VSL Sklep I Ip 780/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršilni postopek (1. točka izreka) ter ohranilo v veljavi zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi tega sodišča pri nepremičninah dolžnika ID znak 1 in ID znak 2 (2. točka izreka).

2Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačna določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP (iz oddelka 8.6), in napačno evropsko uredbo o postopkih v primeru insolventnosti (to je Uredbo 2015/848¹). Poudarja, da postopke zaradi insolventnosti z elementom države članice urejajo specialne določbe oddelka 8.7 ZFPPIPP, za take postopke, ki so bili uvedeni pred 26. 6. 2017, pa se uporablja Uredba 1346/2000² (drugi odstavek 84. člena Uredbe 2015/848; stečajni postopek nad dolžnikom se je namreč na Nizozemskem začel 3. 6. 2014). Trdi, da se pridobljeno mnenje Urada državnega tožilca v Haagu glede posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom nanaša na sodne postopke, povezane s terjatvami do stečajnega dolžnika, zgolj na splošno, v konkretnem primeru pa ne gre za sodni postopek dokazovanja obstoja terjatve. Upnikova terjatev je namreč gotova in nesporna, izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa in je zavarovana s hipoteko. Meni, da je bilo vprašanje slovenskega sodišča zastavljeno preširoko in presplošno, izvršilnega postopka se ni presojalo po njegovem namenu (poplačilo upnikove terjatve iz zastavljenih nepremičnin). Vprašanje bi se moralo oblikovati na način, da bi sodišče prejelo jasen odgovor, ali sme upnik svojo ločitveno pravico na premoženju stečajnega dolžnika uveljavljati na način, kot da se stečajni postopek nad dolžnikom ne bi začel. Poudarja, da ima edino možnost za poplačilo svoje terjatve v izvršilnem postopku. Sodišču prve stopnje očita, da je pri uporabi drugega odstavka 486. člena ZFPPIPP prezrlo, da pravne posledice postopka zaradi insolventnosti iz prvega odstavka tega člena učinkujejo v Republiki Sloveniji z enako vsebino kot v državi članici, v kateri teče ta postopek, zaradi česar sodišče izvršilnega postopka ne more ustaviti, prav tako pa postopka ne more ustaviti na podlagi prvega odstavka 20. člena Uredbe iz leta 2015. Nadalje je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede stvarnih pravic napačno utemeljilo na podlagi 481. člena ZFPPIPP (oddelek 8.6) in 14. člena Uredbe iz leta 2015 (ki določa posledice glede pravic dolžnika (ne upnika) na nepremičninah, o katerih se vodi javni register). Posledično je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke o ustavitvi izvršilnega postopka in o uporabi 280. in 298a. člena ZFPPIPP ter o prodaji nepremičnin s strani dolžnikovega stečajnega upravitelja. Upoštevaje določbe Uredbe 1346/2000 pravne posledice postopka zaradi insolventnosti po določbah nizozemskega stečajnega zakona učinkujejo v Republiki Sloveniji z enako vsebino in od enakega trenutka kot na Nizozemskem. To pomeni, da določbe nizozemskega stečajnega zakona učinkujejo tudi glede nepremičnin, ki so v lasti nizozemskih pravnih oseb in se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določbe 57. člena nizozemskega stečajnega zakona (Bankruptcy Act v poglavju Distribution of sale proceeds, dostopnem na http://www.dutchcivillaw.com/legislation/bankruptcyact022.htm), v skladu s katero hipotekarni upniki uveljavljajo svoje pravice (do prednostnega poplačila) tako, kot da se stečaj ne bi nikoli začel; za poplačilo iz zastavljene nepremičnine pa mora v okviru stečajnega postopka poskrbeti ločitveni upnik sam. Nadalje se glede neodvisnosti stvarnih pravic upnikov od insolventnih postopkov sklicuje na 5. člen Uredbe 1346/2000. Upoštevaje citirano določbo 57. člena nizozemskega stečajnega zakona in določbo 23. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, meni, da lahko kot hipotekarni upnik na ozemlju Republike Slovenije uveljavi svoje poplačilno upravičenje iz hipoteke zgolj v izvršilnem postopku, saj izvensodna prodaja nepremičnine ni možna. Pri tem opozarja na sklep Ustavnega sodišča U-I-196/14-12 z dne 9. 10. 2014 o začasnem zadržanju izvrševanja 15.a do 15.t člena Zakona o finančnih zavarovanjih - ZFZ. V primeru ustavitve predmetnega izvršilnega postopka poudarja, da ne more doseči prodaje nepremičnin in vsaj delnega poplačila terjatve, saj glede na nizozemsko ureditev stečajnega postopka stečajni upravitelj v okviru stečajnega postopka nad dolžnikom ne more prodati zastavljenih nepremičnin. Prišlo bi torej do tega, da bi se upnikov položaj poslabšal do te mere, da bi se mu povsem onemogočilo uveljavljanje pravice do poplačila iz hipoteke, in mu ne bi bilo zagotovljeno dodatno jamstvo pri uveljavljanju terjatve, kot to določa Uredba 1346/2000. Enako vsebino učinka pravnih posledic postopka zaradi insolventnosti v Republiki Sloveniji kot na Nizozemskem (poplačilo zastavnega upnika) se torej lahko doseže samo na način, da se izvršilni postopek nadaljuje. Zato meni, da mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odvzelo pravico do poplačila iz zastavljenih nepremičnin, kar je nezakonito in protiustavno. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek, ali sklep spremeni, dolžniku pa naloži v plačilo upnikove pritožbene stroške v 15 dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5Upnik v pritožbi opozarja, da se je sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa oprlo na neustrezno pravno podlago. Deloma ima upnik prav, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločitev.

6Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa nepravilno sklicevalo na določbe Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti, in sicer na 1. člen, 2. člen, prvi in drugi odstavek 4. člena, 14. člen, prvi odstavek 20. člena in 21. člen. Upoštevaje med strankama nesporno in tudi listinsko izkazano dejstvo, da se je stečajni postopek nad dolžnikom na Nizozemskem začel dne 3. 6. 2014, Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 pa se kljub uveljavitvi Uredbe 2015/848 še naprej uporablja za postopke v primeru insolventnosti, ki so bili uvedeni pred 26. 6. 2017, bi moralo sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve upoštevati določbe Uredbe 1346/2000 in se dosledno sklicevati nanje (glej 485. člen ZFPPIPP ter prehodne in končne določbe Uredbe 2015/848 - 84., 91. in 92. člen).

7Poleg tega se je sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve nepravilno oprlo na določbo 29. člena nizozemskega zakona o stečajnem postopku (Faillissementswet - FW ali po angleško Bankruptcy Act). Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se navedena določba nanaša na sodni postopek dokazovanja obstoja terjatve in ni uporabljiva za primer, ko terjatev že izhaja iz izvršilnega naslova. Določba 29. člena FW predpisuje pravne posledice začetka stečajnega postopka na že tekoče pravdne postopke, v katerih tožnik od stečajnega dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti iz premoženja, ki predstavlja stečajno maso (primerjaj z določili 301. člena ZFPPIPP). Omenjena določba torej nima nobene zveze z izvršilnimi postopki. Vpliv začetka stečajnega postopka na že tekoče izvršilne postopke pa FW predpisuje v 33. in 34. členu, iz vsebine katerih je razvidno, da so pravne posledice začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na že tekoči izvršilni postopek zoper njega odvisne od faze, v kateri se ob začetku stečajnega postopka nahaja izvršilni postopek oziroma od pridobljenih pravic upnika pred začetkom stečajnega postopka (primerjaj s 1. do 3. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki predpisuje podobne pravne posledice). Po določbi prvega odstavka 33. člena FW ima tako začetek stečajnega postopka za učinek, da se vsi postopki v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (zoper katerikoli del premoženja stečajnega dolžnika), ki so se začeli pred razglasitvijo stečaja, takoj končajo (ustavijo) in da od tedaj dalje ni več mogoče izvršiti nobene odločbe s pridržanjem (zaporom) dolžnika (glede ustavitve primerjaj s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). V primeru, da je bila pred razglasitvijo stečaja nad dolžnikom realizacija izvršbe zoper njegovo premoženje že tako daleč, da je bil že določen rok prodaje premoženja, pa lahko po 34. členu FW stečajni upravitelj (curator) ob dovoljenju sodišča (rechter-commissaris) nadaljuje s prodajo tega premoženja za račun stečajne mase (primerjaj s 3. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Upoštevaje dejstvo, da odredba za prodajo zastavljenih nepremičnin v predmetnem izvršilnem postopku še ni bila izdana (sklep o izvršbi v tej zadevi še niti ni pravnomočen), je torej sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je predmetni postopek ustavilo. Vendar pa bi se ob tem moralo opreti na določbo prvega odstavka 33. člena in ne na 29. člen FW.

