VSM Sodba I Cp 179/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijan del (točka I in IV) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kreditna pogodba z dne 5. 4. 2005, nična (točka I izreka). Pravdni postopek je delno ustavilo za plačilo 1.642,40 EUR (točka II izreka). Nadalje je ustavilo pravdni postopek glede podrednega tožbenega zahtevka (točka III izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške (točka IV izreka).

2Zoper točko I in IV sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obsežni pritožbi zavzema stališča, ki jih je izpostavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje in navaja, da Direktiva Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) ni neposredno uporabljiva, da je sodišče odločalo z retroaktivno uporabo pravnih predpisov, da je Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) specialni predpis v primerjavi z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot), zato je izključena uporaba slednjega. Sodišče prve stopnje ZPotK ni uporabilo. Nadalje pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pojasnilno dolžnost in pojasni svojo tezo glede (ne)poštenosti pogodbenega pogoja in glede konverzije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje.

3Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Konkreten spor je (še) eden izmed številnih enakovrstnih sodnih sporov med banko kot kreditodajalcem in potrošnikom kot kreditojemalcem, v katerih sta ustavno sodišče in (nova) sodna praksa Vrhovnega sodišča skozi prizmo sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) določili pomenski okvir vrednotenja teh spornih razmerij v okviru nacionalnega potrošniškega prava, ki udejanja minimalno harmonizacijo potrošniškega prava, prav slednje pa terja poenoteno razlago prava EU, ki je v izključni pristojnosti SEU.

7Temeljna izhodišča pritožbenega sodišča so istovetna že obrazloženim izhodiščem sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da so pravna podlaga za presojo konkretnega primera določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodbe, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo, da je Direktiva akt naslovljen na države članice, ki ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo, da Direktiva nima neposrednega učinka za zaščito pravic posameznikov, ob predpostavki, da nacionalna zakonodaja in sodna praksa zagotavljata minimalno harmonizacijo, s katero se uresničuje varstvo potrošnikov, ki hkrati udejanja dejansko in ne le formalno ter navidezno možnost uveljavljanja teh pravic, da je SEU v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, kar še posebej velja za Evropsko potrošniško pravo. Skupna raven visokega varstva potrošnikov je bila na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive. Ta v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika, in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva. Sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, je obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči. V številnih enakovrstnih sodnih sporih sta Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče skozi prizmo sodne prakse že določili pomenski okvir vrednotenja teh spornih razmerij v okviru nacionalnega potrošniškega prava, ki udejanja minimalno harmonizacijo potrošniškega prava, prav slednje pa terja poenoteno razlago prava EU, ki je v izključni pristojnosti SEU. Kadar gre kot pri Direktivi, za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupen okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tista, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih Direktivah naj imajo enoten, avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU. Ta pomenski okvir je SEU že določil, je istovrsten okoliščinam konkretnega primera.

8Istovrstna izhodišča izhajajo iz sodbe II Ips 8/2012, v kateri je Vrhovno sodišče celovito povzelo in se pri razlogih sodbe sklicevalo na sodno prakso SEU - pravna presoja temelji na temeljnih izhodiščih sodne prakse SEU, ki velja ex tunc, in temelji na interpretaciji temeljnih ciljev Direktive, enako je ravnalo Ustavno sodišče¹. Tudi iz teh razlogov je zmotna teza toženke, da sodišče pri odločanju o spornem razmerju ne sme upoštevati sodne prakse SEU, s tem, da je obseg sodnega varstva, kot ga je pritožbeno sodišče priznalo tožnikoma, znotraj pravil nacionalnega prava, ob hkratnem upoštevanju temeljnih izhodišč - ciljev Direktive, kar je hkrati znotraj materialnopravnega okvira sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki enotno izpostavljata načelo minimalne harmonizacije potrošniškega prava kot temeljnega cilja Direktive, ki je za članice zavezujoča, s tem, da nacionalno pravo članic lahko določi višjo raven varstva potrošnikov.

