VSL Sodba I Cp 2563/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 5. 2017 odločilo:

- da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni od pravnomočnosti sodbe plačati znesek 5.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 17. 9. 2013 do dne plačila (I. točka izreka),

- da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 849,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne v ponoven postopek (vse s stroškovno posledico). Sodišče ni ocenilo njegove izpovedi. Sam naj bi logično, življenjsko razumljivo izpovedal, da je bil račun na ..., na katerega je tožnica denar nakazala, odprt izključno za potrebe A. A. in da sam z navedenim računom, kljub temu, da je formalno odprt na njegovo ime, ni posloval in bil seznanjen s transakcijami na njem. Odločitev je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ni logičnega razloga, da bi za znesek 5.000,00 EUR sklenil le ustno posojilno pogodbo z osebo, ki jo je zgolj enkrat videl in mimogrede, kot je to navedla tožnica. S slednjo ni bil v nobenem obligacijskem razmerju. Tudi če bi šlo za darilo, bi bila dolžna kot skrben gospodar za takšno vsoto denarja skleniti pisno pogodbo. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj so izpovedale zaslišane priče. Iz listin v spisu in izpovedb prič je nesporno, da je A. A. te obveznosti poravnal in zaprl račun, ki se je glasil na toženca. Povsem arbitrarna je utemeljitev sodišča, da toženec očitno v lastnih zadevah ni bil skrben in je vse posle, ki jih je na njegovem računu opravljal A. A., odobraval. Na računu pri ..., ki je bil odprt za določen čas izključno za potrebe A. A., ni bilo sredstev toženca, zaradi česar tega računa ni imel razloga nadzorovati in odpirati bančne izpiske. Ni sklenil ustne posojilne pogodbe, niti se ni zavezal, da bo tožnici vrnil denar v roku dveh mesecev. Glede na izjave prič v postopku je očitno, da je tožnica zahtevala vračilo denarja po tem, ko je razpadla zveza med A. A. in njeno hčerko. V kolikor se je slednja dogovorila z A. A., da denar nakaže na račun, katerega formalni lastnik je toženec, dejansko pa je z računom razpolagal le A. A., gre zagotovo za razmerje med njo in slednjim. Sodišče priči B. B. ni sledilo, čeprav je logično in razumljivo potrdila logična in razumljiva navajanja toženca. Glede prisojenih zamudnih obresti navaja, da res ni reagiral na dopis z dne 18. 11. 2014, saj s tožnico ni bil v nobenem obligacijskem razmerju. Bil je prepričan, da gre za pomoto. V tem dopisu tudi ni točnega datuma domnevno dogovorjene zapadlosti domnevnega kredita. Ne iz listin v spisu, ne iz izpovedb prič ali tožnice ne izhaja, da je domnevni kredit zapadel že 16. 9. 2013 in je zato toženec dolžan plačati zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ni razvidno, da bi se stranki dogovarjali za plačilo obresti, ki morajo biti izrecno dogovorjene med fizičnimi osebami. Tožnici bi šle zato obresti zgolj od vložitve tožbe dalje. Sam je logično izpovedal, da sta mu sin (A. A.) in nekdanja žena povedala, da je bil denar dan kot darilo, sodišče pa je to njegovo izjavo vzelo iz konteksta in jo štelo za neprepričljivo. Dejstvo, da na tožničin dopis ni reagiral, še ne pomeni utemeljene pravne domneve, da se je z navedbami v dopisu strinjal in da so trditve tožnice resnične.

3Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tako kot vsebino ostalih izvedenih dokazov ocenilo tudi toženčevo izpovedbo¹ in v tem okviru pojasnilo, zakaj ji ni sledilo.² Na drugi strani okoliščina (ki jo izpostavlja pritožba), da naj bi bil bančni račun, na katerega je tožnica denar nakazala, odprt izključno za potrebe A. A., ni bistvena. Za odločitev v predmetni zadevi je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec tisti, ki je (kot posojilojemalec) s tožnico sklenil posojilno pogodbo in ki ji je dolžan prejeti znesek (v skladu s 569. členom OZ³) tudi vrniti. Ker je za takšno ugotovitev navedlo konkretne in prepričljive razloge (glej predvsem 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožnik zgolj z zatrjevanjem neobstoja logičnega razloga, da bi z osebo, ki jo je le enkrat videl, sklenil ustno posojilno pogodbo,⁴ oziroma z vztrajanjem, da z njo ni bil v nobenem obligacijskem razmerju, v njeno pravilnost pomisleka ne vzbudi. Ker OZ⁵ za nastanek (veljavnost) posojilne pogodbe ne zahteva nobene (posebne) oblike, pa je neprepričljivo tudi njegovo navajanje, da bi morala tožnica (če gre za takšno pogodbo) poskrbeti za sklenitev pisne (posojilne) pogodbe.

