VSL Sklep II Ip 121/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo ter sklep o izvršbi z dne 23. 4. 2018 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Odločilo je še, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov upnik in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnice zavrne oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Odločitev sodišča je nepravilna in nezakonita. Argumentacija izpodbijanega sklepa v zvezi z vsebino in pomenom določbe 429. člena ZPP v zvezi z 345. členom OZ, je pravno nevzdržna in zmotna. Takšna razlaga vodi v situacijo, ko je stranka, ki glede na neenotno sodno prakso v prepričanju, da bo s svojim predlogom uspela, ne vloži več različnih predlogov za izvršbo, s čimer bo povzročila še večje sodne zaostanke in kopičenje spisov, nato sankcionirana. Ko se namreč izkaže, da je bil njen prvotni predlog pravnomočno zavrnjen, naj ne bi imela več sodnega varstva. Na tak način se posega v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva vsakega posameznika. Določbo 429. člena ZPP je potrebno razumeti na način, da se z njim zasleduje namen zakonodajalca, ki je v tem, da upnik pravočasno, torej znotraj roka, ki ga določa zakon, predlaga izvršitev sklepa po tožbi zaradi motenja posesti, kar pa je upnik tudi storil. Življenjsko in logično je, da upnik, ki se naknadno seznani z nepričakovano odločitvijo sodišča, da se njegov predlog zaradi načela stroge formalne legalitete zavrne, ne more izgubiti sodnega varstva, saj je pravočasno znotraj roka iz 429. člena ZPP predlagal izvršbo in s tem zavaroval rok. S takšnim ravnanjem upnika pa se pretrga zastaranje in tako upnik ne izgubi pravice, da predlog ustrezno na novo oblikuje in doseže prisilno izpolnitev pravnomočno prisojene terjatve. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnica ni podala odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. list RS št. 51/98 s spremembami).

6Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu. ZPP v 429. členu določa, da tožeča stranka (upnik) izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki (dolžnici) po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30. dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen za to, da ga opravi. Rok, ki je določen v določbi 429. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti prične teči po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje stranki, kateri je naložena izpolnitev.¹

7Zakonodaja ureja materialne in procesne roke. Materialni roki so izključevalni ali prekluzivni ter zastaralni roki, ki so določeni v materialnem pravu. Pri prekluzivnih oziroma izključevalnih rokih pravica preneha po samem zakonu, medtem ko pri zastaralnih rokih pravica sama s potekom časa ne preneha, dolžnik pa lahko ugovarja zastaranje. Razlika med prekluzivnimi oziroma izključevalnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ². Po določbi 345. člena OZ se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti neko drugo dejanje (kot npr. vložitev predloga za izvršbo na podlagi 429. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker bi bila sicer pravica izgubljena. To pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom (v tem primeru z določbo 429. člena ZPP) določen rok za vložitev predloga za izvršbo, pa stranka ta rok zamudi, je njena pravica izgubljena in je prenehala po samem zakonu. Že zamuda tega roka tako pomeni prenehanje same pravice³.

8V izvršilni zadevi I 370/2017 Okrajnega sodišča v Domžalah je bil pravnomočno zavrnjen upnikov predlog za uveljavitev nedenarne terjatve, da se na stroške dolžnice dovoli upniku, da zamenja ključavnice na stanovanjski hiši Ulica ... in da dolžnica založi predujem v višini 1.184,73 EUR. Upnik si napačno razlaga v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da si je s svojim aktivnim ravnanjem v izvršilni zadevi I 370/2017 zavaroval tek roka in je na ta način prišlo do pretrganja zastaranja. V 345. členu OZ je določeno, da se pravila o samem zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Zato se vsa pravila o zastaranju (tudi pretrganje zastaranja) ne uporabljajo pri izključevalnih oziroma prekluzivnih rokih, pri katerih po poteku tega roka preneha sama pravica. Po določbi 366. člena OZ pa tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja glede na to, da je bil upnikov predlog v izvršilni zadevi I 370/2017 pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi pravilno navedlo, da tudi v primeru, v kolikor bi bil rok iz 429. člena ZPP zastaralni rok, je upnikov predlog, ki je bil vložen dne 13. 4. 2018, prepozen.

9Iz navedenih razlogov je upnikova pritožba neutemeljena, sklep sodišča prve stopnje pa pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 46/2018 z dne 31. 1. 2018 je po podatkih spisa pooblaščenka upnika prejela dne 19. 2. 2018, predlog za izvršbo v konkretni zadevi pa je priporočeno vložila dne 13. 4. 2018.
² 345. člen OZ določa: pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.
³ Primerjaj odločbo VIII Ips 370/2008 z dne 6. 4. 2010.