VSL Sodba II Cp 580/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnica je po spremembi tožbe zahtevala ugotovitev, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 9. 12. 2009 sklenili zapustnica A. A. in toženka, nima pravnega učinka proti toženki v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja tožničinega nujnega deleža, kar znaša ¼ nepremičnine ID znak del stavbe 0000-000-00 ter ¼ nepremičnine ID znak parcela št. 0000 1111/1; obenem je zahtevala, naj toženka vrne ¼ navedenih dveh nepremičnin v zapuščino ter izstavi ustrezno listino, da se bo v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime pokojne A. A.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 1.752,31 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

3Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da sta toženka in zapustnica pogodbo z dne 9. 12. 2009 zgolj poimenovali pogodba o dosmrtnem preživljanju. V resnici sta sklenili neodplačno – darilno pogodbo. Sama zapustnica je tožnici poleti 2017 na vikendu v X. povedala, da bo toženki dala stanovanje. Tožničino izpoved sta potrdili priči B. B. in C. C. Nasprotno pa je toženka neprepričljivo izpovedovala o okoliščinah sestave pogodbe. Toženka je želela takšno pogodbo, da sama dobi stanovanje, tožnica pa nič. Sodišče je napačno ugotovilo, da se je pogodba v celoti izvrševala. Za zapustnico je dejansko skrbela tožnica in ne toženka, kar so potrdile priče D. D., B. B. in E. E. Toženka vse do smrti zapustnice tožnici ni povedala za pogodbo. Z računa zapustnice je takoj po njeni smrti dvignila večjo količino denarja, kar je tožnica ugotovila šele v zapuščinskem postopku. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica vztraja, da je izpodbijana pogodba navidezna. Za toženko in zapustnico sploh ni veljala. Ni pomembna aleatornost pogodbe, ampak zgolj njen neodplačni namen. Toženka ni želela, da bi sporne nepremičnine dedovala tožnica. S pogodbo je nameravala tožnico izločiti iz dedovanja po zapustnici, ki drugega večjega premoženja ni imela. Vsekakor gre za nedopusten nagib, brez katerega stranki pogodbe ne bi sklenili. Tudi do te bistvene okoliščine se sodišče ni opredelilo.

4Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do napak, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge. Pri tem se je ustrezno opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov. Tudi vsebino izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzelo. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z zatrjevanimi (skupaj šestimi) absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7Tožničino nestrinjanje z dokazno oceno in dejanskimi zaključki sodbe ne zadošča za očitek procesne kršitve. Sicer pa je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ustrezno je upoštevalo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter njuni porazdelitvi med pravdni stranki. Res so tožničine priče izpovedovale enako kot tožnica, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo o dokazni vrednosti njihovih izpovedi, saj gre za tožničine družinske člane, ki niso brez interesa za izid pravde. Nasprotno so toženkino izpoved, poleg njenega moža in hčere, potrdile tudi tri povsem nepristranske priče, ki so bile v spornem časovnem obdobju v dovolj pogostih stikih z zapustnico, da so lahko same zaznale odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje jim je zato lahko utemeljeno verjelo.

8Pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih pomislekov o tem, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in pretehtalo. To velja tudi za izjavo priče C. C. (da je zapustnica stanovanje podarila toženki), ki jo, iztrgano iz konteksta pričine izpovedi, izpostavlja pritožba. Bistveno je pač, da se je toženka v zameno za prejeto stanovanje zavezala k določenim storitvam za zapustnico in da je svoje pogodbene obveznosti tudi izvrševala. Enako velja za izjavo zapustnice (da je stanovanje dala toženki), o kateri je izpovedala tožnica. Navedena izjava sama zase ne zadošča za dvom o pravni naravi sklenjene pogodbe. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi ni bistveno, kako so potekale priprave na sklenitev pogodbe, o katerih je izpovedovala toženka. Kaj sta se z zapustnico dogovorili, je namreč jasno razvidno iz pisne pogodbe, s katero je toženka prevzela določno opredeljene obveznosti v zvezi z nego in oskrbo zapustnice, zato ni šlo za neodplačno pogodbo, kot poskuša prikazati pritožba.

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničino tezo o navideznosti pogodbe, ki naj bi prikrivala darilo. Pri tem je ustrezno težo pripisalo zlasti času nastanka pogodbe, ki je bila sklenjena skoraj devet let pred zapustničino smrtjo, nadalje dejstvu, da je toženka skrbela za zapustnico in njene potrebe že po smrti zapustničinega moža in ne samo v zadnjem letu njenega življenja oziroma v času zapustničine bolezni, ter še, da je zapustnica bolj kot tožnici zaupala toženki. Tožničina trditev, da se pogodba v resnici ni izvrševala, nima opore v izvedenih dokazih. Priče G. G. in F. F. ter H. H. so namreč skladno in povsem nedvoumno izpovedale, da je zapustnici v bistveno večjem obsegu kot tožnica pomagala toženka, kar je bila tudi zapustničina želja.

10Po presoji pritožbenega sodišča glede na izid dokazovanja ne more biti nobenega dvoma o tem, da je bila prava volja pogodbenic skleniti pogodbo s prav takšno vsebino, kot je zapisana v notarskem zapisu. Pogodba ima vse bistvene elemente odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot jih določa 557. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Kdaj je tožnica izvedela za sklenjeno pogodbo, za presojo njene pravne narave ni odločilno. Enako velja za pritožbeno trditev o toženkinem neupravičenem dvigu denarja z zapustničinega računa. O tem se sodišču, glede na predmet spora v tej pravdi, ni bilo treba obrazloženo izreči.

11Nedopusten nagib pogodbenika je po 40. členu OZ lahko razlog za neveljavnost pogodbe, če je bistveno vplival na odločitev pogodbenika, da je sklenil pogodbo. Namen izločiti tožnico iz dedovanja zapustničinega nepremičnega premoženja bi torej moral obstajati že ob sklenitvi pogodbe v letu 2009, tega pa tožnici ni uspelo dokazati. Zapovrh pritožba očita nedopusten nagib samo toženki, kar ne zadošča. Ker gre za odplačno pogodbo, bi morala za ta toženkin nagib vsaj vedeti, če že ne z njim soglašati, tudi zapustnica (drugi odstavek 40. člen OZ), česar pa tožnica v pritožbi ne zatrjuje. Sicer pa je pritožbeno vztrajanje, da zapustnica in toženka pogodbe drugače ne bi sklenili, očitno jalovo, ob jasni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je zapustnica pogodbeno dogovorjeno nego, pomoč in oskrbo potrebovala in da je toženka vse do zapustničine smrti s pogodbo prevzete obveznosti tudi izpolnjevala.

12Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih materialnih ali procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

13Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka jih je priglasila v skladu z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 559,98 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 22 % DDV. Če bo tožnica s plačilom stroškov zamujala, bo toženki od navedenega zneska po poteku izpolnitvenega roka dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299.člena in prvim odstavkom 378. člena OZ).