VSL Sodba I Cp 986/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (V. točka izreka) spremeni, tako da se ta odločitev glasi:»V. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. 1913 I 163/2016 zaradi izterjave terjatve toženca zoper tožečo stranko, nedopustna (I. točka izreka); postopek ustavilo za znesek 99.668,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 5. 2011 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 172.660,75 EUR od dne 17. 5. 2011 do 21. 8. 2012 (II. točka izreka); tožbeni zahtevek zavrnilo za znesek 75.341,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 2. 2016 do plačila (III. točka izreka); tožencu naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek 172.660,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 8. 2012 do plačila (IV. točka izreka) in tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 3.592,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila (V. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških (IV. in V. točka izreka) se pritožuje toženec, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj je prisojeni znesek 172.660,75 EUR neobrazložen, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih pa si nasprotujejo. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožeča stranka v vlogi z dne 23. 3. 2016 tožbe ni umaknila ter da toženec spremembama tožbe ni nasprotoval. Toženec ni nepošten pridobitelj, zato lahko tožeča stranka plačilo zamudnih obresti zahteva šele od vložitve tožbe dalje. Toženec je ves čas ravnal pošteno ter je tožeči stranki poslal več predlogov za sporazumno ureditev razmerja, vendar se nanje vse do vložitve tožbe ni odzvala. Ko je tožeča stranka v maju 2011 toženca pozvala k plačilu, višina dolga še ni bila dokončno znana, saj še ni bilo v celoti odločeno o toženčevem zahtevku zoper tožečo stranko. Poleg tega je njegova bivša žena izposlovala začasno odredbo, na podlagi katere mu je bilo onemogočeno razpolaganje z denarnimi sredstvi na bančnih računih, zato tožničine terjatve ni mogel plačati. Prisojeni znesek je neobrazložen in dokazno nepodprt. Datum pobota 21. 8. 2012 je napačen, saj je bilo o terjatvi toženca do tožeče stranke pravnomočno odločeno šele 3. 7. 2012. Sodišče je napačno presodilo ugovor zastaranja. Predmet tožbenega zahtevka je terjatev za povrnitev dela plačane odškodnine, ki skladno s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ) zastara v 3 letih. Zastarale so tudi zakonske zamudne obresti, za katere prav tako velja triletni zastaralni rok. Sodišče je tožbo delno zavrglo, postopek delno ustavilo in tožbeni zahtevek delno zavrnilo, zato je napačna odločitev, da mora toženec tožeči stranki povrniti celotne pravdne stroške.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe OZ o neupravičeni pridobitvi.

5Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči si, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa.

6Sodišče prve stopnje je izčrpno in pravilno odgovorilo na ugovor toženca, da je tožeča stranka tožbo za plačilo denarnega zneska umaknila. Pritožbeno sodišče zato le na kratko povzema, da mora biti umik tožbe izrecen, jasen in nedvoumen, iz vloge z dne 23. 3. 2016 pa niti smiselno ne izhaja, da bi tožeča stranka želela prvotno tožbo umakniti. Prav nasprotno. Iz naslova vloge („Razširitev tožbe - nedopustnost izvršbe“) in navedb v njej („R. razširja svojo tožbo“) enoznačno izhaja, da je tožeča stranka zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe postavila poleg in ne namesto obstoječega denarnega zahtevka. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, takšno ravnanje predstavlja objektivno spremembo tožbe in ne njenega umika.

7Nepomembne so pritožbene navedbe, da toženec ni privolil v spremembi tožbe z dne 23. 3. 2016 in 9. 11. 2016, saj tožeča stranka z dodatno postavljenima zahtevkoma ni uspela, izpodbijana sodna odločba pa je v tem delu že pravnomočna. Tudi sicer pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženec spremembama tožbe ni (pravočasno) nasprotoval. V vlogah z dne 28. 4. 2016 in 22. 11. 2016, ki sta sledili obema spremembama tožbe, se namreč ni upiral postavitvi dodatnih zahtevkov, temveč je nasprotoval njuni dopustnosti oziroma utemeljenosti, zato se na podlagi drugega odstavka 185. člena ZPP šteje, da je v spremembi tožbe privolil. Zvišanju tožbenega zahtevka je toženec nasprotoval šele v vlogi z dne 13. 1. 2017, kar je prepozno, saj je domneva privolitve do takrat že nastopila.

8Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ), pri čemer se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Temelj vtoževane terjatve so torej pravila o neupravičeni pridobitvi; dejstvo, da tožeča stranka zahteva vračilo zneska, ki je bil plačan kot odškodnina, narave terjatve ne spreminja v odškodninsko. Zahtevki iz neupravičene pridobitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je to zgodilo dne 16. 5. 2011, ko sta obe stranki prejeli sodbo Vrhovnega sodišča in s tem izvedeli, da je pravna podlaga za plačilo odškodnine (delno) odpadla. Ker je bila tožba vložena dne 28. 5. 2014,¹ je očitno, da petletni zastaralni rok do takrat še ni potekel. Toženec tudi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Slednje je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo šele od dne 22. 8. 2012, zato triletni zastaralni rok do vložitve tožbe ni potekel.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prisojena glavnica neobrazložena in nedokazana. Tožeča stranka je v 1. pripravljalni vlogi natančno prikazala način izračuna vtoževane terjatve. Pojasnila je, da je podatke o glavnici in začetku teka zamudnih obresti črpala iz pravnomočnih sodnih odločb ter med strankama nespornih datumov in zneskov plačil. Vse podatke je predstavila v obliki tabel, na podlagi katerih sta sodišče in toženec lahko na enostaven način preverila pravilnost njenih izračunov, vključno z obračuni zakonskih zamudnih obresti. Tako podana trditvena podlaga je od toženca terjala, da navedbam tožeče stranke obrazloženo ugovarja in konkretizirano navede, v katerem delu se z njenimi izračuni ne strinja. Ker so bili v nasprotju s tem njegovi ugovori povsem pavšalni, dvoma v pravilnost prikazanih podatkov in izračunov ni uspel vzbuditi. Sodišče prve stopnje jim je zato utemeljeno sledilo in kot preplačilo tožeče stranke po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 875/2001-III z dne 14. 1. 2009 v zvezi s popravim sklepom z dne 17. 12. 2009 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1788/2009 z dne 17. 11. 2009 pravilno upoštevalo znesek 235.201,03 EUR. Slednji predstavlja seštevek plačane odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v višini 199.798,88 EUR (129.392,00 EUR glavnice in 70.406,88 EUR obresti) in izgubljene investicije v zimski vrt v višini 35.402,15 EUR (31.455,00 EUR glavnice in 3.947,15 EUR obresti).² Ker je sodišče prve stopnje tudi na dan pobota dne 21. 8. 2012 upoštevalo takšno višino terjatve, je očitno, da do tega dne tožencu niso bile zaračunane nobene zamudne obresti. Znesek 56.050,40 EUR, ki je prikazan v tabeli številka 6 in ki mu toženec ugovarja v pritožbi, ne predstavlja obresti, ki bi jih bil dolžan plačati tožeči stranki zaradi svoje zamude, temveč gre za vračilo zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka brez pravnega temelja plačala njemu.

10Tožeča stranka je v postopku navedla, da je svojo terjatev iz naslova neupravičene pridobitve na dan 21. 8. 2012 pobotala s terjatvijo, ki jo je imel toženec zoper njo po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3682/2009-III z dne 15. 6. 2011 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3181/2011 z dne 20. 6. 2012. Višini obeh terjatev je obrazložila in dokazno podprla, pojasnila je izbrani dan pobota ter svojim navedbam prilagodila tožbeni zahtevek. Z opisanim ravnanjem je tožeča stranka v celoti izpolnila dolžnost substanciranja tožbenega zahtevka, ugovor izpolnitve pa je obrambno sredstvo tožene stranke, zato je bilo trditveno in dokazno breme, da je terjatev tožeče stranke prenehala, na tožencu. Če je menil, da je svoj dolg poravnal v višjem znesku, kot ga je upoštevala tožeča stranka, bi moral to jasno zatrditi in v primeru spornosti tudi dokazati. Ker tega ni storil, ni uspel izkazati, da je prisojeni znesek ali njegov del že plačal ali da je njegova obveznost prenehala na drug način. Kot odgovor na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje kot dan pobota upoštevalo 21. 8. 2012, od naslednjega dne pa je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, zato so brezpredmetne njegove navedbe, da pred 3. 7. 2012 ni moglo priti do pobota terjatev in nastopa njegove zamude.

