VSM Sodba I Cp 573/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati prvo tožeči stranki, drugo tožeči stranki in tretje tožeči stranki vsakemu znesek 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2015 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki plačati stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 931,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v zavrnjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 82,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) na plačilo 8.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 1.285,20 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujejo tožniki. V pravočasni pritožbi navajajo, da je sodišče zaključke v sodbi sprejelo v nasprotju z veljavno sodno prakso, zlasti sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 105/2005, ki je bila zavzeta v sporu med istimi pravdnimi strankami in v časovnem obdobju, ko so bile ugotovljene povečane emisije zaradi povečanega železniškega prometa in tožnikom prisojena odškodnina. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da hrup ne presega dopustnih meja oprlo na Poročilo o meritvah zvočne izoliranosti vgrajenih oken na odseku železniške proge O. - H., izvedenca A. G. iz katerega bi naj izhajalo, da je v stanovanjski hiši tožniku dosežena zadostna izoliranost z dne 9. 1. 2013 z vgrajenimi okni. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi meritvami, saj je bilo tekom postopka ugotovljeno, da izvedenec A. G. sploh ni opravljal meritev izoliranosti na zamenjanih oknih, kar je razvidno iz priložene fotografije, iz katere je razvidna postavitev merilne naprave na okna, ki niso bila zamenjana, in sicer v dnevni sobi. Pri tem pa je merilna naprava bila postavljena pravokotno na steno stanovanjske hiše, meritev izoliranosti nezamenjanih oken pa je bila opravljena pod kotom 130 stopinj od merilne naprave. Tako sodišče zmotno zaključuje, da je z merilno napravo bil pridobljen podatek o tem, kakšen je bil hrup v bivalnih prostorih tožnikov v času, ko je mimo le-te peljal vlak. Iz tako nepravilno opravljenih meritev pa ne more slediti zaključek sodišča, da zamenjana okna dajejo primerno izoliranost. Sodišče je tako neupravičeno zavrnilo dokaz po zaslišanju izvedenca A. G.. Izvedenca bi bilo potrebno zaslišati, da pojasni okoliščine, katere meritve je moral opraviti v okviru monitoringa, ki mu jih je v izdelavi mnenja naložil proizvajalec oken za protihrupno zaščito oziroma za izoliranost zamenjanih oken, ki reducirajo zunanji hrup v notranjosti bivalnih prostorov. Izvedenec pa ni opravljal konkretnih meritev od primera do primera. Sodišče tudi ni pribavilo delovnega naloga A., da bi lahko ugotovilo, katera okna so bila predmet zamenjave po delovnem nalogu, saj tega dokaza tožniki niso mogli pridobiti. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožniki niso izkazali duševnih bolečin, zato ker so le zatrjevali, da niso mogli spati in so zaradi tega uživali pomirjevala, zdravnika pa niso obiskali. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni nujno, da zaradi nevšečnosti stranka obišče zdravnika. Sicer pa je prekomeren hrup bil tudi eden izmed razlogov za elektrifikacijo železniške proge, do katere je prišlo konec leta 2016. Na podlagi neizvedenega dokaza in sicer neposrednega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje prišlo do zmotnih zaključkov, ko je ugotovilo, da so v nočnem času mejne vrednosti sicer presežene 2,7 dBA, vendar so celodnevne mejne vrednosti hrupa presežene le mejno za 2,9 dBA, kar po mnenju pritožnikov ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, objavljeno v Ur. l. RS, št. 59/2019, ki za časovni okvir vtoževanega obdobja ni veljala, ni pa upoštevalo Uredbe o K. P. G., objavljenega v Ur. l. RS, št. 101/2003. Prav tako pa napadena sodba odstopa od ustaljene sodne praske II Ips 105/2015. Predlaga, da višje sodišče razpiše sejo senata, izvede dokaze z izvedencem A. G. ter nato pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Predlaga povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj je v zadevi potrebno upoštevati, da je v hiši tožnikov izvedena pasivna protihrupna zaščita z zamenjavo oken dne 9. 1. 2013, kar je bistveno izboljšalo protihrupno zaščito bivalnih prostorov, slednje pa izhaja tudi iz strokovnega mnenja E. S. d.o.o. z dne 4. 4. 2014 in Poročila o terenskih merjenjih zvočne izoliranosti vgrajenih oken na odseku železniške proge O. - H., iz aprila 2013, ki ga je izdelal izvedenec A. G.. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je bil vir hrupa aktiven le občasno, to je manj kot 20 % časa v vseh obdobjih v letu in da je povprečno število hrupnih dogodkov v enem ali več obdobjih manjše kot en hrupni dogodek na uro v skladu z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6V obravnavani zadevi ni sporno, da na razdalji 65 m od stanovanjske hiše tožnikov poteka železniška proga. Pritožbeno sporna je zavrnitev zahtevka za obdobje od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016. S 1. 1. 2017 je prišlo do elektrifikacije železniške proge. Tožnikom je bila s sodbo P 307/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 602/2014 in zahtevo za varstvo zakonitosti II Ips 105/2015 prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v obdobju od 30. 9. 2005 za nadaljnje tri leta, zaradi prekomernega posega v pravico do zdravega življenjskega okolja zaradi preseženih kritičnih vrednosti hrupa, v posledici česar so tožniki trpeli nespečnost, utrujenost in motnje duševnega ravnovesja. Nadalje je nesporno, da je na stanovanjski stavbi tožnikov bila v letu 2008 z njihove strani opravljena zamenjava oken, prav tako so s strani A. d.o.o. bila zamenjana okna v prostorih kjer tožniki spijo dne 9. 1. 2013, in sicer kot ukrep toženke za izboljšavo protihrupne zaščite bivalnih prostorov hiše tožnikov.

