VSM Sodba I Cp 583/2024

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta notarski zapis SV 1703/2006 z dne 24. 10. 2006 in Kreditna pogodba št. MB01 1261789010 z dne 24. 10. 2006 nična (tč. I. izreka), da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 15.215,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.655,13 EUR od dne 14. 5. 2021 dalje do plačila ter od zneska 8.560,57 EUR od dne 16. 1. 2024 dalje do plačila (tč. II. izreka), v presežku zahtevek za zakonske zamudne obresti zavrnilo (tč. III. izreka), da je vknjižba hipoteke pod ID pravice 1 na nepremičnini k. o. 2 stavba 3, del stavbe 4 (ID znak 5 za terjatev v višini 49.9000,00 CHF, neveljavna in se izbriše (tč. IV. izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici v celoti povrniti njene pravdne stroške (tč. V. izreka).

2Zoper ugodilni del odločitve se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi na način, da zahtevek pod izpodbijanimi točkami v celoti zavrne kot neutemeljen in tožnici naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov toženke, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka v zelo obsežni pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podajala že tekom postopka na prvi stopnji, kot bistveno pa navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje argumentirane obrazložitve, ni je mogoče preizkusiti in je sama s seboj v nasprotju, toženki je bila kršena pravica do izjave ter tudi druge postopkovne, ustavne in konvencijske pravice. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožničina terjatev ni zastarala. Za kondikcijske terjatve velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato se je ta iztekel konec januarja 2021, tožnica pa je svoj zahtevek postavila šele 14. 5. 2021. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti ni upoštevalo novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), kjer je to pojasnilo, da so krediti vezani na tujo valuto dovoljeni po slovenskem pravu, in sicer tako po OZ ter Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), zaradi česar konkretni dogovor o kreditu v tuji valuti ne more biti neuravnotežen, prav tako ni upoštevalo, da je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev izključena skladno s 12. členom Direktive EU 93/13 ter da slednja ni neposredno uporabljiva, v posledici česar je kršilo toženkino pravico do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). ZPotK je specialnejši predpis v primerjavi z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), in ta kot posledico nejasnosti in nerazumljivosti pogodbenih določih ne določa sankcije ničnosti. Toženka je svojo pojasnilno dolžnost opravila, in sicer v skladu s takrat veljavnimi določbami ZPotK, saj je tožnici predstavila vse lastnosti izbranega kredita, vključno s tveganji, ki so povezana z najemom tovrstnih kreditov, sodišče pa ni upoštevalo, da je zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin povprečnemu slovenskemu potrošniku dobro znan princip delovanja menjalnih tečajev ter posledice devalvacije domače valute napram tujim valutam. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so Priporočila ESRB nezavezujoč pravni vir in da se nanje, pri presoji preglednosti pogodbenih pogojev, ni možno opreti, zaradi česar je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen URS ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). S tem, ko je sodišče prve stopnje toženki z retroaktivno uporabo priporočil ESRB naložilo dokazno breme, kaj vse bi banka morala predstaviti potrošnikom v času sklenitve Kreditne pogodbe, glede na kasneje nastale dogodke, pa je kršilo tudi 22. in 23. člen URS. Naknadna razglasitev ničnosti Kreditne pogodbe in odvzem terjatev iz tega naslova toženki, čeprav slednja ni ravnala v nasprotju z zakonom niti zahtevami regulatorja, veljavnimi v času sklenitve Pogodbe, predstavlja kršitev 7. člena EKČP, saj gre za naknadno penalizacijo ravnanja, ki v trenutku storitve ni bilo inkriminirano. Toženka izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je sodišče izpovedbe tožnikov in prič upoštevalo le segmentno, brez povezave z listinskimi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, v čem bi se naj kazalo znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank. Toženka je upoštevala vsa priporočila, prav tako je tožnica s podpisom Kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, potrdila svojo seznanjenost z valutnim in obrestnim tveganjem. Valutno tveganje tožnice ni bilo neomejeno, saj je imela skladno s Kreditno pogodbo možnost predčasnega odplačila in konverzije, v posledici česar toženki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s profesionalno skrbnostjo oziroma ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženka dodaja še, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni prerekala temelja kondikcijskega zahtevka, prav tako napačna je odločitev, da toženka od tožnice ne more zahtevati plačila nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ je toženka upravičena do pogodbenih obresti zaradi dopuščanja uporabe njenega denarja.

