VSM Sodba I Cp 38/2023

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi:

„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 5.845,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2018 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.532,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.259,20 EUR za čas poteka 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila in od zneska 1.273,53 EUR za čas po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžan povrniti tožeči stranki 373,50 EUR pritožbenih stroškov.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 4.766,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 2.259,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica se pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno kot vrednost sporne nepremičnine parc. št. 886, k.o. ... upoštevalo vrednost, ki jo je določil izvedenec. V kolikor bi bila upoštevana volja iz oporoke, bi tožničin prednik dedoval ¼ prej navedene nepremičnine, katera se je v letu 2010 prodala po vrednosti 32.950,00 EUR, tako da je tožničin prednik za solastniški delež v višini 1/10 prejel kupnino v znesku 3.295,00 EUR. Ker je torej takrat tožničin prednik prejel le navedeni znesek in ne zneska 8.237,50 EUR (kar predstavlja ¼ vrednosti nepremičnine ob prodaji), je bil oškodovan za znesek 4.942,50 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno upoštevalo vrednost preostalih nepremičnin in sicer po vrednosti GURS z dne 31. 3. 2020 (3.021,00 EUR) in ne po vrednosti na dan 31. 3. 2017 (3.836,00 EUR). Tožnica vztraja, da ji iz naslova podedovanih nepremičnin pripada odškodnina za parc. št. 886, k.o. ... v znesku 4.942,50 EUR in za parcele št. 1382, 2210 in 2647, vse k.o. ..., v znesku 1.150,80 EUR, skupaj 6.093,30 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo le znesek 4.766,30 EUR, je upravičena do razlike v znesku 1.327,00 EUR. Graja tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Vztraja, da le-te tečejo od dneva prodaje nepremičnine, najkasneje pa od dneva razglasitve oporoke 27. 10. 2016, oziroma od dne 26. 10. 2015 (pravilno 2018), ko je tožnica na Državno odvetništvo vložila zahtevek za priznanje odškodnine. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo, da je tožničin prednik dedoval ½ parc. št. 866, k.o. ..., in ne ¼ navedene nepremičnine. Izvedenec je ugotovil vrednost navedene nepremičnine v višini 14.310,00 EUR, od česar ¼ znaša 3.155,00 EUR in ne 7.155,00 EUR, kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje. Pri preostalih nepremičninah je tožničin prednik upravičen do ½ od ugotovljene vrednosti po GURS v višini 3.021,00 EUR. Ob tem je treba upoštevati, da je tožničin prednik že prejel 3.295,00 EUR in 604,00 EUR (na podlagi dedovanja po zakonu), tako da je upravičen do razlike v znesku 1.188,80 EUR in ne 4.766,30 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Graja tudi stroškovno odločitev, saj znaša uspeh toženke 80,50%, in ne 22%. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 1.188,80 EUR, tožnica pa je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.879,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5Pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke in se zavzemali za zavrnitev nasprotnih pritožb. Zahtevata tudi povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

6Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8V zvezi z določitvijo vrednosti nepremičnine parc. št. 886, k.o. ..., zoper katero se pritožujeta obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je pravni prednik tožnice po zakonu dedoval 1/10 navedene nepremičnine, kasneje po oporoki pa ¼ (in ne ½ kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje). Predmet oporočnega dedovanja je bila namreč ½ in ne celotna nepremičnina parc. št. 886, k.o. ..., pri čemer sta to nepremičnina po oporoki dedovala dva dediča. Sporna nepremičnina je bila prodana v letu 2010 za skupno vrednost 32.950,00 EUR. Ker je pravni prednik tožnice v času prodaje razpolagal le s solastniškim deležem 1/10, tožnica zahteva razliko do vrednosti ¼ prodane nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa pri določitvi višine odškodnine ni upoštevalo prodajne vrednosti nepremičnine, kot je to predlagala tožnica, temveč je ugotavljalo tržno vrednost nepremičnine z izvedencem. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je takšno postopanje sodišča prve stopnje zmotno.

