VSL Sodba II Cp 2092/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 16.718,88 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ni obrazložen sklep o obstoju zavarovalniške goljufije, opredeljene v 211. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ker je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo, ni izkazano, da gre za lažno prikazovanje. Ni navedeno, kaj naj bi bilo izvršitveno ravnanje, s katerim naj bi tožnica poskusila storiti kaznivo dejanje. Ker poskus tega kaznivega dejanja glede na zagroženo kazen ni kazniv, je očitek sodišča nerazumljiv. Poleg tega zakon ne pozna kaznivega dejanja, poimenovanega zavarovalniška goljufija.

Nenavadno je tudi dejstvo, da toženka kljub vztrajanju, da je šlo za poskus zavarovalniške goljufije, ni vložila ovadbe. Če bi verjela, da je šlo za goljufijo, bi to nedvomno storila. Neobrazložena sta zaključka, da je namen goljufije obstajal v času škodnega dogodka in da naj bi se namen goljufije raztezal tudi na trk in njegove posledice in ne le na pretekle poškodbe. Iz dokaznega postopka izhaja, da se udeleženca nesreče nista poznala, niti v sodbi ni nasprotne ugotovitve. Dejstva, da so bila pred nesrečo izvedena popravila, ni prikrivala. Normalno je, da je o tem izpovedal njen mož, ki je imel servis in je popravila izvedel. Ni verjetno, da njen mož kot serviser ne bi vedel, da se vsi posegi na avtu beležijo na računalniku. O teh je tudi izpovedal. Sodišče teh izpovedb ni ocenilo kot neverodostojnih. Zaključek o skupnem namenu goljufije je zato še manj razumljiv. Ni jasno, zakaj je sodišče izvedlo tako obširen in drag postopek, če je že na podlagi podatkov o neujemanju poškodb in zaslišanju tožnice in prič bil možen zaključek o goljufiji.

Z odklonitvijo postavitve novega izvedenca in opustitvijo zaslišanja priče A. A. je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Priči bi tožnica postavila vprašanja o njegovem strokovnem mnenju, v katerem je prvi plasiral idejo o zavarovalniški goljufiji. Postavljeni izvedenec je bil že od začetka "okužen" z idejo, da naj bi šlo za goljufijo, in je zaradi tega zavedno ali nezavedno iskal argumente za potrditev te ideje. Do rekonstrukcije je namreč trdil, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo, kasneje pa neprepričljivo razložil, da ni bil seznanjen z vsemi podrobnostmi škodnega dogodka. Posledično je utemeljen dvom o pravilnosti njegovih ugotovitev, da vse poškodbe na vozilih, udeleženih v trčenju, niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku.

Za odločitev ni pomembno, ali je bilo povzročiteljevo vozilo predhodno poškodovano, sama pa vztraja, da so vse poškodbe na njenem vozilu nastale v zatrjevanem dogodku. Poškodbe na drugem vozilu so lahko nastale v času, ko povzročitelj še ni bil njegov lastnik, in z njimi ni bil seznanjen. Povzročitelju v zaslišanju niti ni bilo predočeno, katere poškodbe naj bi nastale že prej. Ker gre v tej zadevi za stroške popravila tožničinega vozila, je neutemeljeno sklepanje o namernosti škodnega dogodka na podlagi poškodb povzročiteljevega vozila. Priče B. B., C. C., D. D. in E. E. so potrdile tožničine navedbe. Izvedenec je uporabil izraza "nenavadno" in "zanimivo", ki nista tipična za izvedensko mnenje. Prvi je nenatančen in ne pove ničesar. Želita le vzbuditi dvom o tožničinih navedbah.

Prav tako ne more biti bistveno, ali je pravilno ocenila hitrost bližajočega se vozila. Ni strokovnjak s področja vizualnega ocenjevanja hitrosti bližajočih se vozil. Njena ocena hitrosti ne more govoriti o njeni verodostojnosti. Zadostila je trditvenemu in dokaznemu bremenu. Do škodnega dogodka je prišlo; iztekle so tekočine; vozilo je odpeljala avtovleka; narejen je bil popis škode; škoda je bila odpravljena in jo je plačala.

