380. člen OZ

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem p

Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, in ob upoštevanju sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev. Pomembne so okoliščine, ki so mogle vplivati na kasnejše izvajanje pogodbe in ki bi jih ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev. SEU je tudi že izreklo, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj. V nasprotju z zahtevo dobre vere je tako neravnotežje tedaj, ko bi ponudnik storitve, ki bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, lahko razumno pričakoval, da potrošnik zadevnega pogoja ne bi sprejel. Pogodbi zvesta stranka ne more hkrati uveljavljati pravice do polne odškodnine (odškodnine za celoten obs

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnice v odgovoru na pritožbo, da predmetni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj se v njem terjatve ne ugotavljajo (221g. člen ZFPPIPP). Za te postopke se namreč v skladu z 221b. členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena tega zakona, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Ne uporabljata pa se 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je poenotila na stališču, da sklep o potrdi

Toženec je ravnal protipravno s tem, ko je tožniku izplačeval plače v prenizkem znesku, kar je bilo že pravnomočno odločeno. Tožniku je s tem ravnanjem nastala škoda v obliki prikrajšanja pri izplačilu nadomestila, saj je bilo to obračunano glede na dejansko izplačano (nižjo) plačo, in ne glede na pripadajočo plačo. Podana je vzročna zveza med toženčevim izplačevanjem plače v prenizkem znesku ter nastalo škodo v obliki prikrajšanja pri izplačilu višine nadomestila. Iz odločbe zavoda za zaposlovanje z izhaja, da je bilo tožniku določeno nadomestilo na podlagi nižje plače, kot bi mu sicer pripadala, če toženec ne bi kršil svojih pogodbenih zavez (kršitev katerih je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo). Ker mu je toženec izplačeval nižjo plačo, mu je tudi zavod odmeril nižje nadomestilo, kot bi ga sicer prejel, če toženec ne bi kršil pogodbe o zaposlitvi.

Denarni znesek, plačan tožniku v letu 2012 iz naslova nateklih zamudnih obresti, je tako že predstavljal povračilo škode, ki je tožniku nastala zaradi nemožnosti razpolaganja z glavno terjatvijo. Tožnik bi bil zato upravičen do odškodnine, uveljavljene v tem postopku, če bi dokazal, da mu je zaradi tega, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati s sporno terjatvijo iz naslova neizplačanih plač in odpravnine v višini 18.931,82 EUR, nastala višja škoda od že izplačanih 119.561,17 EUR. Čeprav je toženka na navedeno opozorila, se tožnik o tem ni izrekel. Glede na to, da znesek zamudnih obresti predstavlja več kot šestkratnik tožnikove terjatve, pa je utemeljen tudi sklep, da z vezavo denarnih sredstev pri banki v celotnem obdobju zamude z izpolnitvijo ne bi bil dobil več, kot je iz naslova zamudnih obresti že prejel. Zaključek sodbe, da tožnik ni dokazal zatrjevane izgube dobička, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati z zneskom v višini sporne terjatve, je iz navedenih razlogov pravilen.

Kazenski postopek se je končal z ustavitvijo zaradi absolutnega zastaranja in ima zato tožnik po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravico do povrnitve škode, ker je bil prisiljen plačati varščino kot milejši in "nadomestitveni" ukrep za pripor. Zamudne obresti so posledica zamude dolžnika in predstavljajo civilno sankcijo zanjo (prvi odstavek 378. člena OZ). Krijejo lahko sicer tudi škodo, ki je nastala upniku, vendar le tisto, ki mu je nastala zaradi same zamude (primerjaj tudi določilo 380. člena OZ, ki po eni strani upravičuje upnika do zamudnih obresti ne glede na nastanek škode, po drugi strani pa mu daje pravico do polne odškodnine zaradi z zamudo nastale škode, vendar le v presežku do popolne odškodnine - ponovno zgolj zaradi škode, ki je izključno posledica zamude). Tožniku bi torej pripadale, če bi svoj tožbeni zahtevek utemeljil na zamudi pri vračilu varščine. Ker pa ga utemeljuje na podlagi dejstva, da z denarnim zneskom v času položitve varščine ni mogel razpolagati, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Odgovor Sodišča EU, da nekdanja določba 376. člena OZ ni bila v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, zadošča za odločitev o tožnikovi reviziji. Tožnik namreč svoj tožbeni zahtevek zoper državo utemeljuje ravno na trditvi, da naj bi bil nekdanji 376. člen OZ v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, država pa naj bi bila odgovorna za škodo, ki mu je nastala v obliki zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu v drugi pravdni zadevi niso bile prisojene zaradi uporabe 376. člena OZ, ker naj ne bi (pravilno) prenesla direktive v slovenski pravni red. Če pa tedanja določba 376. člena OZ (skupaj z ostalimi določbami, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih, in v tem okviru zlasti skupaj z določbo drugega odstavka 380. člena OZ) ni v nasprotju z navedeno direktivo, ni podana odškodninska predpostavka protipravnosti, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek v tej pravdi.

