VSL Sodba I Cp 52/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 372 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede tožbe za plačilo 2700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 7900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1470,80 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi je tožnica vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženčeve izpovedbe, da sta se dogovorila, da bo posojilo vračal po svojih zmožnostih, pri čemer poudari, da je ta od leta 2014 dalje za nakup nepremičnin gotovo vložil 100.000 EUR lastnih sredstev, kar pomeni, da so njegove zmožnosti vrnitve celotnega posojila že bile izkazane. Če je razpolagal s sredstvi za nakup nepremičnin, je bil tudi zmožen vrniti posojilo. Opozarja, da je sodišču pojasnila, da se je zmotila v letu, ko je spoznala toženca, česar sodišče ni upoštevalo. Nadalje meni, da bi se od poslovneža oziroma uspešnega gospodarstvenika kot je toženec, pričakovalo, da bi v primeru predhodnih delnih vračil posojila slednja tudi bila zabeležena na potrdilu o prejemu posojila. Izpostavlja pa tudi vprašanje verodostojnosti priče N. U. in C. T. K.

3Toženec je odgovoril na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Da je tožnica tožencu posodila 10.000 EUR, ni bilo niti sporno, sporno pa je bilo, kdaj, in posledično, koliko je toženec vrnil in torej ali svojo obveznost v redu izpolnjuje, ter kako je bilo dogovorjeno vračanje, torej zapadlost, in ali so bile dogovorjene tudi obresti.

7Tožnica v pritožbi ne navaja nič takega, kar bi omajalo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena decembra leta 2011, da sta se dogovorili za obročno odplačevanje posojila z mesečnimi obroki v višini 100 EUR, brezobrestno, in da toženec svoje obveznosti redno izpolnjuje. Ta dejstva so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo ugotovljena, razlogi zanje pa so prepričljivi.

8Neutemeljene so pritožbene trditve pritožnice, s katerimi ta izpodbija prepričljivost zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bila posojilna pogodba sklenjena že leta 2011 ter da je toženec od januarja 2012 tožnici odplačeval mesečne obroke v višini 100 EUR. Odsotnost pripisa na potrdilu o prejemu posojila z dne 30. 6. 2014, da je toženec že vrnil del prejetega posojila, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni odločilna in nima vpliva na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. To je do svojih dokaznih zaključkov prišlo na podlagi izpovedi toženca, kot tudi listin, ki jih je toženec predložil, to so izpisek iz prometa na njegovem TRR za obdobje od 1. 11. 2011 do 31. 12. 2011, Pogodba o finančnem leasingu nepremičnine št. 1113193834 z dne 27. 12. 2011, potrdila o nakazilih, uradni zaznamek o zbranih obvestilih policije z dne 19. 11. 2015 ter odgovor na dopis z dne 2. 10. 2015.

9Toženec je dokazal, da je imel 28. 12. 2011 priliv na svoj TRR v višini prejetega posojila, prepričljivo pa je obrazložil in utemeljil tudi okoliščine, zaradi katerih je v tem obdobju potreboval denarna sredstva oziroma tožničino posojilo. Pri ugotovitvi, da je toženec svoje obveznosti redno izpolnjeval, nista bili odločilni izpovedbi priče N. U. in C. T. K., glede katerih tožnica izpostavlja vprašanje verodostojnosti, temveč je bila odločilna ugotovitev, da iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 19. 1. 2015 izhaja, da je tožnica policistom tudi sama podala izjavo o tem, da ji je toženec redno plačeval 100 EUR iz naslova vrnitve predmetnega posojila. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo tudi ugotovitev, da je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno obročno odplačevanje obveznosti. Tožnica navedeno ugotovitev izpodbija in izpostavlja, da je toženec sam izpovedoval, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnici dolgovani znesek vračal obročno po njegovih zmožnostih. Navedena trditev je izvzeta iz celotnega konteksta toženčeve izpovedbe in ne odraža celovitega razumevanja njegove izjave. Ta je skozi celoten postopek dosledno navajal in izpovedoval, da sta se s tožnico dogovorila za obročno odplačevanje z mesečnimi obroki v višini 100 EUR. To ni v nasprotju z izpovedbo o dogovoru, da bo vračal po svojih zmožnostih (češ da so te dobre), saj se dá tak dogovor razumeti kot odraz toženčevih tedanjih finančnih zmožnosti. Ocena vseh dokazov in zaključek sodišča prve stopnje o navedenih odločilnih spornih dejstvih sta razumna in življenjsko verjetna, skratka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10Prvostopenjsko sodišče se je pravilno opredelilo tudi do vprašanja obveznosti plačila obresti. Pravilno je ugotovilo, da med pravdnima strankama plačilo obresti ni bilo dogovorjeno. V skladu s 1. odst. 570. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se posojilojemalec lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti, kar je torej stvar pogodbene avtonomije. Dokaz, ki ga je tožnica ponudila za svojo trditev, da so bile dogovorjene tudi obresti - zapisnik o glavni obravnavi z dne 25. 5. 2018 v zadevi III P 2028/2016, iz katerega izhaja izpoved priče N. U., da kolikor ve, je znesek, ki ga je toženec plačeval tožnici, vključeval tudi obresti - je prešibek. Priča N. U. ni bila prisotna pri sklepanju predmetne pogodbe, prav tako pa ta posojilna pogodba ni bil edini posel, ki sta ga pravdni stranki sklenili med seboj, zato se je lahko njena izpoved nanašala tudi na kateri drug posel.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki ocene sodišča prve stopnje, da je tožnica neprepričljivo izpovedala, da je toženca spoznala v letu 2012, čeprav je na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2018 pojasnila, da se je zmotila v letu. Navedeno ni v ničemer odločilno; sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da je tožnica svojo izpoved spremenila, ko ji je bilo predočeno, da se je še pred sklenitvijo posojilne pogodbe zavezala kot porok za toženčeve obveznosti.

12Celotna ocena dokazov sodišča prve stopnje temelji zlasti na zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da toženec tožnici že ves čas vrača po 100 EUR mesečno, sprva v gotovini na roke, odkar so se njuni odnosi skrhali pa na njen račun. Ocena dokazov je jedrnata, a skrbna in jasna ter je pritožbeni očitki niso omajali. Ker torej toženec izpolnjuje svojo obveznost tako, kot je bila dogovorjena, ga tožnica (še) nima pravice terjati (1. odst. 239. čl. OZ).

13Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnica mora sama kriti svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 500 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, povečano za 2 % materialnih stroškov in DDV, skupaj 372 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).