnem posojilu. Zato je pravilna presoja prvega sodišča, da zavarovanje z nepremičninami v k. o. X predstavlja dodatno zavarovanje in ne zamenjavo, kar je bil prvotni dogovor.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga. Pritožnica v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navaja, da nima sredstev za preživljanje, kar že samo po sebi utemeljuje dvom v te navedbe, saj ne pove, kako se sicer preživlja. Pomenljiv je namreč tudi podatek pritožnice, da je sicer zaposlena, vendar ji delodajalec plače ne izplačuje, pač pa le davke in prispevke, pri tem pa ne pove niti, kolikšna naj bi bila njena plača in s tem dolg delodajalca do nje. Kadar pa sodišče dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih preveri po uradni dolžnosti.

Preverjanje finančnega položaja posameznika je namenjeno ugotavljanju, ali prosilec za udejanjanje pravice do sodnega varstva res potrebuje pomoč države v obliki brezplačne pravne pomoči, za katero je zaprosil, oz. ali je morda v takem premoženjskem položaju, v katerem obstaja možnost, da si z razpolaganjem s svojim premoženjem zagotovi sredstva za uresničevanje te pravice. Pravni standard „možnosti razpolaganja“ je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

V postopkih dodeljevanja BPP se možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno upravičenost. Pravni standard »možnosti razpolaganja« je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke in da je premoženje v solastnini, ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP.