VSRS Sodba II Ips 36/2023

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 10.98,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 26. 8. 2016 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 380/2016 sklenila toženka kot preživljalka in A. A. kot preživljanka, ker kavza naj ne bi obstajala oziroma je nedopustna. Podredno so zahtevali, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavi. Tožnik so zahtevali vzpostavitev prejšnjega stanja in vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah na ime A. A.

2Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnikom naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da tožniki sami krijejo lastne pritožbene stroške.

Dejanski okvir spora

4Za presojo revizije bistveno dejansko stanje je mogoče strniti v naslednje točke:

- Toženka kot preživljalka in njena soseda A. A. kot preživljanka sta dne 26. 8. 2016 v obliki notarskega zapisa sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

- Predmet pogodbe je bil solastniški delež 7/8 na stanovanju, v katerem je bivala A. A. To premoženje naj bi ob preživljankini smrti prešlo na preživljalko.

- Toženka se je s pogodbo zavezala, da bo za preživljanko skrbela in ji nudila vso potrebno nego in pomoč.

- Dva dni pred sklenitvijo pogodbe je bila A. A. sprejeta na oddelek za infekcijske bolezni, po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo paritoneja, pa premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo.

- A. A. je umrla dne ... 2016.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Trditev, ki gredo onkraj dopuščenega revizijskega vprašanja (take so trditve o duševnem stanju preživljanke, o njeni sposobnosti izraziti poslovno voljo ter kritika ugotovljenega dejanskega stanja), revizijsko sodišče zato ni obravnavalo in revidenti na njih ne bodo dobili odgovora.

6S sklepom št. II DoR 658/2019 z dne 30. 1. 2020 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju dne 26. 8. 2016 podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v prejemu nasprotne izpolnitve, poleg tega pa sta njeni značilni prvini aleatornost in zaupnost razmerja. Po presoji sodišč nižjih stopenj je v trenutku sklepanja pogodbe obstajala določena mera tveganja (element aleatornosti), saj natančnega datuma smrti ni bilo mogoče napovedati. Zato stranki nista mogli vedeti, kakšen bo obseg toženkinih bodočih pogodbenih obveznosti. Prav tako je toženka preživljanki pomoč nudila že pred sklenitvijo pogodbe. Med njima je obstajal zaupen odnos in medsebojna čustvena navezanost. Za preživljanko je bilo zato bistveno, da ji pomoč nudi prav toženka.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

8Revidenti trdijo, da v danem primeru ni podana kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ker da po njihovem mnenju ni izpolnjen pogoj aleatornosti kot del pogodbene podlage. Med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo je bilo očitno nesorazmerje, saj je pokojna umrla šesti dan po sklenitvi pogodbe. Glede na bistvene okoliščine primera (starost in zdravstveno stanje pokojne) bi toženka morala vedeti, da je A. A. v tako slabem zdravstvenem stanju, da je bilo njeno smrt pričakovati v zelo kratkem času. Njeno slabo zdravstveno stanje je potrdil tudi izvedenec. Revidenti nadalje navajajo, da zaradi vseh predpisanih zdravil in posegov A. A., ni bila sposobna oblikovati prave volje ter da sta sodišči nižjih stopenj v zvezi s tem upoštevali napačne dokaze. Revidenti se sklicujejo na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 92/2020 in II Ips 284/2013.

9Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je večina revizijskih navedb brez povezave z dopuščenim revizijskim vprašanjem. Pokojna je bila v trenutku sklepanja pogodbe sposobna oblikovati in izraziti svojo pravo voljo, in sicer je želela, da toženka zanjo poskrbi po njenih željah in je celo nasprotovala pomoči svojih družinskih članov. V času sklenitve pogodbe se je njeno zdravstveno stanje izboljševalo, vnetni proces je nazadoval in pokojničine (hitre) smrti ni bilo mogoče predvideti. Smrt bi lahko nastopila tudi kasneje. Tudi izvedenec dr. B. B. je poudaril, da med zdravljenjem ni bilo mogoče zaključiti, da bo pokojna v kratkem umrla, sicer se ne bi tako aktivno trudili okoli nje. Tveganje je bilo torej prisotno.

