⚖ sklepVišje sodišče v Mariboru · Gospodarski oddelek · 21. 7. 2021

VSM Sodba in sklep I Cpg 89/2021

ECLI:SI:VSMB:2021:I.CPG.89.2021Področje: stečajno pravo, obligacijsko pravo

Navedeni členi

Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–28▾

Jedro povzetek sodišča

Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. "sale and lease back" pravnih poslov1, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokončno izgubi lastništvo na stvari, katere lastnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla, oziroma, da jo leasingodajalec pridobi v "dokončno" last, kar je primerljivo z zakonsko predvideno situacijo pri zastavi stvari oziroma ima z njo primerljive lastnosti. Pri "klasičnem" finančnem leasingu pa leasingojemalec ni (predhodno) lastnik predmeta leasinga, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi on izgubil lastništvo na tem predmetu, leasingodajalec pa ga pridobil v last, če leasingojemalec ne bi izpolnjeval pogodbe (leasingodajalec je namreč ves čas formalni lastnik stvari, vse do koriščenja morebitne opcije odkupa s strani leasingojemalca). Ker v konkretnem primeru ni šlo za "sale and lease back" pravni posel, tega tožnica niti ne trdi, predmetna pogodbena ureditev ni v nasprotju s prepovedjo komisornega dogovora.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in sodba v zvezi z dopolnilnim sklepom sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek (enotne) odločbe sedaj v celoti glasi:

„I. Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki dogovora in podane izjave tožeče stranke z dne 19. 4. 2017, s katerim je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o prodaji po določeni ceni, in sicer, da tožena stranka lahko v skladu s Pogodbo o finančnem leasingu št. 0009317 proda predmet leasinga – rovokopač znamke JCB, tip 4CX 4X4X4 SITEMASTER TURBO „ECO“, št. šasije/serijska št. ..., letnik 2015, po ceni 30.896,89 EUR + 22% DDV, skupno 37.697,21 EUR, ter da tožeča stranka nima do tožene stranke kot leasingodajalca nobenih terjatev in zahtev in jih tudi ne bo uveljavljala iz naslova prej omenjene leasing pogodbe.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.347,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 4.491,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 735,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se v razmerju med tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnico) in toženo stranko (v nadaljevanju: toženko) razveljavijo učinki dogovora in podane izjave tožnice z dne 19. 4. 2017, s katerim je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o prodaji po določeni ceni, in sicer, da toženka lahko v skladu s Pogodbo o finančnem leasingu št. 0009317 proda predmet leasinga – rovokopač znamke JCB, tip 4CX 4X4X4 SITEMASTER TURBO „ECO“, št. šasije/serijska št. ..., letnik 2015 (v nadaljevanju: rovokopač), po ceni 30.896,89 EUR + 22% DDV, skupno 37.697,21 EUR, ter da tožnica nima do toženke kot leasingodajalca nobenih terjatev in zahtev in jih tudi ne bo uveljavljala iz naslova prej omenjene leasing pogodbe. (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 22.347,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.337,63 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V presežku glede uveljavljanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov od dneva izdaje sodne odločbe do poteka roka za plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nazadnje je odločilo, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici ob stroških, priznanih v III. točki izreka sodbe, povrniti še stroške postopka v znesku 1.379,95 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka je zoper obe odločbi sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbi.