8Pritožbena kritika, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo uporabiti zgolj določila oddelka 8.7 ZFPPIPP (Posebna pravila za postopke zaradi insolventnosti z elementom države članice) in ne (tudi) določila oddelka 8.6 (Pravo, ki se uporabi za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti), ni pravno pomembna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za presojo pravnih posledic stečajnega postopka nad dolžnikom v eni državi (članici) na že tekoče izvršilne postopke v drugi državi (članici) treba uporabiti pravo države (članice), v kateri je uveden stečajni postopek (v konkretnem primeru nizozemsko pravo - glej 485. člen ZFPPIPP ter 1. točka in 2.(f) točka 4. člena Uredbe 1346/2000), medtem ko se za presojo pravnih posledic stečajnega postopka na že pridobljene stvarne pravice upnikov na nepremičnini v drugi državi (članici), uporabi pravo države (članice), v kateri se nahaja nepremičnina (v konkretnem primeru slovensko pravo) - to izhaja tako iz 11. člena Uredbe 1346/2000 kot tudi iz določbe prvega odstavka 481. člena ZFPPIPP³ ter iz bistva 5. člena Uredbe 1346/2000⁴ (za uporabo katerega se v pritožbi zavzema upnik). Zato je sodišče prve stopnje glede zastavnih pravic na nepremičninah v konkretnem primeru pravilno uporabilo slovensko zakonodajo, in sicer 1. točko drugega odstavka 280. člena in 1. točko drugega odstavka 298a. člena ZFPPIPP, ter v skladu s tema določbama ohranilo v veljavi obe hipoteki (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

9Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se pridobljeno mnenje Urada državnega tožilca v Haagu nanaša na pravne posledice začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na že tekoče sodne postopke zoper dolžnika na splošno, ne pa na zoper njega že tekoče izvršilne postopke. Kljub temu, da pridobljeno mnenje Urada državnega tožilca v Haagu za konkretni primer ni neposredno uporabljivo, pa višje sodišče iz več razlogov ocenjuje, da ponovno poizvedovanje o vsebini nizozemskega stečajnega prava glede na okoliščine konkretnega primera ni potrebno. Pridobljeno mnenje Urada državnega tožilca v Haagu namreč slovenskemu sodišču omogoča zadostno seznanitev z relevantnim nizozemskim pravom - to je z veljavnim nizozemskim zakonom o stečajnem postopku (FW). Z vpogledom v angleški prevod tega zakona na spletni strani Dutch law, na katerega je v pritožbi višje sodišče napotil sam upnik, se je bilo ob obravnavi pritožbe mogoče prepričati, da je sodišče prve stopnje kljub sklicevanju na napačen člen nizozemskega stečajnega zakona (29. člen FW) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se predmetni izvršilni postopek ustavi (kajti ustavitev izvršilnega postopka v konkretnem primeru narekuje prvi odstavek 33. člena FW). Poleg tega pa ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da bi bilo treba vprašanje Uradu državnega tožilca v Haagu oblikovati drugače oziroma ponovno. Vprašanje slovenskega sodišča namreč ni bilo zastavljeno preširoko, presplošno in nepopolno. Iz zastavljenega vprašanja je jasno izhajalo, da se nanaša na izvršilne postopke; odgovora, ali sme upnik svojo ločitveno pravico na premoženju stečajnega dolžnika uveljavljati na način, kot da se stečajni postopek nad dolžnikom ne bi začel, pa slovensko sodišče za sprejem izpodbijane odločitve ni potrebovalo.

10Bistvo obravnavane pritožbe predstavlja upnikovo poudarjanje, da ima edino možnost za poplačilo svoje zavarovane terjatve v predmetnem izvršilnem postopku. Tudi ta pritožbeni očitek po oceni višjega sodišča ni utemeljen. Upnik svojih pavšalnih pritožbenih navedb o tem, da prodaja nepremičnin iz tega postopka, na katerih ima ločitveno pravico, v stečajnem postopku zoper dolžnika na Nizozemskem ni mogoča, ni podkrepil z nobenimi konkretnimi in preverljivimi dejstvi, niti ni zanje ponudil nobenih dokaznih predlogov. Na koncu vloge z dne 10. 5. 2017 na red št. 86 je upnik sicer navedel, da stečajni upravitelj po nizozemskem pravu ne bo pristopil k prodaji nepremičnin, kar lahko sodišče preveri tudi z zaslišanjem uslužbenca upnika, ki je bil v kontaktu s stečajnim upraviteljem ob uvedbi stečajnega postopka. Vendar pa upnik zaslišanja tega svojega uslužbenca v predmetnem postopku ni nikoli dejansko predlagal, saj ga ni niti opredelil po imenu (izvedbe tega nezadostno opredeljenega dokaza tudi ne zahteva v obravnavani pritožbi), niti ni predlagal oziroma predložil nobenega drugega dokaza, ki bi potrjeval njegove trditve o tem, da prodaja zastavljenih nepremičnin na Nizozemskem in njegovo poplačilo iz kupnine od te prodaje nista mogoča. Prav tako upnik v pritožbi ne navede nobene določbe nizozemskega stečajnega (ali kakšnega drugega) zakona, po kateri zastavljeni nepremičnini, ki sicer ležita v Sloveniji, ne bi mogli biti prodani na Nizozemskem - bodisi znotraj bodisi zunaj stečajnega postopka. V pritožbi se upnik sklicuje zgolj na določbo 57. člena FW, ob tem pa zamolči vsebino naslednjega člena - 58. člen FW, ki predpisuje, na kakšen način je tekom stečajnega postopka nad dolžnikom poskrbljeno za varstvo pravic zastavnih oziroma hipotekarnih upnikov kot privilegiranih upnikov.⁵ Glede na vsebino te zamolčane zakonske določbe ni mogoče zaključiti, da hipotekarni upnik v stečajnem postopku nad dolžnikom na Nizozemskem nima nobenih pravic oziroma da njegova pravica do prednostnega poplačila iz zastavljenega premoženja ne bo upoštevana. Prav tako glede na vsebino navedene zakonske določbe ne drži upnikovo poudarjanje, da nizozemska ureditev stečajnega postopka dolžnikovemu stečajnemu upravitelju v okviru stečajnega postopka ne omogoča prodati zastavljenih nepremičnin.