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki povzema Izvedensko mnenje glede obremenjevanja s hrupom stavbe, v kateri živijo tožniki( A.P. d.o.o. z dne 8. 5. 2013 izdelano v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 307/2012 izvedenec A. G.), so bile opravljene meritve hrupa železniškega prometa pri stanovanjski hiši tožnikov v času od 10. 4. 2013 do 13. 4. 2013, torej v času, ki je aktualen v predmetni pravdni zadevi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izmerjene vrednosti hrupa, ki po Uredbi veljajo za III stopnjo varstva pred hrupom (kamor spada nepremičnina tožnikov) v vtoževanem obdobju podnevi (L dan) niso presegle mejne vrednosti, v večernem času (L več), pa so mejne vrednosti hrupa presegle za 0,7 dBA, v nočnem času (L noč) pa so kritične vrednosti hrupa presegle za 2,7 dBA. Celodnevne mejne vrednosti hrupa so presežene za 1,0 % oziroma 2,9 dBA. S tem, da kritične celodnevne mejne vrednosti niso bile presežene. Meritve v notranjosti stanovanjske stavbe tožnikov niso bile opravljene.

8Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje zaključilo, da hrup ob stanovanjski hiši tožnikov ni presegel običajne meje v toliki meri, da bi tožniki lahko bili upravičeni do prisoje odškodnine v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je zahtevek tožnikov zavrnilo, ker niso izkazali vseh zahtevanih predpostavk odškodninskega zahtevka, ki morajo biti podani po določbi tretjega odstavka 133. člena OZ in 26. člena Ustave Republike Slovenije, saj hrup ni presegel običajnih mej v taki meri, da bi bili upravičeni do prisojene tovrstne odškodnine. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniki niso izkazali takšnih posledic oziroma, da je hrup v prostorih hiše presegal običajno mejo, saj škode niso konkretizirali, torej niso izkazali duševnih bolečin, ki so jih utrpeli zaradi tega, saj so le zatrjevali, da niso mogli spati in so zaradi tega uživali pomirjevala, vendar pa zdravnika zaradi tega niso obiskovali. Po mnenju sodišča prve stopnje gre za pavšalne navedbe glede utrpelih duševnih bolečin, ki ne zadostujejo za prisojo tovrstne odškodnine.

9Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki do 9. 1. 2013, ko je prišlo do zamenjave oken niso trpeli nepremoženjske škode, ki bi presegala običajno mejo v taki meri, da bi bili upravičeni do prisoje tovrstne odškodnine, je materialno pravno zmoten (341. člen ZPP).

10Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, zato mora država na področju prometa sprejeti take ukrepe, da posamezniki ne bodo izpostavljeni prekomernemu hrupu. Že sama čezmerna obremenitev s hrupom pomeni nedopustno ravnanje zaradi katerega je država dolžna povrniti škodo osebam, ki zato trpijo psihično neugodje. Pravna teorija¹ ureditev po kateri država odgovarja objektivno, v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ opozarja, da temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen Ustave RS. Skladno z njo država odgovarja za škodo povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom. Temeljna odgovornost države je torej krivdna, da bi bila v primerih obremenjevanja okolja, ki presega predpisane meje objektivna, pa iz Ustave ne izhaja.

11Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je v zadevi II Ips 126/2019, II Ips129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020 opredelilo, da je odškodninska odgovornost države, ki izhaja iz takšnih razmerij urejena v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki predvideva odgovornost za protipravno in krivdno povzročitev škode v zvezi z izvajanjem oblastne dejavnosti. Iz Ustave ne izhaja, da bi bila odgovornost države zaradi posegov v pravico do zdravega življenjskega okolja objektivna. Drugih predpisov, s katerimi bi predvidela svojo odškodninsko odgovornost zaradi hrupa, pa država ni sprejela. Vrhovno sodišče RS tako sprejema argumente pravne teorije, da opiranje odškodninske odgovornosti države na tretji odstavek 133. člena OZ in da argumentacijo, da gre za poseben primer objektivne odgovornosti, ni ustrezna. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ² je enako kot vse določbe Obligacijskega zakonika namenjena urejanju razmerij med posamezniki, torej enakopravnimi prirejenimi subjekti, ki imajo vsak svoj interes in varujejo vsak svoje koristi (4. člen OZ). Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (tudi železnici) in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti, od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes, to je interes vseh, ki promet uporabljajo in ne svojega lastnega. Zato je po mnenju VSRS pri ugotavljanju države v tovrstnih primerih potrebno izhajati iz 26. člena URS. Pri tem je potrebno presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavno sodno ustaljeno stališče je, da je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanje njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Slednje pa pomeni, da je „krivda", ki se navezuje na konkretnega storilca absorbirana s protipravnostjo ravnanja.

12V predmetnem sporu škodni dogodek predstavlja močan hrup, ki pomeni poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja in osebam, ki so mu izpostavljene, povzroča duševne bolečine. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je takšen hrup izkazan, in sicer v večernem in nočnem času. Ne glede na preseganje dovoljenih vrednosti hrupa za minimalne zneske 1,05 % je mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo. Na naslednje vprašanje, na katero opozarja Vrhovno sodišče v odločbi (II Ips 126/2019), na katerega je potrebno odgovoriti, je torej v zvezi z očitkom protipravnega ravnanja, torej kršitve ali opustitve dolžnega ravnanja in se je potrebno vprašati, kaj je storila država, da bi hrup zmanjšala. Pri tem je potrebno upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem (kakšni ukrepi so sploh možni) kot tudi v finančnem smislu.

13V obravnavanem primeru je država nesporno sprejela ukrepe za zmanjšanje hrupa, saj je dne 9. 1. 2013 tožnikom zamenjala okna v spalnih prostorih. Sami tožniki so sicer okno, ki je obrnjeno proti železniški progi (dnevna soba) zamenjali že v letu 2008, okna v spalnici pa so tudi po njihovih izpovedbah bile zamenjane 9. 1. 2013. V zvezi s slednjim so bile opravljene meritve zvočne izoliranosti, iz vseh izmerjenih rezultatov izhaja, da ravni hrupa v bivalnih prostorih po zamenjavi oken ne bodo presegle normativne vrednosti L noč 35 dBA, zato je protihrupna pasivna zaščita ustrezna. Novo vgrajena okna nudijo zadostno zvočno izoliranost, da zunanji hrup, ki je posledica železniškega prometa reducirajo na ravni manjše od dopustnih. Slednje izhaja tudi iz trditev toženke v odgovoru na tožbo in iz na prvem naroku predloženega mnenja E. S. d.o.o. - Poročilo o meritvah zvočne izoliranosti vgrajenih oken ter Poročila o terenskih merjenjih zvočne izoliranosti vgrajenih oken iz aprila 2013, katerim tožniki pravočasno niso ugovarjali, kot to izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na naroku dne 22. 9. 2015 jim je namreč bil dodeljen 30 dnevni rok, da se izjavijo o poročilu in mnenju, vendar so slednjemu ugovarjali šele z vlogo z dne 8. 3. 2016.