4Zoper sodbo se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov¹. Izpostavlja (nesporne) dejanske ugotovitve v zadevi glede sklenitve Pogodbe o finančnem leasingu premičnin – oprema št. 0009317 z dne 16. 5. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o finančnem leasingu)², na podlagi katere je tožnica v posest prejela rovokopač, nadalje glede predčasnega odstopa od te pogodbe zaradi neplačevanja obrokov leasinga, kot tudi glede prodaje predmeta leasinga kupcu A. A. s.p. za ceno 30.896,89 EUR, s čemer se je tožnica strinjala (tožnici je bila dana možnost, da predmet sama odkupi oziroma, da sama najde kupca, pa je ni izkoristila). V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb postopka sodišču prve stopnje primarno očita kršitev 285. člena ZPP, ker tožnice ni pozvalo na dopolnitev njenih navedb o obogatitvi toženke glede na nesporno dejstvo, da se je s prodajo predmeta leasinga poplačala le do višine zneska, ki ga je tožnica dolgovala toženki. Sodišče tega ni storilo, ampak je sledilo pavšalnim navedbam o obogatitvi oziroma nesklepčnemu zahtevku tožnice. Nadalje je sodišče prve stopnje kršilo toženkino pravico do izjave³ s tem, ko je zavrnilo njene dokazne predloge s postavitvijo izvedenca finančne stroke ter z zaslišanjem prič A. A. in B. B. Nadalje toženka meni, da je sodišče prve stopnje izvedlo nedovoljen informativni dokaz z imenovanjem sodnega izvedenca C. C., ki je bil predlagan zato, da tožnica dopolni pomanjkljive trditve v zvezi z domnevno obogatitvijo toženke. Prav tako je po oceni pritožbe podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje presojalo pogoje izpodbojnosti izjave tožnice po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ne da bi pred tem ugotovilo odločilno dejstvo – obogatitev na strani toženke po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi po 190. in nadaljnjih členih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Glede na v zadevi nesporno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje ravnanje tožnice presojati v luči pravila „volenti non fit iniuria“, saj se je tožnica odrekla možnosti, da bi sama postala lastnice predmeta leasinga ali da bi sama našla kupca. Pritožba nadalje izpostavlja, da do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice ni moglo priti, saj je bil predmet leasinga last toženke in torej ni predstavljal premoženja tožnice, ki tako do toženke ni imela nobene terjatve iz naslova Pogodbe o finančnem leasingu ali iz naslova neupravičene pridobitve. V konkretnem primeru ni bil razveljavljen pravni posel, ki je bil temelj za plačilo, t.j. prodajna pogodba za predmet leasinga, temveč zgolj soglasje za prodajo 19. 4. 2017. To soglasje pa samo po sebi nima učinkov izpodbojnih dejanj iz 271. člena ZFPPIPP, saj ni povzročilo zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, niti ni toženka pridobila ugodnejših pogojev za poplačilo svoje terjatve do tožnice, zaradi česar ga sploh ni mogoče izpodbijati. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Zoper dopolnilni sklep se toženka pritožuje s sklicevanjem na razloge iz pritožbe zoper sodbo, saj ima uspeh s slednjo vpliv tudi na stroškovno odločitev iz dopolnilnega sklepa. Sodišču druge stopnje zato predlaga, da v primeru ugoditve tej pritožbi (zoper sodbo), razveljavi tudi izpodbijani sklep.

6V odgovoru na pritožbi tožnica pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je bila toženka obogatena tisti trenutek, ko je enostransko odvzela predmet leasinga tožnici, pri čemer je storila to, kar je izrecno kogentno prepovedano po 132. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)⁴. Sodišču druge stopnje predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7Pritožba je utemeljena.

8Po preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, kar je terjalo spremembo izpodbijane sodbe in dopolnilnega sklepa, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče druge stopnje ob tem izpostavlja, da je v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presojalo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejem odločitve.

9V obravnavani zadevi tožnica kot stečajni dolžnik zahteva razveljavitev (v razmerju med pravdnima strankama) učinkov izjave tožnice 19. 4. 2017⁵, s katero je ta soglašala s prodajo rovokopača (predmeta leasinga) po določeni ceni in izjavila, da do toženke kot leasingodajalca nima nobenega zahtevka iz naslova med njima sklenjene Pogodbe o finančnem leasingu. Nadalje od toženke terja plačilo zneska, za katerega meni, da je bila toženka obogatena. Ker je bila vrednost rovokopača ob odvzemu vredna več, kot pa je znašal dolg tožnice kot leasingojemalca, bi namreč morala toženka napraviti obračun in presežek vrednosti (vtoževani znesek) vrniti tožnici, česar ni storila.

10Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo (oziroma so bila med pravdnima strankama v bistvenem oziroma pretežnem delu nesporna) naslednja pravnorelevantna dejstva:

- da je bila 16. 2. 2015 med pravnim prednikom toženke, družbo F. d.o.o., kot leasingodajalcem in tožnico kot leasingojemalcem sklenjena Pogodba o finančnem leasingu za predmet leasinga – rovokopač;

- da je toženka kot leasingodajalec odstopila od pogodbe, ker tožnica ni plačala dveh zaporednih mesečnih obrokov, pri čemer je tožnica do tedaj plačala obroke v skupni višini 55.721,47 EUR, toženki pa na dan 21. 4. 2017 dolgovala še skupno 30.652,89 EUR;

- da sta pravdni stranki v 38. členu Splošnih pogojev o finančnem leasingu vozil, opreme in nepremičnin⁶ (v nadaljevanju: Splošni pogoji)⁷ vnaprej uredili razmerje za primer odstopa leasingodajalca od pogodbe;

- da je toženka s tožničinim soglasjem (izjava z dne 19. 4. 2017) predmet leasinga prodala naprej brez cenitve po ceni 30.896,89 EUR + 22% DDV kupcu A. A. s.p., s čemer je v celoti pokrila svojo terjatev do tožnice;

- da je bila leasing pogodba v obravnavanem primeru sklenjena z možnostjo odkupa, tako da je imela tožnica po plačilu vseh obveznosti možnost uresničiti opcijo odkupa in zahtevati prenos lastninske pravice, kar pomeni, da lastnica ne bi postala (avtomatično) ob plačilu zadnjega obroka.