9Vrhovno sodišče je v citirani sodbi pojasnilo, da je ZVPot skupek avtonomnih pojmov tako slovenskega kot evropskega prava, da v primeru, če se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo, da se je SEU v zadevi C-405/21 že izrekla, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo. Tudi Ustavno sodišče² je pojasnilo, da se ustavnopravna jamstva splošne svobode ravnanja poudarjeno izražajo prav s presojo meril nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu s kriteriji, ki jih predvideva ZVPot, da v tem smislu tudi splošna svoboda ravnanja na sodišče poudarjeno naslavlja dolžnost po posebej skrbni obrazložitvi meril (ne)poštenosti ob njihovi ustavno skladni razlagi in vselej ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev iz Direktive. Pritožbeno sodišče je torej upoštevalo, da so skladno s Pogodbo EU (PEU) nacionalna sodišča vedno dolžna nacionalno zakonodajo razlagati skladno z načelom lojalne razlage (klavzula o lojalnosti iz tretjega odstavka 4. člena PEU). Na teh predpostavkah je pritožbeno sodišče presojalo sporno razmerje - torej na določbah ZPotK in ZVPot ter temeljnih načel OZ, vse v okviru minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva in sodna praksa SEU.

10Pravna podlaga za presojo so torej ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, je treba presojati tudi, če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremen tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti.

11Zaradi zgoraj navedenega ni mogoče slediti navedbam toženke, da je treba upoštevati zgolj določbe iz ZPotK. Za presojo tudi ni odločilno oziroma ne zadošča, da je vse, v 21. členu ZPotK predpisane elemente, vsebovala kreditna pogodba, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, in da je zakonodajalec v specialnem predpisu določil, da so določbe kreditne pogodbe, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, ki določajo navedbo tuje valute in vrednost tečaja, po katerem se izračunava vrednost domačih valut, jasne in razumljive in niso nične (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZPotK). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravna podlaga za odločitev ne temelji na noveli ZPotK-B, ki je bila sprejeta v novembru 2007, torej po sklenitvi kreditne pogodbe, ki je vnesla zahtevo, da mora kreditna pogodba, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, poleg navedbe tuje valute in vrste tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Ta zakonska sprememba, ki je bila sprejeta po sklenitvi pogodb, zgolj dodatno ponazarja, da se je v sorazmerno kratkem času po sklenitvi pogodbe pričela udejanjati normativna operacionalizacija ravnanj banke, kot se je od nje pričakovala že na podlagi predhodne veljavne normativne ureditve, ob upoštevanju temeljnih načel. Iz teh razlogov z odločitvijo ni kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti. Pravna načela OZ in primerjava določb ZPotK in ZVPot, ki so veljale ob sklepanju pogodb, so glede vsebine/obsega danih pojasnil vrednostno merilo, ki daje odgovor za presojo, ali je toženka opravila zahtevano pojasnilno dolžnost, kar je odločilno za presojo (ne)veljavnosti pogodb, ob upoštevanju minimalne harmonizacije potrošniškega prava, ki ga določa Direktiva.

12Prav ima pritožnica, da kreditni posli v tuji valuti niso prepovedani, niti niso bili prepovedani v času, ko sta pravni stranki sklepali kreditno pogodbo. Glede na navedbe toženke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, marveč ker je toženka opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, s tem, da je merilo dobre vere v kontekstu nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot postopkovnem pogledu, da je sodišče upoštevalo temeljna izhodišča iz sodb SEU C-87/21 in C-405/21, pojasnilo je tudi razloge, zaradi katerih je treba poleg ZPotK uporabiti tudi ZVPot in splošna načela OZ, ob upoštevanju minimalne harmonizacije potrošniškega prava iz Direktive, pri čemer so materialnopravna stališča pritožbenega sodišča enaka stališčem, ki jih je v istovrstnih zadevah zavzelo Ustavno sodišče.

13Neutemeljene so navedbe toženke, da je sodišče napačno presodilo pojasnilno dolžnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dala tožnikoma pojasnil, na podlagi katerih bi lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu lahko izpostavljena v primeru povečanja vrednosti valute CHF. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je toženka ob potrebni skrbnosti morala in mogla zavedati, da so valutna tveganja nestabilna do te mere, da obstaja možnost, da bo prišlo do povečanja vrednosti valute CHF, kar bosta morda ekonomsko gledano tožnika težko prevzela nase. Opustitev dolžne skrbnosti v zvezi s pojasnilno dolžnostjo dodatno potrjujejo navedbe toženke, ko zatrjuje, da je tožnikoma dala zadostne informacije, da sta tožnika lahko ocenila ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo na svoje premoženje, da je bilo tožnikoma predstavljeno osnovno valutno tveganje, da sta bila tožnika seznanjena z možnostjo nihanja menjalnega tečaja EUR, da predstavitev kredita ni bila enostranska, da je tožnikoma predstavila vse relevantne informacije, s katerimi je razpolagala v času sklenitve pogodbe in katere je bila dolžna predstaviti potrošnikom, da sta bila tožnika opozorjena na tveganja in da pojasnilna dolžnost v času sklenitve kreditne pogodbe ni bila natančno definirana.

14Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dala tožnikoma informacije, na podlagi katere bi se lahko tožnika seznanila z dejanskim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, ki je bila vezana na valuto CHF, zato je ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Zgolj informacija toženke ali vedenje tožnikov, da lahko pride do znižanja ali zvišanja tuje valute, ne zadošča, ker to vedenje ne pomeni, da sta se tožnika zavedala dejanskega tveganja. Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za tožnika izbirala najugodnejše pogoje kreditiranja, bistveno je, da toženka ni predstavila tožnikoma odločilnih tveganj, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Ta pojasnila ali vsaj informacije bi tožnikoma omogočile, da bi lahko ocenila tveganja, in s tem posledično na podlagi spoznavnega procesa glede odločilnih dejstev, ki bi bila izključno v njuni sferi, sprejela odločitev o vstopu v identično pravno razmerje oziroma bi morda pravno razmerje oblikovala drugače.

15Kreditojemalcu torej načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupen namen oziroma interesni temelj pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe. V ospredju predstavljenega vrednotenja je tudi spontana predpogodbena dolžnost informiranja. Predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja so tudi prihodnja dejstva, če bi se ta dala predvideti glede na obstoječa dejstva. V teoriji in sodni praksi se mora standard predvidljivosti približati stopnji gotovosti, da se bo določeno dejstvo uresničilo, s tem, da predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja ni vsaka informacija. Namen predpogodbene dolžnosti informiranja je v zagotovitvi informacijskega položaja, ki bo upravičencu do informiranja omogočil, da oblikuje poslovno voljo, prosto napak. Kot dodatno premiso, ki se veže na veljavnost pogodb v času njihovega sklepanja, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da v ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU.

16V konkretnem primeru tožnika torej nista bila seznanjena glede neomejenega tveganja, ki sta ga prevzela. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnost za oceno potencialno znanih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja in njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Ni torej odločilno, da je sedaj izpolnitev obveznosti v izrazito škodo tožnikov, odločilno je, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke pomanjkljiva, da je bil med strankama iz kreditne pogodbe razkorak v stopnji informiranosti, da so izostale informacije, kako bi na odplačilo kredita vplival zelo velik padec vrednosti domače valute in povečanje tujih obrestnih mer, kar potrjuje obstoj znatnega neravnotežja, ker se po testu nepoštenosti ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja, temveč tudi, kako je pogoj predstavljen. Prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot je treba razumeti v duhu pravkar povedanega. Po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoj šteje za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, kar pa je tudi izkazano, ker valutno tveganje tožnikoma ni bilo celovito pojasnjeno, saj ne zadostuje pojasnilo, da tveganje obstoji.

17Pritožnica neutemeljeno meni, da ni bilo neravnotežja položajev pogodbenih strank zaradi klavzule o zamenljivosti (konverziji), ki je bila vsebovana v obravnavani kreditni pogodbi in je omogočala novacijo iz kreditne obveznosti, vezane na tujo valuto, v kreditno obveznost v domači valuti. Možnost konverzije še ne zagotavlja ustrezno učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja, saj z njo utrpi potrošnik enake negativne posledice.

18Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti zelo hudih negativnih posledicah sklenjene pogodbe, kot je v konkretni zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije, niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostajajo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položaja.

19Pri tem je tudi bistveno, da možnost ali realizacija navedene novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, za kar pa v tej zadevi ne gre. Slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto³. Po navedenem zgolj zaradi možnosti konverzije še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

20Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je pravilno zavrnjen dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca ekonomske stroke, saj je ugotavljanje ekonomskih faktorjev, ki vplivajo na spremembo tečaja ter ugotavljanje ali gre pri kreditih v CHF za valutno tveganje, ki je specifično za to valuto oziroma ali se lahko pojavi pri vseh valutah, nerelevantno.

21Glede na obrazloženo, ko pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

22Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zato, ker je s pritožbo neuspešna, tožnika pa nista upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj le-ta, upoštevajoč vsebino, ni bil potreben (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ Up-810/20, Up-1181/20 in druge.
² Up-14/21
³ VSRS sklep II Ips 7/2022