14Tožniki so nadalje predlagali, da sodišče prve stopnje neposredno zasliši izvedenca G., ki pa se je že v svojem zaslišanju v pravdni zadevi P 307/2012 na katero se tožniki tudi sklicujejo, saj se nanaša na isto nepremičnino, izjasnil, da gre pri oceni hrupa v notranjosti prostorov le za oceno, katere rezultati niso primerni, saj je vključenih več parametrov, ki s svojo negotovostjo vplivajo na končni rezultat. Same meritve v notranjosti prostorov pa niso bile izvedene. Iz mnenje A. P. d.o.o. pa tudi izhaja, da sedaj obravnavani objekti ustrezajo normativnim zahtevam in je protihrupna pasivna zaščita ustrezna.

15Ker izvedenec neposrednih meritev hrupa v hiši ni opravljal, tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni mogel odgovoriti, kolikšen je hrup v notranjosti bivalnih prostorov, saj je opravljal le meritve zvočne izoliranosti novih oken, torej ali dosegajo predpisano raven zvočne izolativnosti, ki je bila predpisana. Meritve pa so bile narejene glede na podatke iz projekta, ne pa glede na konkretno opravljene meritve v prostoru po zamenjavi oken. Na podlagi slednjih podatkov pa je tudi ocenil, da je bila zaščita zaradi vgradnje novih oken ustrezna in raven hrupa glede na to oceno v prostoru ni presegla predpisane vrednosti. Upoštevaje, da tožniki niso predlagali novega izvedenca, je tako povsem nerelevantno, kako so bile merilne naprave pred oknom (ki ni bilo zamenjano) postavljene, saj se meritve hrupa v notranjih prostorih niso opravljale. Relevantno je, da je izvedenec ugotovil, da je zaščita z zamenjavo oken ustrezna, samemu poročilu E.S. pa tožniki niso ugovarjali pravočasno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je po vgradnji oken v notranjih prostorih dosežena tolikšna izoliranost, da je raven hrupa zreducirana na dopustno mejo. Na drugačen zaključek ne more vplivati niti dokaz z zaslišanjem izvedenca, ki sam meritev ni opravljal, niti ugotavljanje števila zamenjanih oken, upoštevaje neprerekano poročilo E. S. d.o.o. glede zadostne izolativnosti oken in zmanjšanje hrupa na mejo dopustnega.

16Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da se v obdobju od 4. 2. 2012 do 9. 1. 2013 dejansko stanje pri tožnikih ni bistveno spremenilo glede na stanje ugotovljeno v pravdni zadevi P 307/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 602/2014 z dne 18. 11. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, sodišče druge stopnje zaključuje, da je podana odškodninska odgovornost toženke za navedeno obdobje, saj so bili tožniki tudi v tem obdobju izpostavljeni prekomernim emisijah hrupa, ki so ga povzročale vlakovne kompozicije z dizelskimi lokomotivami v večernem in nočnem času.

17Iz izvedenskega mnenja ter Uredbe o mejni vrednosti kazalcev hrupa v okolju izhaja, da leži stanovanjska hiša tožnikov v območju III. stopnje varstva pred hrupom in so v nočnem času bile presežene kritične vrednosti kazalca hrupa, v dnevnem obdobju niso bile mejne vrednosti kazalca hrupa presežene v nobenem dnevu, bile pa so presežene mejne ravni hrupa, prvi in tretji dan v večernem obdobju, s tem pa je podana odškodninska odgovornost toženke, saj so bili tožniki v tem času izpostavljeni negativnim vplivom hrupa zaradi železniškega prometa, pri tem pa je potrebno upoštevati še Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, Ur. l. RS, št. 121/04, z uvedbo dodatnih kazalcev hrupa glede motenj spanja.

18Ob ugotovljenem dejstvu, da je hrup, ki je nastajal v posledici povečanega železniškega prometa v neposredni bližini stanovanjske hiše tožnikov presegel dovoljene meje, je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninsko odgovornost na podlagi 179. člena OZ v zvezi s 26. členom URS.

19Sodišče v skladu s 179. členom OZ prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pojem tovrstnih duševnih bolečin je potrebno razlagati kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi tudi njegovo zdravje. Pri tem mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih vrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega. Ob objektivnih kriterijih je potrebno upoštevati tudi individualizacijo, saj vsak oškodovanec določene neugodnosti doživlja drugače glede na njegove osebnostne lastnosti. V ta namen je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo tožnike, ki so izpovedali, da se v času, ko je mimo peljala vlakovna kompozicija, niso mogli pogovarjati, čutiti je bilo vibracije, tresljaje, ponoči pa je predvsem bilo takrat čutiti, ko je mimo hiše peljala lokomotiva na dizelski pogon, zaradi česar so se zbujali. Prvo tožnica je tudi jemala uspavalne tablete. Vsi trije so izpovedali, da je po vgradnji novih oken v spalnici v letu 2013, ki so obrnjena v vzhod, bilo bolje, razen poleti, ko so morali prostore zračiti dokler si niso nabavili klimatske naprave v letu 2016. Ponoči pa so se vsi trije prebujali oziroma je hrup prebujal mladoletne otroke, zaradi katerih so se potem tudi sami zbujali. Posamičen hrupni dogodek je trajal cca. tri do največ štiri minute, kar je vplivalo na kvaliteto njihovega spanca.

20Sodišče druge stopnje na podlagi izpovedb tožnikov zaključuje, da je hrup v posledici prekomernega železniškega prometa, ki so ga povzročale predvsem dizelske vlakovne kompozicije, povzročal stresno stanje zaradi nespečnosti, utrujenosti, kar se je vse kazalo na ravnanju tožnikov preko dneva. Na podlagi slednjega zaključuje, da jim za obdobje (upoštevaje obdobje, ki ni zastaralo, torej od 4. 2. 2012 do 9. 1. 2013) pripada ustrezna odškodnina, saj je prekomeren hrup v večernem in nočnem času predstavljal protipravno škodo, v posledici katere so tožniki trpeli duševne bolečine, kar predstavlja kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče druge stopnje zaključuje, da je primerna odškodnina za navedeno obdobje 300,00 EUR za posameznega tožnika, zato je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP).

21V skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ dolguje dolžnik v primeru, da je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. V konkretnem primeru je tako potrebno ugotoviti, kdaj je nastopila zamuda toženke za izplačilo odškodnine tožnikom. V skladu s 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožniki dejstva, da razen odškodninskega zahtevka z dne 27. 9. 2005 (ki pa je bil obravnavan v drugi zadevi) drugega odškodninskega zahtevka na toženko niso naslovili, zato je bila toženka šele s tožbo seznanjena z zahtevkom in je prišla v zamudo z dnem vložitve tožbe, to je s 4. 2. 2015. Zato je sodišče v tem delu zahtevku ugodilo, v presežku obrestnega dela pa je zahtevek zavrnilo.

22Nadalje se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z upravičenostjo do odškodnine po 9. 1. 2013, ko je bila izvedena zamenjava oken v hiši tožnikov. Nesporno so bila zamenjana okna v spalnicah, torej v prostorih, v katerih tožniki spijo, sami pa so okno, ki je obrnjeno proti železniški progi zamenjali v letu 2008. Pri tem iz poročila A. P. d.o.o. z dne 4. 4. 2014, izhaja, da so zamenjana okna vsekakor vplivala na zmanjšanje hrupa v notranjosti prostorov tako, da je slednji v mejah dovoljenega, slednjemu pa pritrjujejo tudi tožniki, ki navajajo, da so se po zamenjavi oken razmere spremenile, izboljšale, razen v primeru, ko so zračili.

23Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s slednjimi ukrepi toženka izkazala, da je v notranjih prostorih prišlo do zmanjšanja hrupa pod dopustno mejo, s tem pa protipravnega ravnanja toženke več ni. Tudi sami tožniki zatrjujejo, da se je situacija izboljšala. (Glede na zgolj občasen hrup, pa so lahko zračenje prostorov prilagodili posamezni situaciji, ko vlak ni vozil).

24Nadalje sodišče druge stopnje zaključuje, da utrpela nepremoženjska škoda, kot jo sami zatrjujejo po zamenjavi oken, ne izkazuje ravni, ki bi upravičevala prisojo ustrezne denarne odškodnine. Stopnja nevšečnosti po mnenju sodišča druge stopnje ne dosega nivoja pravno priznane škode, saj neznatne škode niso podlaga za prisojo denarne odškodnine.³ Pri prisoji odškodnine ne gre za avtomatizem, torej tudi v kolikor bi protipravnost še vedno obstajala (preseganje mejnih vrednosti hrupa), slednje nujno ne pomeni nastanka pravno upoštevne škode iz naslova posega v osebnostno pravico posameznika do zdravega življenjskega okolja. Manj intenzivne oblike motenj, ki jih bližina železniškega prometa povzroča, po mnenju sodišča druge stopnje predstavljajo le neznatno škodo, ki oškodovancev ne daje pravice do zadoščenja.⁴

25Tožniki zatrjujejo, da bi sodišče moralo upoštevati Uredbo o omejevanju hrupa v K. p. G.. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da Uredba ne ureja hrupa s strani železniškega prometa. Zato so navedbe tožnikov, ki se sklicujejo na določbe, ki omenjajo prepoved vzletanja zrakoplovov na višini pod 300 m, za predmetni postopek nerelevantna.

26Glede na ugotovljeno, niso podane vse predpostavke za prisojo odškodnine (protipravnost, pravno priznana škoda), zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27Tožniki so z zahtevkom pred sodiščem prve stopnje uspeli v 11 %, zato so v tem obsegu upravičeni do stroškov postopka v skladu s 154. in 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT), Sodišče druge stopnje jim je priznalo za tožbo 400 točk, sodno takso 375,00 EUR, za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, za narok 21. 9. 2015 50 točk, za narok 7. 5. 2019 200 točk, narok 10. 3. 2020 400 točk in 50 točk za čas trajanja, za vloge 8. 3. 2016, 20. 3. 2019 in 22. 5. 2019 200 točk (vloga z dne 30. 4. 2019 je bila nepotrebna). Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožnikom priznalo 2100 točk in materialne stroške v višini 2% (nad 1000 točk 1%) ter 22% DDV, skupaj upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR nagrado in stroške v znesku 1.934,89 EUR oz. glede na 11% uspeh 212,84 EUR.

28Toženki je sodišče prve stopnje priznalo 1.285,20 EUR nagrade. Upoštevaje njen 89% uspeh je upravičena do stroškov in nagrade v znesku 1.143,83 EUR. Po medsebojnem pobotu so tožniki dolžni plačati stroške toženke v znesku 931,00 EUR, kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje.

29Tožniki so s pritožbo uspeli v 11%. Sodišče druge stopnje jim je priznalo za postopek pred sodiščem druge stopnje 500 točk, 2% materialne stroške in 22% DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 375,00 EUR, kar glede na uspeh znaša 82,32 EUR kot izhaja iz točke II izreka sodišča druge stopnje. Toženka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni doprinesla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ D. Možina, v Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: Odškodninska odgovornost države za cestni hrup, Podjetje in delo, št. 1/2016 .
² Tretji odstavek 133. člena OZ: Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.
³ D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Ljubljana 2003, str.1024,
⁴ sodba in sklep II Ips 564/2008 z dne 31. 3. 2011.