11Pritožnik neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se šteje za nepoštenega pridobitelja odškodnine, posledično pa neupravičeno meni, da bi mu sodišče prve stopnje plačilo zamudnih obresti lahko naložilo šele od dneva vložitve tožbe dalje (193. člen OZ). Pošten je (lahko) zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna prejemnikova zavest o taki možnosti. Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma prejemniku naloži breme, da prejetega zneska še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.³ Ker toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že pred prejemom odškodnine vedel, da bo tožeča stranka vložila revizijo, in se ji je v primeru spremembe sodbe neutemeljeno prejet znesek izrecno zavezal povrniti, se šteje za nepoštenega pridobitelja. Ker je bil hkrati že v maju 2011 seznanjen tako s sodbo Vrhovnega sodišča, na podlagi katere je odpadla pravna podlaga za plačilo dela odškodnine, kot tudi s pozivom tožeče stranke k vračilu preveč plačane odškodnine, ni dvoma, da je bil 22. 8. 2012 v zamudi s plačilom obveznosti in zato dolžan tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti.

12Za presojo toženčeve poštenosti in začetek teka zamudnih obresti so nepomembne njegove navedbe, da je po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča nastalo razmerje poizkušal rešiti sporazumno. Prav tako na presojo poštenosti ne vpliva njegovo pričakovanje, da sodba revizijskega sodišča ne bo prestala preizkusa pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije oziroma Evropskim sodiščem za človekove pravice. Nepomembno je tudi dejstvo, da v maju 2011, ko ga je tožeča stranka pozvala k vračilu neupravičeno prejetega zneska, še ni bilo v celoti odločeno o njegovem zahtevku zoper tožečo stranko. Terjatev tožeče stranke je v maju 2011 obstajala in bila določena; dejstvo, da je sodišče takrat še vedno odločalo o toženčevi terjatvi zoper tožečo stranko, tega ne spremeni. Toženec se tudi neutemeljeno sklicuje na izdano začasno odredbo, ki naj bi mu onemogočila razpolaganje z denarnimi sredstvi na bančnem računu in s tem plačilo dolga. Zakonske zamudne obresti so objektivna posledica zamude, zato njihov tek ni pogojen z dolžnikovo krivdo za zamudo.

13Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbeni graji stroškovne odločitve. Tožeča stranka je v postopku zahtevala vračilo neutemeljeno plačane odškodnine v znesku 272.329,35 EUR s pripadki, ugotovitev nedopustnosti izvršbe in vračilo v izvršilnem postopku zarubljenih denarnih sredstev v višini 75.341,77 EUR s pripadki. Uspela je z zneskom 172.660,75 EUR s pripadki, medtem ko je tožbo za znesek 99.668,60 EUR s pripadki umaknila, hkrati pa je bil tožbeni zahtevek za znesek 75.341,77 EUR s pripadki zavrnjen in tožba v nedenarnem delu zavržena. Ker tožeča stranka torej ni uspela z znatnim delom svojega zahtevka, toženec utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v postopku v celoti uspela, ter posledično tudi odločitvi, da ji je toženec dolžan povrniti celotne pravdne stroške.

14Pritožbeno sodišče v zvezi s pravdnim uspehom strank ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku vsebinsko uveljavljala dva sklopa zahtevkov: 1) vračilo neutemeljeno plačane odškodnine ter 2) ugotovitev nedopustnosti izvršbe in vračilo v postopku izvršbe zarubljenih sredstev. S prvim zahtevkom je v pretežnem delu (63,4 %) uspela, z zahtevkoma iz drugega sklopa je v celoti propadla. Ker pa tako po vrednosti spornega predmeta kot tudi po obsegu trditev in dokazov pretežni del zadeve predstavlja zahtevek za vrnitev neutemeljeno plačane odškodnine, slednji pomembneje vpliva na presojo pravdnega uspeha. Upoštevajoč vse navedene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh pravdnih strank v postopku uravnotežen. Ker enako velja za višino njunih stroškov, je primerno, da vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških spremenilo, tako da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s tretjim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik je uspel s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo navedbe toženca o umiku tožbe, je za presojo zastaranja pomemben dan vložitve prvotne tožbe.
² Zneska sta razvidna iz tabele št. 2 v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke.
³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018, II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010 in II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010.