9Pravila o načinu povrnitve premoženjske škode so določena v 164. členu OZ. Načina povrnitve škode sta vzpostavitev prejšnjega stanja in plačilo denarne odškodnine. Določba 168. člena OZ, ki je umeščena v poglavje „Obseg povrnitve premoženjske škode“, ne ureja obsega povrnitve premoženjske škode, temveč v drugem do četrtem odstavku določa merila za odmero denarne odškodnine za premoženjsko škodo. V skladu z določilom 164. člena OZ je denar splošno merilo vrednosti premoženja. Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je tako plačilo določenega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti oškodovancu. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Po tem merilu mora biti višina denarne odškodnine takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

10Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila sporna nepremičnina v letu 2010 prodana, in da je svoj delež prodal tudi pravni prednik tožnice. V kolikor bi pravni prednik tožnice že takrat bil solastnik sporne nepremičnine do ¼, bi v času prodaje prejel kupnino v višini 8.237,50 EUR. Ker je dobil kupnino le za 1/10 prodajne vrednosti, je bil oškodovan ne samo v višini tržne vrednosti nepremičnine, kot jo je ugotovil sodni izvedenec, temveč v višini dejansko plačane kupnine. Določitev tržne vrednosti nepremičnine je zgolj hipotetična vrednost, po kateri bi bilo možno nepremičnino prodati v določenem času. V obravnavanem primeru pa je bila nepremičnina v letu 2010 prodana za dejansko vrednost. Da bi pravni prednik tožnice prodal svoj delež v celoti, ni dvoma, saj je prodal svoj takratni delež, prav tako se je prodala celotna nepremičnina. Določitev cene nepremičnine je v avtonomiji strank prodajne pogodbe. V konkretnem primeru je znašala pogodbeno dogovorjena cena 32.950,00 EUR in če oporoka ne bi bila založena, bi pravni prednik tožnice svoj celotni solastniški delež prodal v višini ¼, torej za vrednost 8.237,50 EUR in ne za delež od hipotetično izračunane tržne vrednosti nepremičnine v času prodaje.¹

11Glede na navedeno ima pritožba tožnice prav, ko vztraja, da je bil pravni prednik tožnice oškodovan za znesek 4.942,50 EUR (razlika med 8.237,50 EUR – 3.295,00 EUR - kolikor je ob prodaj prejel za 1/10 delež).

12Pritožba tožnice nadalje sodišču prve stopnje očita, da za parc. št. 1382, 2210 in 2647, vse k.o. ..., ni upoštevalo vrednosti po GURS-u z dne 31.3.2017, temveč vrednost po GURS-u z dne 31.3.2020. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnica v tožbi za omenjene nepremičnine navedla vrednost 3.836,00 EUR, ni pa predložila nobenih dokazov. Nasprotno je toženka, ki je prav tako navedla vrednost navedenih nepremičnin po GURS-u, kot dokaz predložila izpiske iz GURS (priloge B1 do B4), iz katerih izhaja skupna vrednost vseh treh nepremičnin v višini 3.021,00 EUR. Ker je bila z dokazili izkazana vrednost nepremičnin v znesku 3.021,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo navedeno vrednost pri odmeri odškodnine za vse tri nepremičnine. Ob upoštevanju dejstva, da je pravni prednik tožnice dedoval zakonski delež 1/5, torej znesek 604,20 EUR, pri čemer bi po oporoki dedoval ½ zgoraj navedenih nepremičnin, je tožnica upravičena še do odškodnine za razliko v znesku 906,30 EUR (½ od 3.021,00 EUR = 1.510,50 EUR – 604,20 EUR).

13Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pravni prednik tožnice odškodovan za znesek 4.942,50 EUR in znesek 903,30 EUR, skupaj tako za znesek 5.845,80 EUR, kar mora toženka povrniti tožnici.

14Tožnica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dosodilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dne 7. 12. 2018. Vztraja, da so začele zakonske zamudne obresti teči od sklenitve prodajne pogodbe v letu 2010, najkasneje pa od dneva razglasitve oporoke 27. 10. 2016, oziroma od dne 26.10.2015 (pravilno 2018), ko je tožnica pri toženki vložila zahtevek za priznanje odškodnine.

15OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je tožena stranka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude² z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude. V skladu 378. členom OZ namreč dolguje dolžnik, ki je v zamudi, tudi zamudne obresti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu ta povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).³

16Kot izhaja iz listin v spisu, je tožnica dne 26.10.2018 pri toženki vložila odškodninski zahtevek, v katerem je zahtevala, da ji v roku 30 dni nakaže odškodnino (priloga A6). Glede na to, da je toženka profesionalna oseba, ki je imela v obdobju od vložitve odškodninskega zahtevka s strani tožnice več podobnih zahtevkov, določitev višine odškodnine pa ni bila povezana s posebnim znanjem ali stroški, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila toženka zmožna podati poravnalno ponudbo v roku 30 dni od prejema odškodninskega zahtevka, kot je to zahtevala tožnica v odškodninskem zahtevku, naslovljenem na toženko pred pravdo z dne 26.10.2018 (priloga A6). Od naslednjega dne dalje je bila torej toženka v zamudi in zato dolguje tožnici zakonske zamudne obresti od dne 26.11.2018 dalje.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

18Kadar sodišče druge stopnje spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato najprej ugotavljalo uspeh pravdnih strank v obravnavanem primeru in o stroških postopka odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je vtoževala znesek 6.093,30 EUR, uspela pa je z zneskom 5.845,80 EUR. Tako znaša njen pravdni uspeh 96%, uspeh toženke pa 4%.

19Ker nobena od pravdnih strank ni grajala odmere stroškov sodišča prve stopnje, jo je sodišče druge stopnje povzelo in strankama stroške odmerilo glede na uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v znesku 3.815,72 EUR, kar upoštevaje njen uspeh znaša 3.663,10 EUR. Toženki pa je odmerilo stroške v znesku 3.259,36 EUR, kar upoštevaje njen uspeh znaša 130,37 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 3.532,73 EUR.

20Ker je tožnica zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da so šele z drugostopenjsko odločitvijo odmerjeni pravdni stroški tožnice nad zneskom 2.259,20 EUR (v višini 1.273,53 EUR), ki ji jih mora povrniti toženka. Ker je torej o njih odločalo prvič šele sodišče druge stopnje s to sodbo, bo za te stroške zamuda nastopila šele potem, ko bo toženki ta sodba vročena in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP). Zakonske zamudne obresti od pravdni stroškov v znesku 1.273,53 EUR, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, tečejo tako od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ta pa je vezan na vročitev te sodbe toženki.

21Ker je tožnica s pritožbo uspela, ima skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP tudi pravico do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sporna je bila še vrednost 1.327,00 EUR, tožnica pa je uspela z zneskom 1.079,50 EUR, tako da njen pritožbeni uspeh znaša 81%.

22Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje tožnici priznalo stroške njenega pooblaščenca skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer: nagrado v višini 200 točk po tar. št. 22/1, 2% materialni stroškov v višini 5 točk in 22% DDV, kar upoštevaje vrednost točke ob vložitvi pritožbe v višini 0,60 EUR, znaša 311,10 EUR. K temu je treba prišteti še sodno takso v višini 150,00 EUR, tako da znašajo pritožbeni stroški tožnice 461,11 EUR. Glede na uspeh tožnice v pritožbenem postopku, ji mora toženka povrniti njene pritožbene stroške v znesku 373,50 EUR.

23Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

24Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11. člena ZPP) odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).

¹ Tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003 (str. 945) navaja primer oškodovanca, ki je zaradi prometne nesreče v komi, ko se vršil ponudba za prodajo delnic po visoki ceni. Sam ponudbe ni bil sposoben sprejeti za odkup v postopku prevzema. Kasneje je bil prevzemnik pripravljen kupiti delnice, vendar po nižji vrednosti. Premoženjski položaj oškodovanca se je zaradi posledic prometne nesreče poslabšal. To poslabšanje pa ima značilnosti navadne škode. Obseg te navadne škode pa je enak razliki med ceno, po kateri bi lahko oškodovanec prodal delnice v postopku prevzema, in ceno, po kateri jih lahko proda po končanem postopku prevzema.
² Nastop zamude, katere objektivna posledica je tek zamudnih obresti, ni v posebnih pravilih o povrnitvi škode urejen drugače, kot ga ureja splošno pravilo. Posebej je sicer urejena zapadlost (pa še to v razdelku o povrnitvi premoženjske škode), vendar pa zapadlosti ni mogoče enačiti z zamudo. Od zapadlosti ter od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti pa je odvisen nastop zamude.
³ Tako tudi VSRS Sodba III Ips 50/2016-3 z dne 24. 11. 2017 in VSRS sklep III Ips 12/2022 z dne 20. 01. 2023.