10Revizija ni utemeljena.

Izhodišča presoje:

11Pogodba o dosmrtnem preživljanju spada med odplačne pogodbe. Z njo se namreč pogodbenik (preživljavec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).² Vendar je v kategoriji odplačnih pogodb ta specifična. Opredeljujeta jo namreč dve neznanki, zaradi katerih je natančno ekonomistično vrednotenje vzajemnih izpolnitev neuporabno, presoja sorazmernosti med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo, ki bi bila utemeljena na matematičnem vrednotenju prevzetih obveznosti, pa neskladna z naravo te pogodbe.

12Prvo neznanko izraža stališče, da preživljavčevih obveznosti in dajatev ni mogoče natančno in merljivo izraziti, bodisi v denarju ali z nekim skupnim imenovalcem, kar je posledica dejstva, da ni mogoče ugotoviti, kako stranki pogodbe, predvsem preživljanec subjektivno vrednoti bodočo oskrbo in preživljanje.³ Zakaj je tako, je Vrhovno sodišče (v nadaljevanju VS RS) večkrat pojasnilo, jasno in nedvoumno v sklepu II Ips 284/2013, kjer je (ob izdatni opori na svojo judikaturo) o zaupnosti in aleatornosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju med drugim povedalo naslednje: »[Zaupnost razmerja med strankama] onemogoča, da bi bilo mogoče preživljavčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju. Obstajajo seveda metode, po katerih je mogoče izračunavati urno postavko nekega tipičnega dela (npr. nege), a vendarle je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama. Prav ta nepremoženjski (človeški) kontekst je za obe pogodbeni stranki v tipičnih primerih odločilnega pomena pri sklepanju pogodbe ter ga v denarju ni mogoče izraziti. Že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom.«⁴ Druga neznanka pa je odsev »v zahodni kulturi pojmovane človekove končnosti: 'Smrt je gotova, a njena ura negotova.'«.⁵ Tudi ta prvina (aleatornost), kot je VS RS navedlo v istem sklepu, izhaja iz narave stvari. »To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljavčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.«⁶

Presoja konkretnega primera:

13Naloga revizijskega sodišča je zato vrednotenje dejstva, da je bila sporna pogodba sklenjena dva dni po sprejemu 90 let stare preživljanke v UKC ..., kjer je bila po opravljenem CT trebuha ugotovljena perforacija žolčnika in karcinomatozna paritoneja, in kjer je šesti dan po sklenitvi pogodbe umrla. To vrednotenje je treba opraviti v luči omenjene specifične narave sicer odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

14Zgoščenost razvoja dogodkov po preživljankinem sprejemu v bolnico lahko na prvi pogled vzbudi vtis o neizbežni bližini njene smrti in posledični odsotnosti prvine aleatornosti. Dva dni po hospitalizaciji je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju in šest dni zatem preživljanka umre. Vendar je tak vtis varljiv. Pogled, ki zajame celoten kontekst sklepanja pogodbe in ki ne izhaja iz vrednotenja na podlagi retrospektivne, ex post facto analize dogodkov, ki torej pušča tančico nevednosti o nadaljnjem razvoju preživljankine bolezni, kot je bila takrat, ko je bila sklenjena pogodba, pogled torej, ki temelji na oceni stanja ob sklepanju pogodbe ter ex ante predvidevanjih na podlagi takratnih okoliščin, izriše sliko, bistveno drugačno od tiste, ki je bila podlaga sodbe v zadevi št. II Ips 92/2020.

