VDSS Sklep Pdp 117/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (točka I izreka) in postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o tem predlogu (točka II izreka).

2Zoper odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (točka I sklepa) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Navedel je, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da bi tožnik zamudo roka za vložitev tožbe lahko preprečil, tako da bi zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč. Drugače je podobno situacijo, kot je tožnikova, ocenilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi VSK I Cp 15/2016 (pravilno sklep II DoR 122/2016), pri čemer je upoštevalo dejstvo, da je bila stranka pravni laik in da je bila v zelo slabem finančnem stanju, kar velja enako za tožnika. Nepravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi tožnik lahko sam vložil tožbo. Takšna ocena zanemarja namen brezplačne pravne pomoči. Tožnik takrat ni vedel, ali bo njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč ugodeno, če ji ne bi bilo, bi ga bremenili stroški odvetniških storitev. Ni vedel, da mora zaprositi za nujno brezplačno pravno pomoč, da bi tožbo vložil pravočasno. Sodišče, ki je odločalo o brezplačni pravni pomoči, bi ga o tem moralo poučiti oziroma bi moralo samo ugotoviti, da gre za zadevo, ki je vezana na rok. Upoštevaje navedeno je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenega vzroka. Tožnik je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani del sklepa spremeni in njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče stranki, če zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila rok iz upravičenega vzroka.

6Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko poda samo zaradi zamude procesnega roka, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ne pa v primeru zamude materialnega roka (sklepa III DoR 135/2013, III DoR 24/2014), za kar je šlo v konkretnem primeru zamude roka za vložitev tožbe, ki je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Da je rok za vložitev tožbe materialni in ne procesni rok, potrjuje na podlagi tretjega odstavka 204. člena pred tem veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sprejeta sodna praksa (sklepi VIII Ips 233/2008, VIII Ips 186/2007, VIII Ips 304/2005, sodba VIII Ips 316/2005). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izhajalo iz določb ZPP in Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pojasnilo je, da zakonodaja ureja materialne in procesne roke, pri čemer so materialni roki izključevalni (prekluzivni) in zastaralni, določeni so v materialnem pravu. Pri prekluzivnih rokih v primeru zamude roka pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank. Za razmerje med tekom materialnih in procesnih rokov je pomembna določba sedmega odstavka 112. člena ZPP, da določbe prejšnjih odstavkov (kdaj se šteje, da je vloga pravočasna oziroma vložena pravočasno) veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. To pomeni, da se tudi materialni roki za vložitev tožbe podaljšujejo za poštni tek, vendar samo zanj in v drugih primerih iz prvega do šestega odstavka 112. člena ZPP. Sicer pa niso podaljšljivi in vrnitve v prejšnje stanje zaradi njihove zamude ni mogoče predlagati. Razlika med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ, ki ureja temeljne pravne značilnosti prekluzivnih rokov. Določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno procesno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. To pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev tožbe, kot je v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 (prej tretji odstavek 204. člena ZDR), pa stranka ta rok zamudi, s tem pravica izgubljena.

7Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je rok za vložitev tožbe, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, materialni rok, je s strani tožnika navedene okoliščine za zamudo roka presojalo in ocenilo, da niso upravičene. Tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi je oporekal takšni oceni, ne morejo privesti do drugačne odločitve, saj - tudi če bi se ugotovilo, da je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenega vzroka - predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe ni mogoče ugoditi. Tako njegove ostale navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, ne morejo privesti do drugačne odločitve in se pritožbeno sodišče do njih na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni opredelilo.

8Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP).