558. člen OZ

Izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Pokojna preživljanka je sicer umrla manj kot eno leto po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, a to ne spremeni dejstva, da v trenutku podpisa pogodbe njene smrti ni bilo mogoče napovedati, posledično pa tudi ni bilo mogoče vedeti, kakšne bodo obveznosti toženca v bodoče in ali bodo te obveznosti ekvivalentne vrednosti deleža pokojne na premoženju, ki je bilo predmet pogodbe. Tveganje je v tem pogledu zato nedvomno obstajalo.

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Če sodišče ugotovi, da aleatornosti ob sklenitvi pogodbe ni oziroma je neznatna, je dolžno opraviti presojo, ali je podano očitno nesorazmerje med naklonitvijo preživljanca in storitvijo preživljavca.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem, da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je nična iz razloga, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki notarskega zapisa.

Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost. Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.

Tipična kavza, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je causa acquirendi. Tipični prvini, ki tako zasnovano (abstraktno) kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po naravi stvari same dopolnjujeta, sta zaupnost oziroma osebnostnost razmerja ter aleatornost. Neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi je tako kontekst človeškega razmerja med pogodbenima strankama, česar v denarju ni mogoče izraziti, in že to je razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje takšno uporabo načela enake vrednosti dajatev, kot je lastna tipičnim ekonomskim poslom. Druga prvina (aleatornost) izhaja iz narave stvari. To zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Kršitev načela enake vrednosti dajatev pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju pride tako v upoštev v res izjemnih primerih: ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostnima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen. Sodišče prve stopnje je namen pravdnih strank ugotavljalo na podlagi ne(sorazmerja), kar pa je pri pogodbah aleatorne narave, kakršna je tudi predmetna, praviloma

Preživljalec pridobi preživljančevo premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s smrtjo preživljanca. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju obsega zapuščine upoštevalo predloženo Pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Dogovor o uporabi solastnine je lahko tudi sestavni del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar če ta ni veljavno sklenjena, to na veljavnost dogovora (pogodbe) o uporabi solastnine ne vpliva, ker se za sklenitev takšne pogodbe ne zahteva posebne oblike.

Nagib je sicer res postal del kavze pogodbe, vendar pa na njeno pravno opredelitev ni vplival, vplival pa je na med pravdnimi strankami sicer nesporno okoliščino, da je pogodba prenehala veljati zaradi prenehanja nudenja oskrbe tožnici, kar pravno pomeni, da je odpadla kavza pogodbe, brez nje pa pogodba ne more več obstajati (39. člen OZ). Ko revidentka izpostavlja tudi fraudulozen namen toženih strank pri sklepanju obeh pogodb, in sicer izigrati jo oziroma izkoristiti njeno slabost, naivnost, bolezen in domotožje, s temi trditvami dejansko uveljavlja izpodbojnost pogodb, ne pa njune ničnosti (prevara v smislu 49. člena OZ). Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank. Ob uveljavljanem kondikcijskem zahtevku je pasivno legitimiran za vrnitev tisti, ki je denar prejel, ga uporabil v svojo korist in bil tako obogaten. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da - pogodbi ne predstavljata niti pogodbe o preužitku, niti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pritožnik, ki je sicer brez razloga odklonil podpis zapisnika zapuščinske obravnave, ne more uspešno izpodbiti resničnosti zapisanega v njem, saj ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve. V postopku na prvi stopnji ustreznosti predlagane upraviteljice zapuščine dedič ni oporekal. Ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ni sposobna skrbeti za dediščino. Navajal je le dejstva, zaradi katerih bi bil on primeren za upravitelja dediščine.

Tudi če je formalno povsem neoporečno sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa, nujni dedič lahko dokazuje, da pa je dejanska pogodbena volja bila drugačna, kot je zapisana in sicer takšna, da je šlo za (delno) neodplačen pravni posel.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba, le da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Takšna pogodba vsebuje tudi elemente aleatornosti, saj ob sklenitvi stranka ne ve, ali bo za svojo izpolnitev prejela ustrezno protivrednost. V zvezi z vprašanjem morebitne neodplačnosti pogodbe je potrebno izhajati iz poslovnega namena strank ob sklenitvi pogodbe in ne iz dejanskega stanja ob smrti preživljanca.

Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci, oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža. Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev. Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.