4Tožnica je podala odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Toženki z ničemer ni bila kršena pravica do izjave, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložen odgovor na očitane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju po sklopih očitanih kršitev, prav tako bo odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (360. člen ZPP).

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča I. stopnje

7Med strankami je bila sklenjena kreditna pogodba št. MB01 261789010 z dne 24. 10. 2006 za znesek 49.900,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev, višina anuitete je znašala 306,00 CHF, obrestna mera pa je znašala 12-mesečni LIBOR plus fiksni pribitek 1,95 % letno, efektivna obrestna mera je na dan odobritve kredita znašala 4,06 %, v korist toženke pa je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini tožnice ID znak del stavbe 678-949-128,

- šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

- šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnica ni imela možnosti vpliva,

- v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnica je bila tista, ki je morala prevzeti valutno tveganje,

- banka tožnici ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njen finančni položaj,

- banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati,

- banka ni ravnala v dobri veri,

- zaradi ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, institut konverzije po OZ nima učinka.

8Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnici ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična.

Materialnopravna podlaga

9Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993, prav tako pravilna je ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem tč. 9 in naslednje. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, že na tem mestu pa pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja toženke neutemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na Priporočila ESRB, zato so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja in očitane kršitve v zvezi s tem.

10Bistveno za razumevanje predmetne zadeve je, da bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko pride do prihodnjega visokega nihanja tečaja CHF in na to bi morala opozoriti tožnika. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Merilo dobre vere je objektivno in pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, je pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera, v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev), ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.¹

11Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, treba upoštevati tudi razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.² Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.³ Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo (tč. 21. in nasl. obrazložitve), ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na, s strani banke, vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.⁴

12Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja, temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti, ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnica ni bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

13V tej zvezi podane pritožbene navedbe o nadpovprečni razgledanosti slovenskega povprečnega potrošnika, glede na zgodovinske izkušnje v zvezi z menjavo valut in gibanjem tečajev, glede na zgoraj povedano, niso relevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s ponavljajočo navedbo, da je upoštevala vsa priporočila Banke Slovenije ter, da je tožnica s podpisom Kreditne pogodbe potrdila svojo seznanjenost z valutnim obrestnim tveganjem.

14Toženka nadalje neutemeljeno meni, da ni bilo neravnotežja položajev zaradi možnosti o zamenljivosti (konverziji) kredita vezanega na tujo valuto, v kreditno obveznost v domači valuti. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen OZ). Argumentirano in pravilno pojasnilo v zvezi s tem je toženki podalo že sodišče prve stopnje v tč. 36 obrazložitve in sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

15Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnico sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere so vsa tveganja spremembe tečaja prešla nanjo, tožnici pa ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe. V katerem delu pa naj bi sodišče prve stopnje v okviru presoje dokazov upoštevalo izpovedbo tožnice in prič le segmentno, pa toženka ne konkretizira, niti ne pove, katere listinske dokaze sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih moralo.

16Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,⁵ se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.

17Tako je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden ta rok začne teči oziroma poteče.⁶

18Vendar je treba pojasniti, da čeprav Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel ali bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

19V obravnavani zadevi je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnice na vrnitev preplačanega zneska ni zastaral.

20Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da toženka temelja kondikcijskega zahtevka ni prerekala, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da toženka ni izrecno prerekala zneska in valute kredita, ki ga je tožnica prejela na podlagi Kreditne pogodbe (tč. 46. obrazložitve) ter da ni izrecno prerekala tožničinega izračuna dajatvenega zahtevka (tč. 49. obrazložitve). Slednje pa pritožbeno ni grajano. Prav tako ne drži, da je toženka upravičena do pogodbenih obresti zaradi uporabe njenega denarja. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zahtevkov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala (tč. 48. obrazložitve).

21V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Toženka s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor na pritožbo pa ni z ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. V tej posledici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ VSRS sodba II Ips 8/2022.
² SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.
³ Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.
⁴ Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.
⁵ FCC, MAB proti Caixabank SA, nekdanja Bankia SA.
⁶ Glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, EU:C:2021:470, točka 46 in tam navedena sodna praksa.