15Smrt preživljanke je resda nastopila hitro, le šest dni po sklenitvi pogodbe. A drugače kot v pravkar omenjeni zadevi, kjer je bil preživljanec v terminalni fazi bolezni, mesec dni po prekinitvi zdravljenja s kemoterapijo ter bil dan po sklenitvi pogodbe napoten v paliativno ambulanto,⁷ ko je torej medicina dvignila roke in ko bi ga lahko rešil le še čudež,⁸ v obravnavanem primeru »ne medicinsko osebje, ne toženka niso vedeli, da bo smrt nastopila tako kmalu«.⁹ Zato se je »[t]oženka […] tekom hospitalizacije pokojne s socialno delavko pogovarjala o eventualni namestitvi pokojne v dom starostnikov v primeru poslabšanja stanja« (prvič 30. 8. in nato še 31. 8. 2019).¹⁰ Prav to je ključna razlikovalna okoliščina, ki privede do drugačnega vrednotenja aleatornosti. Medtem ko je preživljanec v zadevi II Ips 92/2020 »zrl smrti v oči« in je le-ta trkala na njegova vrata, zato je bil tudi odpuščen z zdravljenja v paliativno oskrbo, je v obravnavanem primeru za preživljanko še obstajalo medicinsko utemeljeno upanje. Sprva povišani vnetni parametri so 30. 8. 2019, dva dni pred smrtjo padli, »njeno zdravstveno stanje pa se je toliko izboljšalo, da je […] hodila celo s pomočjo hojice«.¹¹

16Čeprav tveganje glede na starost preživljanke in njeno zdravstveno stanje ni bilo intenzivno, je za razliko od že omenjenega primera (zadeva II Ips 92/2020) določena mera tveganja obstajala. Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti, stranki nista mogli vedeti. Zato je tudi v tem primeru intenzivnost prvine aleatornosti ter njen vpliv na pogodbo o dosmrtnem preživljanju mogoče vrednotiti tako, kot je VS RS vrednotilo v sodbi II Ips 381/2006, kjer je med nosilnimi razlogi navedlo: »Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Tudi zato, ker ni mogoče ugotoviti, kako je preživljanka, ki si je zaradi težkega zdravstvenega stanja želela zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti, subjektivno vrednotila oskrbo, ki jo je toženka v preteklosti nudila očetu, in bodočo oskrbo in preživljanje.«¹² Res samo »v izjemnih primerih, ko (ko npr. preživljancu smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila)«¹³, in se stranki »že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi)«,¹⁴ je vsaj določena mera tveganja vselej prisotna. Obravnavani primer v tako izjemno kategorijo ne sodi.

Odgovor na revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji:

17Dejstvo, da negotovost glede obsega preživljavkinih obveznosti ob sklenitvi pogodbe ni bila povsem izključena in da se preživljankino subjektivno doživljanje preživljalkinih obveznosti izmika ekonomističnemu vrednotenju, narekujeta sklep, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker je torej odgovor na revizijsko vprašanje negativen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških:

18Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožniki z revizijo niso uspeli. Zato sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka. Dolžni pa so toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 1098,00 EUR.

Sestava senata in glasovanje

19Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.
³ Tako VS RS v sodbi II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009, t. 10. Enako v sodbi II Ips 464/99 z dne 29. 3. 2000, kjer je med drugim navedlo: »Pomembno je tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank. Za nekoga, ki je v celoti odvisen od tuje pomoči, je ta lahko vredna enako ali več od premoženja, ki ga izroča, posebno če si želi pomoč in oskrbo zagotoviti od določene osebe in v okolju, v katerem želi živeti še naprej.« Gl. tudi sklep II Ips 92/2020 z dne 20. 1. 2021, t. 16 in sodbe II Ips 791/2008 z dne 4. 12. 2008, II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014 ter druge. Gl. tudi B. Podgoršek, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 547, 548.
⁴ Sklep z dne 20. 8. 2015, jedro.
⁵ Sklep VS RS II Ips 92/2020, t. 16.
⁶ Prav tam.
⁷ Sklep II Ips 92/2020, t. 6.
⁸ Njegovo smrt je bilo pričakovat v nekaj tednih, prav tam, t. 6 in 17.
⁹ Sodba pritožbenega sodišča, t. 10. in sodba sodišča prve stopnje, t. 22.
¹⁰ Prav tam.
¹¹ Prav tam, t. 12.
¹² T. 10.
¹³ Sodba II Ips 284/2013, t. 25.
¹⁴ Sodba VS RS II Ips 324/2016 z dne 27. 7. 2017, t. 13, ki se tu sklicuje na sklep VS RS II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015, točka 23, ta pa na svojo sodbo II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014.