11Zato pritožnik višjega sodišča ni uspel prepričati, da v primeru ustavitve predmetnega izvršilnega postopka ne bo mogel doseči prodaje zastavljenih nepremičnin in vsaj delnega poplačila terjatve na Nizozemskem. Upoštevaje določila 57. in 58. člena FW ter dejstvo, da je pritožnik v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah vpisan kot prvi in edini hipotekarni upnik, se njegov položaj v stečajnem postopku na Nizozemskem ne bi smel poslabšati do te mere, da bi mu bilo povsem onemogočeno uveljavljanje pravice do poplačila iz hipoteke, ter da mu posledično ne bi bilo zagotovljeno posebno jamstvo pri uveljavljanju njegove zavarovane terjatve, kot to določa Uredba 1346/2000.

12Nenazadnje pa v konkretnem primeru ne obstaja takšna bojazen tudi iz razloga, ker aktualni podatki zemljiške knjige kažejo, da je pritožnik že kupil obe zastavljeni nepremičnini (s čimer se je izterjevana terjatev morala šteti za vsaj delno poplačano) in čaka le še na pravnomočnost sklepa o vpisu svoje lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo (primerjaj drugi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Iz plombe Dn .... oziroma ID postopka ..... je namreč razvidno, da je pritožnik dne 14. 5. 2018 vložil predlog za vknjižbo svoje lastninske pravice pri obeh nepremičninah (na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 4. 2018), temu predlogu pa je bilo s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča z dne 16. 5. 2018 tudi že ugodeno.

13Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Gre za Uredbo (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti.
² Gre za Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti.
³ Določba 11. člena Uredbe 1346/2000 predpisuje, da posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravice dolžnika na nepremičnini, ladji ali zrakoplovu, za katero je potreben vpis v javni register, določa pravo države članice, pod katere nadzorom se vodi register. Ta določba je po pomenu povsem enaka določbi prvega odstavka 481. člena ZFPPIPP.
⁴ Po določbi 5. člena Uredbe 1346/2000 uvedba postopkov v primeru insolventnosti ne sme vplivati na stvarne pravice upnikov glede dolžnikovih nepremičnin, ki se ob uvedbi postopkov v primeru insolventnosti nahajajo na ozemlju druge države članice. Takšno stvarno pravico med drugim predstavlja pravica unovčiti premoženje ali naročiti njegovo unovčenje ter prejeti zadoščenje iz iztržka od prodaje ali prihodka od tega premoženja, zlasti na podlagi zastavne pravice ali hipoteke.
⁵ Po določbi prvega odstavka 58. člena FW lahko stečajni upravitelj (curator) zastavnemu ali hipotekarnemu upniku postavi razumno dolg rok, znotraj katerega mora ta poskrbeti za izvršitev svojih pravic v skladu s 57. členom FW. Če zastavni oziroma hipotekarni upnik ne proda zastavljenega premoženja znotraj tega roka, lahko stečajni upravitelj (curator) zahteva to premoženje in ga proda, sledeč 101. in 176. členu FW, in to brez škode za prednostno uveljavljanje pravic zastavnega oziroma hipotekarnega upnika v postopku prodaje. V drugem odstavku 58. člena FW pa je določeno, da dokler zastavljeno premoženje še ni bilo prodano pod izvršbo s strani zastavnega oziroma hipotekarnega upnika, lahko stečajni upravitelj (curator) to premoženje "osvobodi" zastavne pravice oziroma hipoteke, s katero je obremenjeno, in sicer tako, da plača zastavnemu ali hipotekarnemu upniku znesek, za zavarovanje katerega služi zastavljeno premoženje, ter že nastale stroške zavarovanja.