6Okoliščina, kdo je bil dejanski koristnik posojenega denarja oziroma kdo je z njim (dejansko) razpolagal, za presojo, kdo napram tožnici nastopa kot posojilojemalec oziroma kot oseba, ki ji je dolžna (v skladu s 569. členom OZ) posojilo vrniti, ni bistvena. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je pomembno zgolj, da je bilo posojilo dano tožencu (kot posojilojemalcu), ki ga je zato kot njen sopogodbenik dolžan tožnici tudi povrniti. Dejstvo, da je posojeni denar (v končni fazi) prejel in z njim (v nadaljevanju) razpolagal toženčev sin A. A., na presojo razmerja med pravdnima strankama oziroma na obstoj toženčeve obveznosti tožnici posojilo vrniti ne vpliva.⁶ Zato je nebistveno tako pritožbeno poudarjanje, da je denar porabil A. A.⁷ in nato zaprl račun, s katerim je (čeprav se je glasil na toženca) razpolagal on, kot tudi pojasnjevanje, kaj naj bi bilo razvidno iz bančnega izpiska, ki ga je toženec pridobil po vložitvi tožbe. Ker ta (ocena) za presojo obstoja njegove obveznosti do tožnice prav tako ni pomembna,⁸ enako velja za pritožbeno nasprotovanje oceni sodišča prve stopnje, da toženec, ker bančnih izpiskov ni odpiral, ni izkazal potrebne skrbnosti.

7Sodišče prve stopnje je v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo izpovedbam toženca in prič B. B. ter A. A. o tem, da naj bi tožnica ta denar slednjemu podarila. Pritožnik zgolj z izpostavljanjem, kaj naj bi izpovedala priča B. B., in (presplošnim) zatrjevanjem, da naj bi slednja logično in razumljivo potrdila njegova logična in razumljiva navajanja,⁹ tudi v tem oziru ne vzbudi nobenega pomisleka. Dvoma pa ne poraja niti glede odločitve sodišča prva stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Slednje je tudi v tem oziru upravičeno sledilo tožničinim navedbam. Da je bil s tožencem dogovorjen dvomesečni rok oziroma vrnitev posojenega zneska v septembru, sta izpovedali tožnica in njena hči (priča) C. C., potrjuje pa to tudi vsebina dopisa z dne 18. 11. 2014¹⁰ (priloga A3), ki ga je tožnica po odvetniku poslala tožencu. Pritožnikovo navajanje, da na omenjeni dopis ni odreagiral, ker je menil, da gre za pomoto (saj da s tožnico ni bil v nobenem obligacijskem razmerju), je ne le deloma novo,¹¹ ampak hkrati tudi sicer neprepričljivo¹² in za presojo trenutka zapadlosti obveznosti nebistveno. Ker gredo tožnici zamudne obresti, ki so zakonska posledica zamude s plačilom (glej 378. člen OZ), pa je neprepričljivo tudi pritožbeno zatrjevanje, da mora biti plačilo obresti med fizičnimi osebami izrecno dogovorjeno.

8Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP¹³). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Za katero pritožba navaja, da naj bi bila logična in življenjska, a prepričljivih konkretnih razlogov za takšno oceno izpovedbe ne poda.
² Glej predvsem 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁴ In da bi, če bi v najemal posojilo v takšni višini, tega vzel pri banki.
⁵ Glej člene 569 - 578 OZ.
⁶ Omenjena okoliščina je relevantna (zgolj) za razmerje med tožencem in njegovim sinom. V zvezi s tem glej M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del (redaktorja M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 361.
⁷ Kar med pravdnima strankama (kot je to v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje) niti ni bilo sporno.
⁸ Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve je nadalje nebistveno pritožbeno poudarjanje (ki je prvenstveno tudi sicer novo - prvi odstavek 337. člena ZPP), da naj bi tožnica vračilo denarja zahtevala, potem ko je razpadla zveza med njeno hčerko in A. A.
⁹ Pri čemer prepričljivih konkretnih razlogov za takšno oceno izpovedbe ne poda.
¹⁰ To je, da naj bi bil na podlagi medsebojnega ustnega dogovora znesek vrnjen v roku dveh mesecev oziroma najkasneje do 16. 9. 2013. Pritožbeno navajanje, da iz omenjenega dopisa datum zapadlosti ni razviden, zato ne drži.
¹¹ V odgovoru na tožbo je v tem oziru omenil le, da so bile navedbe v dopisu zanj popolno presenečenje.
¹² Saj bi bilo ravno v takem primeru utemeljeno pričakovati, da bo odreagiral (in tožnici v tem smislu odgovoril). Tudi sicer sodišče prve stopnje zaradi opustitve njegovega odgovora ne vzpostavlja nikakršne "pravne domneve" (kot to navaja pritožnik), o tem, da se je s tožničinimi navedbami v dopisu strinjal, ampak "zgolj" ugotavlja (čemur pritožba ustrezno ne oporeka), da je šele v tem pravdnem postopku prerekal obstoj posojila in (trenutek) zapadlosti le-tega. Na drugi strani ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi sodišče prve stopnje (kot to očita pritožnik) njegovo izjavo, da sta mu sin (A. A.) in nekdanja žena povedala, da je bil denar dan kot darilo, vzelo iz konteksta (in jo štelo za neprepričljivo).
¹³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.