Ni bila deležna sojenja v razumnem roku. Nastali so ji visoki stroški, ki so bili glede na odločitev sodišča morda celo nepotrebni in v tem primeru popolnoma nerazumni. Za sprejeto odločitev bi bilo možno postopek zaključiti že po pridobitvi prvega mnenja in zaslišanjih. Nalagalo se ji je nerazumno visoko dokazno breme. Spraševali so jo o podrobnostih, ki se jih po dolgih letih po škodnem dogodku ne bi nihče mogel spomniti (npr. v kateri prestavi je bilo vozilo po škodnem dogodku), to pa se je povsem krivično štelo v njeno breme.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode na vozilu (v nadaljevanju črn audi), ki naj bi tožnici nastala zaradi naleta vozila toženkinega zavarovanca (v nadaljevanju srebrn audi) 7. 4. 2013, temelji na (sklepni) ugotovitvi, da so na tožničinem vozilu v zatrjevanem trčenju nastale le napake, ki so v diagnostični napravi vozila zabeležene pri 67.049 km. Ker sta tožnica in toženkin zavarovanec prijavila znatno večji obseg poškodb na vozilih, je podan namen zavarovalniške goljufije. Dejanski trk ni bil neodvisen od volje strank in zato ne gre za bodoč, negotov dogodek, kot je zavarovalni primer opredeljen v prvem odstavku 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je 7. 4. 2013 nekaj pred 21. uro črni audi trčil v steber železniškega nadvoza, kot je zatrjevala tožnica, in da je prišlo do stika med obema voziloma,

- da glede na to, da se ni sprožila zračna blazna, hitrost srebrnega audija ni presegla 35 km/h,

- da je večina poškodb na srebrnem audiju nastala pred obravnavanim dogodkom: - v diagnostični napravi je za čas trčenja zabeležena le napaka ventilatorja; - nekateri poškodovani deli ob trku niso prišli v stik s črnim audijem (levi žaromet, leva meglenka z okvirjem, levi pokrov šobe za pranje žarometa); - zatrjevane poškodbe ustrezajo hitrosti 20 km/h, upoštevaje poškodbe na črnem audiju, do katerih je prišlo zaradi stika s stebrom, pa je bila hitrost srebrnega audija višja,

- da se deformacije na zadnjem delu črnega audija ne ujemajo z deformacijami sprednjega dela srebrnega audija: srebrn audi ni mogel povzročiti raztrganine na zadnjem odbijaču črnega audija; na zadnjem delu tožničinega vozila ni poškodb, ki bi se ujemale z vertikalno deformacijo na pokrovu motorja in odbijaču srebrnega audija,

- da v zatrjevanem škodnem dogodku niso nastale vse poškodbe na zadnjem delu črnega audija:

- poškodbe na črnem in srebrnem audiju so primerljive, za izkazane poškodbe na črnem audiju pa bi morale biti na srebrnem audiju obsežnejše,

- diagnostični napravi v obeh vozilih sta bili sposobni ves čas beležiti nepravilnosti, tako da so ne glede na to, da sta bili uri v obeh vozilih nastavljeni na približno eno uro naprej, podatki iz teh naprav točni glede opisa nepravilnosti in časovnega razpona med njimi; pri 67.049 km, ko je prišlo do zatrjevanega trčenja, so na črnem audiju zabeležene poškodbe zadnjega levega parkirnega senzorja, luči za vzvratno vožnjo in DTC spomina za CAN vrata,

- do nepravilnosti na črnem audiju, zabeleženih 7. 4. 2013 med 20:45:33 in 21:00:44 (med 67.044 in 67.049 km), je prišlo tega dne eno uro prej (zaradi drugih poškodb ali zaradi menjave posameznih delov); glede na to in glede na poškodbe na sprednjem odbijaču črnega audija so bili posegi v vozilo dan pred dogodkom obsežnejši, kot jih je opisala priča B. B. in kot so razvidni iz izpisa diagnostične naprave do 67.049 km,

- podan je razkorak med zabeleženo škodo na električnih in mehanskih delih črnega audija in škodo po računu popravila: po diagnostični napravi je prišlo do poškodb parkirnega senzorja zadaj levo, luči za vzvratno vožnjo in DTC spomina za CAN vrata; sledeč računu so bili poškodovani dva žarometa, pokrov motorja, vezna stena KPL, prednji odbijač KPL, desni kolotek, PVC koloteka 6x, pokrov prtljage KPL, zadnji odbijač, zadnji levi bok, zadnja vezna stena, vlečna naprava, izpušni lonec, dva zadnja žarometa, kompresor zraka in kompresor klime,

- v primeru nekaterih deformacij, ki naj bi po tožničinih trditvah nastale v zatrjevanem trčenju, bi moralo priti do proženja zategovalnika varnostnega pasu, a ta napaka ni zabeležena, niti ni vključena v popravilo.

7Neutemeljen je očitek bistvene kršitve postopka, ker sodišče ni zaslišalo A. A. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, ker je strokovno mnenje prebralo. Pritožbena trditev, da bi mu tožnica postavila vprašanja o tem mnenju, ki je plasiralo idejo o zavarovalniški goljufiji, ne omogoča presoje, ali bi bilo zaslišanje pomembno za ugotovitev odločilnih dejstev. Poleg tega iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi tožnica (pravočasno) podala tak dokazni predlog. O tem, ali so vse uveljavljene poškodbe nastale v zatrjevanem trčenju, je sodišče na njen predlog izvedlo dokaz z izvedencem cestno-prometne stroke.

8Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni postavilo drugega izvedenca cestno-prometne stroke. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je mnenje, ki ga je izdelal postavljeni izvedenec, jasno, konsistentno in prepričljivo. Neutemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti mnenja. Izvedenec je že v prvotnem mnenju opozoril na razlike med ugotovljenimi poškodbami na obeh vozilih in poškodbami, zabeleženimi v diagnostičnih napravah v vozilih. Ocena, da avtovleka ni mogla naložiti obeh vozil v razpoložljivem času, je bila le dodatna okoliščina. Kasnejša sprememba mnenja na podlagi opravljene rekonstrukcije ni v ničemer povezana s pravilnostjo prve ugotovitve. Že spričo navedenega je neizkazana trditev, da so ugotovitve toženkinega preiskovalca vplivale na izvedensko mnenje. Ključni so bili objektivno ugotovljivi podatki, na katerih vsebino morebitno izvedenčevo (ne)zavedno videnje, oblikovano pred izdelavo izvedenskega mnenja, ni moglo vplivati.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so vse poškodbe na tožničinem vozilu nastale v zatrjevanem trčenju. Izpovedbe prič, na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo ovreči verodostojnosti podatkov iz diagnostične naprave njenega vozila. O pomenu za pritožnico spornih izrazov, uporabljenih v prvem izvedenskem mnenju, je sodišče postavilo vprašanja izvedencu v ustni dopolnitvi mnenja. Izvedenec je na vprašanja o vzročno-posledičnih povezavah med posameznimi ugotovitvami v mnenju odgovoril. Da odgovori ne bi bili prepričljivi, pritožnica ne uveljavlja. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obsegom poškodb, ki so v zatrjevanem trčenju nastale na srebrnem audiju. Morebitne pomanjkljivosti v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem voznika tega vozila bi morala tožnica uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker jih ni, so v pritožbenem postopku neupoštevne (286.b člen ZPP). V pritožbi izražen dvom o tem, ali je voznik srebrnega audija vedel, da vse poškodbe na njegovem vozilu niso nastale v zatrjevanem trčenju, ni oprt na pomanjkljivosti v dokazni oceni in zato ne more privesti do drugačnih ugotovitev o odločilnih dejstvih.

10Postranskega pomena je razhajanje med tožničino izpovedbo in ugotovitvami izvedenca o hitrosti srebrnega audija pred trčenjem. Enako velja za položaj prestavne ročice ob škodnem dogodku. Ključna za oceno verodostojnosti njene izpovedbe je bila ugotovitev o razhajanju med njeno izpovedbo in podatki iz diagnostične naprave njenega vozila.

11Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je dokazala vsa relevantna dejstva. Med dejstvi, ki sodijo v tožničino dokazno breme, je tudi obseg škode, ki je nastal v škodnem dogodku, za katerega je odgovoren toženkin zavarovanec. Škode, ki ni nastala v zatrjevanem škodnem dogodku (zavarovalnem primeru), toženka namreč ni dolžna povrniti.

12Trajanje postopka ni v vzročni zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sodbe. Le ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo dopolnjevanje dokaznega postopka po pridobitvi prvega izvedenskega mnenja in zaslišanjih izvedeno na pritožničino pobudo. Ker (in kolikor) so se predlagani dokazi nanašali na odločilna dejstva, jih je bilo sodišče dolžno izvesti.

13Za pravilnost odločitve ni pomembno, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije iz drugega odstavka 211. člena KZ-1.¹ Za pravilnost sodbe zato tudi ni pomembno dejstvo, da toženka ni vložila kazenske ovadbe. Zadostuje ugotovitev, da dogodek, v katerem je po tožbenih trditvah nastala uveljavljena škoda, ni bil negotov in neodvisen od izključne volje oškodovanca.² Dejstvo, ali sta se tožnica in toženkin zavarovanec, poznala, je bilo v pravdi sporno, sodba pa se o obstoju tega dejstva ni izrekla. Navedeno ne daje podlage za sklepanje, da do zatrjevanega škodnega dogodka ni prišlo po tožničini volji (in volji toženkinega zavarovanca), niti ne vzbuja dvoma o pravilnosti nasprotne ugotovitve v sodbi.

14Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožničine zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Relevantni del 211. člena KZ-1 se glasi: (1) Kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Kdor z namenom iz prejšnjega odstavka tega člena v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek, se kaznuje z zaporom do enega leta.
² Tako tudi sklep VS RS II Ips 64/2019 z dne 25. 9. 2019.