923. člen OZ

Določba drugega odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati

Zmotno je stališče pritožbe, da je predmetno garancijo potrebno obravnavati mimo določb o bančni garanciji po 1087. členu ZOR in da jo je potrebno obravnavati kot pogodbo premoženjskega zavarovanja (26. poglavje OZ) in s tem upoštevati določbe o subrogaciji (963. člen OZ), saj gre za kavcijsko zavarovanje. - Zakon o zavarovalništvu v 15. točki 2. člena definira kavcijsko zavarovanje kot zavarovanje, s katerim se krije oziroma jamči za obveznosti naročnika garancije, v konkretnem primeru izvajalca. S takšnim kavcijskim zavarovanjem, kot ga predstavlja dana garancija, izdajatelj, to je tožeča stranka, prevzema sekundarno odgovornost, ki je enaka primarnim obveznostim glavnega dolžnika, izvajalca del. - Tako tožeča stranka zmotno zaključuje, da je na podlagi dane Garancije vstopila v skladu z zakonsko subrogacijo iz 963. člena OZ, v položaj uporabnika garancije, to je naročnika. - V skladu s 1088. člen ZOR se določbe o bančni garanciji smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe, če so z zakonom pooblaščene opravljati določene bančne posle. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) namreč dopušča izdajanje garancij tudi nebančnim subjektom, saj je izdajanj

Dolžnik mora biti o prenosu terjatve oziroma o odstopu terjatve ustrezno obveščen, vendar pa izostanek obvestila na veljavnost prenosa terjatve oziroma cesije ne vpliva. Posledica izostanka obvestila dolžniku je le ta, da zanj velja do obvestila prejšnje razmerje in lahko svoj dolg pravilno izpolni prvotnemu upniku oziroma odstopniku, s čimer preneha tudi njegova obveznost do izpolnitelja oziroma do prevzemnika obveznosti.

Vtoževane obresti za sporno obdobje so posledica zamude, s katero je bila tožena stranka seznanjena, saj jo je sama povzročila, prav tako pa je bila seznanjena tudi s posledicami, ki bodo nastale zaradi neplačila.

Narava sklenjene zavarovalne pogodbe pomeni izpolnitev (plačilo) premij vnaprej. Izpolnitev stečajnega dolžnika vnaprej pa nima za posledico zmanjšanja stečajne mase, zato takšno pravno dejanje stečajnega dolžnika ne more biti izpodbojno.

Zavarovalnica je s cesijo kot prevzemnik terjatve nasproti dolžniku, tj. toženi stranki, pridobila enake pravice, kot jih je do odstopa imel nasproti njemu odstopnik, tj. kreditodajalec. Ker je kreditodajalec od kreditne pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti dolžnika odstopil, je s tem dnem v plačilo zapadel celoten znesek kredita, s čimer so predhodno zapadli in še nezastarani zneski izgubili naravo anuitet, zaradi česar je od dneva uresničitve kasatorične klavzule za upnikovo terjatev začel teči splošni zastaralni rok petih let.

Pri pravnem položaju, ko gre za dva različna pravna posla, za razmerja med različnimi pravnimi subjekti ter v posledici tudi za različne pravne posledice dveh pravnih poslov, po presoji sodišča s stališča opravljene storitve ni mogoče govoriti o nerazdružljivi enotnosti zavarovalnega in pozavarovalnega razmerja, kljub njuni nesporni vsebinski povezanosti. Čim pa je tako, gre pri pozavarovalnih poslih za novo storitev oziroma storitev, od katere je treba plačati davek od prometa storitev iz 20. člena ZPD.

Pri pravnem položaju, ko gre za dva različna pravna posla, za razmerja med različnimi pravnimi subjekti ter v posledici tudi za različne pravne posledice dveh pravnih poslov, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o nerazdružljivi enotnosti zavarovalnega in pozavarovalnega razmerja, kljub njuni nesporni vsebinski povezanosti. Čim pa je tako, gre pri pozavarovalnih poslih za novo storitev oziroma storitev, od katere je treba plačati davek od prometa storitev iz 20. člena ZPD.