11Ključno za odločitev v predmetnem gospodarskem sporu je bilo odgovoriti na vprašanji, ali je bil najemodajalec (v vsakem primeru) dolžan prodati predmet leasing (vsaj) po s strani izvedenca ocenjeni vrednosti in ali bi v primeru, če bi ga prodal po ceni, ki presega dolg leasingojemalca, bil dolžan presežek vrniti oziroma izplačati tožnici kot leasingojemalcu.

12Pravdni stranki sta v tej zvezi med postopkom zastopali različni stališči. Tožnica je trdila, da iz citiranega 38. člena Splošnih pogojev v vsakem primeru izhaja obveza leasingodajalca predmet leasinga prodati po najmanj ocenjeni tržni vrednosti, razliko po odbitju dolga leasingojemalca pa izplačati slednjemu. V drugačni razlagi je videla prepovedan komisorni dogovor. Toženka je nasprotno menila, da navedena določba varuje leasingojemalca (le) za primer, če bi bil predmet leasinga, katerega vrednost je (najmanj) enaka vrednosti dolga, prodan pod ocenjeno vrednostjo in bi zato del dolga leasingojemalca ostal neporavnan. V tej zvezi je še pojasnjevala, da v pogodbi ni določeno, da se v primeru prodaje predmeta nad dolgovanim zneskom morebitna razlika izplača leasingojemalcu. Ker tožnica ni (nikoli) bila lastnica predmeta leasinga, ji ne pripada razlika iz njegove prodaje.

13Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo pravnemu naziranju tožnice. Presodilo je, da citirana določila Pogodbe o finančnem leasingu leasingodajalca zavezujejo k prizadevanju za dosego čim višjega izkupička pri nadomestnem unovčenju, ne glede na razmerje dolga in prodajno ceno predmeta leasinga. Drugačna razlaga bi privedla do prikrajšanja leasingojemalca v korist leasingodajalca, kar je v nasprotju z načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ) ter načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Po oceni sodišča prve stopnje gre tudi tožnici pravica, da doseže pozitivni pogodbeni interes, torej bodisi da obdrži predmet leasinga in plača dolg iz naslova preostalih neplačanih obrokov, bodisi vrne predmet ter prejme razliko med vrednostjo predmeta leasinga in dolgovanim zneskom iz naslova neplačanih obrokov. Glede na v postopku s pomočjo izvedenca ugotovljeno vrednost predmeta leasinga na dan nadomestnega vnovčenja (54.700,00 EUR), je tožnica v skladu z 38. členom Splošnih pogojev in tudi v skladu s splošnimi določbami o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) upravičena do razlike med vrednostjo vozila in njenim dolgom do toženke.

14Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico, da je navedena presoja materialnopravno zmotna. V nasprotju s prepričanjem sodišča prve stopnje citirano določilo 38. člena Splošnih pogojev ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali je leasingodajalec v vsakem primeru dolžan prodati predmet leasinga (nadomestno vnovčenje) po (najmanj) ocenjeni tržni vrednosti. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pritrjuje stališču toženke, da navedena določba varuje leasingojemalca (le) za primer, če bi bil predmet leasinga, katerega vrednost je (najmanj) enaka vrednosti dolga, prodan pod ocenjeno vrednostjo in bi zato del dolga leasingojemalca ostal neporavnan. Zgolj v takšnem primeru bi bil leasingojemalec neupravičeno prikrajšan oziroma oškodovan, saj bi moral leasingodajalcu poplačati preostanek dolga, čeprav bi se ta lahko pokril ob ustrezni nadomestni prodaji predmeta leasinga.

15Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pri tem tudi ne bi šlo za nobeno neupravičeno pridobitev s strani leasingodajalca na škodo leasingojemca. Pridobitev leasingodajalca bi bila namreč v tem primeru upravičena, saj je le on lastnik predmeta leasinga, medtem razloga, ki bi upravičeval leasingojemalca (ki ni lastnik) do tako ustvarjenega presežka kupnine, ni videti. Vsekakor mu te pravice citirana pogodbena določila ne dajejo. V tej zvezi sodišče druge stopnje izpostavlja prvi odstavek 38. člena Splošnih pogojev, po katerem se plačila za leasing, ki jih je doslej (do odstopa od pogodbe) vplačal leasingojemalec, uporabijo kot pavšalno nadomestilo za uporabo predmeta leasinga. Glede na navedeno je jasno, da ni razloga, da bi na ta račun leasingojemalec dobil kaj povrnjeno, saj je to, kar je plačal, nadomestilo za dotedanjo uporabo rovokopača, ta uporaba pa z odstopom od pogodbe ni kar izgubila svoje vrednosti, da bi moral leasingojemalec dobiti nadomestilo povrnjeno – posledično pa ne more biti govora o njegovem neupravičenem prikrajšanju.