Ni pravno relevantne vzročne zveze med domnevno kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in višino neizplačane terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Sama okoliščina, da bi bila revidentka glede pravice do zamudnih obresti v boljšem materialnopravnem položaju, če bi se pravdni postopek končal prej, opozarja na pogoj, brez katerega (sine qua) bi zatrjevane škodljive posledice ne nastale. Vendar to ne zadošča za utemeljitev pravno relevantne vzročne zveze. Tožečo stranko je prizadela retroaktivna sprememba pravnega položaja. Takšne posledice (domnevno predolgega) teka sodnega postopka niso tipične in so tudi v tem primeru nastale zaradi specifičnih okoliščin, s katerimi domnevni poškodovalec ne more računati. Tožeča stranka je zaradi domnevno predolgega sodnega postopka glede na učinke razveljavitve zakona po 44. členu ZUstS izgubila pravico, ki je temeljila na predpisu, ki ni bil v skladu z Ustavo. Izguba takšne „pravice“ ne more predstavljati pravno priznane škode.

Premoženjska škoda zaradi kršite pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO se presoja po OZ-u in 4. členu in 16. členu ZVPSBNO. Ker je tožnik dokazal, da je gospodaril s svojim denarjem tako, da je redno vezal hranilne vloge na banki, zaradi predolgega sojenja pa je izkazal, da ni mogel s tem denarjem gospodariti od 1. 5. 2003 do 9. 7. 2007, ko je dolžnikov dolžnik plačal njegove plače, je izkazal s tem izgubo na zaslužku. Na podlagi ugotovitev, da ni šlo za posebej komplicirane zadeve, da je bil tožnik aktiven in da je šlo celo za prednostne zadeve, bi zadeva morala biti rešena tako, da bi se postopek končal in tožnik prejel denar v dveh letih

Tudi neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti v dogovorjenem roku iz sporazuma pomeni protipogodbeno in s tem protipravno ravnanje. V zakonu predpisana sankcija za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti po 378. členu OZ je obveznost plačila zamudnih obresti. Le v primeru, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, ima upnik po 2. odstavku 380. člena OZ pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, to pa je poplačilo navadne škode in izgubljenega dobička. Pravne podlage za stroškovni zahtevek strankam ni potrebno navesti. Neopravičeno pritožnik od pritožbenega sodišča pričakuje preveritev potrebnosti vseh vlog, za katere je prvostopenjsko sodišče toženim strankam priznalo povračilo stroškov. Na tožeči stranki je namreč obveznost konkretnega izpodbijanja določenega s sodbo priznanega zahtevka, zlasti še glede na njegov na splošno izražen pomislek o potrebnosti vlog.

Krajši sodni postopek ne pomeni, da za upnika ne velja pravilo ne ultra alterum tantum, kot po drugi strani daljše trajanje sodnega postopka ne pomeni, da se za tek obresti uporabi pravilo ne ultra alterum tantum. Različno obravnavanje upnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti je utemeljeno na odločbi US RS, pri čemer dolžina sodnega postopka sama po sebi nima vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka kot upnik za čas po 1. 1. 2002 na podlagi materialnega prava ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato svoje škode ne more utemeljevati na zakonskih zamudnih obrestih, ki že same po sebi pomenijo tipizirano odškodnino. Pravica do popolne odškodnine predpostavlja nastanek neke konkretne škode, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Med domnevno nastalo premoženjsko škodo in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze, saj ni mogoče špekulirati, kakšen bi bil izid sodnega postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku.

Zahtevane zamudne obresti ne predstavljajo škode zaradi nedopustnega ravnanja države (nepravilne odprave upravne odločbe, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do dodatka za posebno invalidnost). Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude tožene stranke in je neodvisna od tega, ali je tožniku zaradi tega nastala kakšna škoda oziroma ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati protipravnost. Tožnik je, da bi se ugotovila njegova terjatev nasproti toženi stranki (ki zajema tako glavnico kot obresti), vložil tožbo v upravnem sporu, potem pa še pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s čimer je dosegel pretrganje zastaranja.

Določba prvega odstavka 380. čl. OZ je bila v tožnikovem primeru že izčrpana, ko so mu bile s pravnomočno sodno odločbo priznane v celoti zamudne obresti, do katerih je upravičen. Če mu je zaradi zamude nastala višja škoda od zneska, ki ga je dobil na račun zamudnih obresti, ima po drugem odstavku 380. čl. OZ res pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Vendar mora v tem primeru izkazati elemente odškodninske odgovornosti. Izogibanje plačilu v izvršilnem postopku ne more predstavljati toženčevega protipravnega ravnanja, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti po OZ in ZPOMZO-A pa omogoča, da se od uveljavitve teh zakonov dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti, po temeljni obrestni meri. OZ je namreč na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8% odstotno obrestno mero, čeprav je začasno pustil v veljavi režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno mero in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti in ki je številčno ločil prave zamudne obresti (13,5%) od obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo, kar omogoča prisojanje obresti od dneva dolžnikove zamude dalje (tako tudi načelno pravno mnenje, občne seje Vrhovnega sodišča RS, 26.6.2002).