VSL Sodba I Cp 566/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se:

- v I. točki izreka znesek 1.006,55 EUR zniža na znesek 931,98 EUR;

- v II. točki izreka znesek 3.366,16 EUR zviša na znesek 4.888,75 EUR;

sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencema naložilo, da sta ji dolžna plačati 1.006,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2019 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da je tožnica tožencema dolžna povrniti 3.366,16 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožujeta toženca ter uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarjata, da sodišče ni imelo zakonske podlage za revalorizacijo dogovorjene vrednosti del, saj te 640. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ne predvideva. Indeksa rasti cen, ki ga je uporabil izvedenec, ni mogoče preveriti. Nepreverljivo je tudi nadaljnje mnenje izvedenca, v katerem je manjvrednost del določil na 33 %. Ker je sodišče v sodbi navedlo, da je struktura dela z montažo 40 % in materiala 60 % določena glede na dosedanji obseg in težo napak, bi moralo upoštevati celoten obseg napak, ki sta jih grajala.

Izvedenec je v tretji dopolnitvi mnenja podal oceno stroškov za odpravo napak, kjer je izhajal iz drugačnega zneska kot v predhodnem postopku, saj ni upošteval stroškov v zvezi z demontažo vhodnih vrat, potrebnih popravil in dodatnih stroškov sanacije v znesku 1.050 EUR. Razmerje med vrednostjo del in vrednostjo stroškov za sanacijo je določil v višini 48,3 %, in sicer brez upoštevanja prej omenjenih popravil vhodnih vrat. Zmotno je stališče sodišča, da toženca ne moreta naknadno grajati napak, saj je treba upoštevati 10 letni jamčevalni rok za stvarne napake v okviru gradbeno izvajalskih del. Toženca sta med postopkom opozarjala na nove napake in zanje predložila ustrezna dokazila, zato sta upravičeno pričakovala, da jih bo sodišče upoštevalo.

Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo pri obračunu upoštevati osnovo 400 točk ter jima za zastopanje, skupaj z DDV, priznati 6.757,09 EUR. Ob upoštevanju plačil za izvedenca, sodne takse, prevoz in pričnine skupni stroški tožencev znašajo 9.336,84 EUR.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica kot pravna naslednica pok. A. A. od tožencev zahteva dokončno plačilo za izvedena dela dobave in montaže stavbnega pohištva po ponudbi s 25. 6. 2019. Toženca izpolnitvi obveznosti ugovarjata zaradi napak izvršenih del ter uveljavljata sorazmerno znižanje plačila.

6Pritožnika ne izpodbijata zaključka iz 18. točke obrazložitve sodbe, da sta pravočasno grajala le napake, da se stavbno pohištvo ne zapira dobro, ker se je povesilo, da so krila premajhna in da tesnila niso ustrezna. Zato lahko v skladu z drugim odstavkom 635. člena OZ pravico do znižanja plačila z ugovorom uveljavljata zgolj za te napake. Pritožbene navedbe, s katerimi skušata znižanje plačila utemeljevati s kasneje nastalimi napakami, glede na navedeno niso utemeljene. Toženca obsega ugotovljenih napak tudi ne moreta širiti z izpostavljanjem desetletnega roka iz 662. člena OZ, v katerem izvajalec odgovarja za solidnost gradbe, saj tudi za te napake velja notifikacijska dolžnost, ki jo ureja 663. člen OZ.

7Za presojo ugovora znižanja plačila je odločilna ugotovitev razmerja med vrednostjo del brez napak in izvedenimi deli z napako, ki jo je izvedenec v tretji dopolnitvi izvedenskega mnenja ocenil na 67 % celotne vrednosti izvedenih del. Gre za strokovno presojo, ki jo toženca z izpostavljanjem stroškov, ki jih izvedenec ni upošteval, ne moreta ovreči. Pri ugovoru znižanja plačila namreč niso pomembni stroški odprave napak, vključno s stroški zaradi izvedbe dodatnih del, temveč le ocena vrednosti izvedenih del v primerjavi z dogovorjeno vrednostjo del ob sklenitvi pogodbe. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da je ločeno upošteval kriterij manjvrednosti glede materiala in dela, in sicer je vrednost uporabljenega, neustreznega, poškodovanega materiala ocenil na 15 %, vrednost slabe izdelave in montaže pa na 60 %, pri čemer v strukturi stroška predstavlja material 60 % vrednosti in delo z montažo 40 % vrednosti. Zaključek izvedenca je jasen, temelji na njegovih strokovnih kompetencah, znanju in izkušnjah in ga toženca s pavšalnim očitkom nepreverljivosti, ne da bi predložila drugačno strokovno stališče, ne moreta izpodbiti.

8Po določilu 640. člena OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da navedeno določilo ne daje podlage za revalorizacijo vrednosti izvedenih del na dan vložitve tožbe, kot jo je izvedel izvedenec gradbene stroke. Po ponudbi je vrednost del ob sklenitvi pogodbe znašala 11.851,19 EUR. Vrednost del z napakami, upoštevajoč faktor znižanja (0,67 %) po obračunu izvedenca, pa znaša 7.940,29 EUR. Toženca sta z avansom že pokrila 7.008,31 EUR, torej sta tožnici dolžna plačati še 931,98 EUR.

9V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo ter prisojeni znesek 1.006,55 EUR znižalo na 931,98 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zoper ugodilni del sodbe zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ob vložitvi tožbe (9. 4. 2019) je že veljal Sklep o spremembi vrednosti točke, ki je določal vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR. Ob upoštevanju vrednosti spora 4.842,88 EUR znaša vrednost za sestavo tožbe po tarifni številki 19 300 točk in ne 400 točk, kot zatrjujeta pritožnika. Pritožbeno sodišče je po pregledu stroškovnika tožencev opravilo ponovno odmero pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in ugotovilo, da sta upravičeno priglasila 5885 odvetniških točk za zastopanje, povečanih za 68,85 točk za materialne stroške ter 186 točk za zastopanje dveh oseb v ponovnem postopku, vse v skupni vrednosti 6.139,85 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 3.683,91 EUR, povečano za DDV pa 4.494,37 EUR. Toženca sta po poročilih računovodstva o izvedenih plačilih za izvedenca plačala 2.193,08 EUR, za sodne takse 196 EUR, za pričnino 2,53 EUR in za kilometrino 9,06 EUR, torej skupaj še 2.400,67 EUR, s stroški zastopanja pa 6.895,04 EUR. Glede na 81 % uspeh tožencev v postopku, jima mora tožnica povrniti 5.584,98 EUR.

11Sodišče prve stopnje je tožnici za zastopanje skupaj priznalo 3.664,41 EUR pravdnih stroškov, zato sta ji toženca glede na njen 19 % uspeh v pravdi na ta račun dolžna povrniti 696,23 EUR. Po pobotanju je tožnica tožencema dolžna plačati 4.888,75 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevajoč novo odmero pravdnih stroškov in končni uspeh v postopku je zato pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v II. točki izreka ter tožnici naložilo, da tožencema povrne 4.888,75 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

12Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določilu drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženca sta s pritožbo o glavni stvari uspela le v manjšem delu, tožnica pa je v odgovoru na pritožbo opozorila na neutemeljene pritožbene navedbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki stroške pritožbenega postopka krijeta sami.