VSC Sodba I Cpg 21/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 3.900,53 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.860,53 EUR od 19.10.2018 dalje do plačila ter od zneska 40,00 EUR od 12.12.2018 dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti in s predlogom, naj se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le strnjeno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim izpostavlja, da je odstranjena elektro omarica pripadala reaktorju; da pri demontaži ni ničesar poškodovala; da objekt predhodno ni imel elektro omarice in je tožnica obogatena; da tožnica ni utemeljeno odstopila od kompromisa, ki je bil sprejet; da sodišče prve stopnje poslovne volje ni ustrezno pojasnilo; da ni podane škode in da ni podanega protipravnega ravnanja, saj je tožnica koristilo tujo opremo.

3Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo.

6Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do vseh pravno relevantnih pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Zaključki v smeri, da toženka po sporni demontaži reaktorja iz objekta tožnice ni vzpostavila osnovne električne infrastrukture, so del dejanskih ugotovitev, Zato so pritožbeni očitki o napačnosti teh zaključkov neupoštevni. Toženka v pretežnem delu pritožbe le selektivno ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi želi neutemeljeno in le z izpostavljanjem okoliščin, ki so ji v korist, doseči drugačno presojo. Sporna demontaža je povzročila pravno priznano škodo na nepremičnini tožnice. Izpostavljanje, da je toženka vzela le tisto, kar je bilo njeno, in da je tožnica "koristila tujo opremo", ni utemeljeno, saj je sporna električna omara služila tudi električnim instalacijam nepremičnine. Odstranitev reaktorja je rezultirala v škodi tožnice in je drugačno pritožbeno zavzemanje zmotno. Obe pravdni stranki (op. oziroma na strani toženke njen družbenik) sta v stečaju družbe kupili "delujoče stvari", ena reaktor in druga nepremičnino. In odstranitev reaktorja, ki jo je izvedla toženka, je posegla v vrednost nepremičnine oziroma je tožnici povzročila škodo. Drži, da je bila tožnica seznanjena, da bo reaktor odstranjen, vendar je bila tudi toženka seznanjena ob nakupu reaktorja, da jo bo bremenila morebitna škoda, ki jo bo z demontažo povzročila tretjim. Čeprav demontaže ni bilo mogoče opraviti drugače, ne drži, da toženka z demontažo ni ničesar poškodovala. Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo. Tožnica ni z ničemer obogatena, saj je objekt le vzpostavila v stanje, v katerem je bil pred sporno demontažo. Osnovni princip povrnitve škode je v vzpostavitvi prejšnjega stanja in šele podredno se škoda povrne v obliki ustrezne denarne odškodnine (glej 164. člen Obligacijskega zakonika). Predhodno delujoče inštalacije so bile vzpostavljene v prejšnje stanje, zato ni tožničine obogatitve, čeprav je bilo predmetno mogoče storiti le z novo elektro omarico. Izpodbijana sodba ni notranje protislovna v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z doseženim kompromisom o plačilu dela in materiala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je med drugim razvidno, da ponudbi nista bili skladni z dogovorom, da je toženka zavrnila popravo ponudb in da je tožnica od dogovora odstopila. Predmetna dejstva vsekakor izkazujejo utemeljen odstop od dogovora. V tem delu ni razvidne zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih. Priči A. A. dogovor ni bil znan in čeprav je izpovedal, da je ponudbi pripravil po dogovoru, mu sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo. Pritožnica v sporu majhne vrednosti ne more uspeti s pritožbenim pojasnjevanjem razlik v delu in materialu, saj gre za neupošteven očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za zatrjevanje nekakšne drugačne prave poslovne volje strank. Dejanskega stanja tudi ne more uspešno izpodbijati preko navidezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodišče prve stopnje te volje ne bi ugotavljalo. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da se toženka ni držala oziroma želela držati dogovora o plačilu dela (toženka) in materiala (tožnica). Tista od dveh s strani toženke pridobljenih ponudb, ki se je nanašala na tožnico (material), ni vsebovala le materiala, ampak tudi postavke o delu. Že iz utemeljenega odstopa je razvidno, da se toženka ne more uspešno sklicevati na doseženi kompromis. Nenazadnje pa je v tem delu še razvidno, da se je dogovor nanašal na pridobitev dveh (ustreznih) ponudb o delu in o materialu ter ne le preprosto na delitev stroškov dela in materiala, zato velja podredno pritrditi še razlogom sodišča prve stopnje, da ob nesprejetju ponudbe niti ni prišlo do kompromisa.

9Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 375 točk za pritožbo (op. tožnica je priglasila skupaj (v skupni vlogi) 500 točk nagrade za odgovor na pritožbo zoper sodbo in za odgovor na pritožbo zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov; pritožbeno sodišče 375 točk nagrade upošteva pri odločbi o glavni stvari, pri odločanju o pritožbi zoper omenjeni sklep pa je upoštevalo nagrado v višini 125 točk¹), 7,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.

¹ Glej tudi sklep Višjega sodišča v Celju III Cpg 22/2024 z dne 24.4.2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju II Pg 104/2019 z dne 12.12.2023.