16Izpostavljena presoja sodišča druge stopnje prav tako ne trči ob prepoved komisornega dogovora, kot to neutemeljeno izpostavlja tožnica v svojem odgovoru na pritožbo. Pravila iz 132. člena SPZ⁸ namreč po presoji sodišča druge stopnje za presojo predmetne leasing pogodbe niso uporabna saj ne gre za situacijo v dometu pravnega varstva citirane zakonske določbe. S prepovedjo komisornega dogovora je zakonodajalec zagotovil varstvo zastavnega dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti prejel stvar, vredno več od njegove terjatve do dolžnika. Ratio prepovedi je, da se z njo onemogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski⁹.

17Pritrditi je sicer pritožbi, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat, kot bi ga imel komisorni dogovor, vendar pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. „sale and lease back“ pravnih poslov¹⁰, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokončno izgubi lastništvo na stvari, katere lastnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla, oziroma, da jo leasingodajalec pridobi v „dokončno“ last, kar je primerljivo z zakonsko predvideno situacijo pri zastavi stvari oziroma ima z njo primerljive lastnosti. Pri „klasičnem“ finančnem leasingu pa leasingojemalec ni (predhodno) lastnik predmeta leasinga, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi on izgubil lastništvo na tem predmetu, leasingodajalec pa ga pridobil v last, če leasingojemalec ne bi izpolnjeval pogodbe (leasingodajalec je namreč ves čas formalni lastnik stvari, vse do koriščenja morebitne opcije odkupa s strani leasingojemalca). Ker v konkretnem primeru ni šlo za „sale and lease back“ pravni posel, tega tožnica niti ne trdi, predmetna pogodbena ureditev ni v nasprotju s prepovedjo komisornega dogovora.

18Glede na obrazloženo po presoji sodišča druge stopnje toženka v obravnavani zadevi ni imela dolžnosti odvzeti predmet leasinga proda(ja)ti oziroma unovčiti po ceni, višji od preostalega dolga leasingojemalca, tudi če bi to storila, pa presežka kupnine nad dolgom, ne bi bila dolžna izplačati tožnici kot leasingojemalcu.

19V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi na strani leasingodajalca, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba. Predmet leasinga je namreč toženka prodala (v soglasju s tožnico) po ceni, ki je omogočala pokritje celotnega preostanka dolga leasingojemalca (vključno z vsemi stroški) in dejanski presežek sploh ni bil ustvarjen. Tako dejansko ni prejela ničesar več kot to, kar bi ji pripadalo v primeru pravilne in dokončne izpolnitve Pogodbe o finančnem leasingu. V takšni situaciji pa bi v primeru, če bi obstala odločitev sodišča prve stopnje, prišlo do dejanske neupravičene obogatitve leasingojemalca na škodo leasingodajalca, kar je nesprejemljivo.

20Ker glede na predhodno obrazloženo tožnica ne glede na sporno oziroma izpodbijano izjavo 19. 4. 2017 do toženke ni imela zahtevka na izplačilo presežka kupnine nad dolgom (ki tudi sicer ni bil ustvarjen), je posledično neutemeljen tudi del tožbenega zahtevka, v katerem se izpodbija to pravno dejanje tožnice kot stečajnega dolžnika. Ker s to izjavo v nobenem primeru stečajna masa tožnice ni bila oškodovana, saj v njeni posledici ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ni izpolnjen že objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Ker morata biti za uspešno izpodbijanje kumulativno izpolnjena oba pogoja (objektivni in subjektivni), je potrebno že iz tega razloga zavrniti zahtevek.

21Sodišče druge stopnje je pritožbama ugodilo in izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot izhaja iz točke I izreka te odločbe¹¹.

22Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka¹².

23Toženka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje¹³. Ker tega zaradi vsebine odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je njene stroške sedaj odmerilo sodišče druge stopnje. V skladu z Odvetniško tarifo gredo toženki od priglašenih¹⁴ naslednji stroški postopka na prvi stopnji:

- 600 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1),

- 600 točk prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1),

- 150 točk za pristop na narok dne 14. 3. 2019 (tar. št. 20/3),