VSL Sodba II Cp 1243/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko, in sicer da sta prva in druga toženka dolžni tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013 dalje do plačila ter ji nerazdelno povrniti stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni plačati prvi toženki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR ter drugi toženki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da se je prva toženka uspela ekskulpirati odgovornosti za smučarsko nesrečo v K. takrat mladoletne tretje toženke, saj je dokazala, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo (prvi odstavek 144. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ). Ker odgovornost prve toženke ne obstoji, tudi ne obstoji odgovornost druge toženke, pri kateri je imela prva toženka kot zavarovanka zavarovano svojo civilno odgovornost.

2Tožnica v pravočasni pritožbi delno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je za predmetno zadevo pravno relevantno, na kateri smučarski progi se je zgodila nesreča. Ker sodišče prve stopnje slednjega odločilnega dejstva ni ugotovilo oziroma ga je ugotovilo napačno, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da je pomembno zgolj to, da je do nesreče prišlo na spodnjem delu "nepoimenovane proge" (kar niti ni sporno), saj je tretja toženka na ta spodnji del "nepoimenovane proge" lahko prismučala tudi iz proge V. Dejstvo, da je tretja toženka smučala po progi V., izkazuje, da prva toženka tretjo toženko ni uvrstila v skupino, ki bi ustrezala njenemu znanju in sposobnostim (tretja toženka sicer ne bi smučala po progi V., ki je primerna le za dobre smučarje) ter da prva toženka ni dovolj skrbno preverjala, kje smučajo dijaki (profesorji sicer tretji toženki ne bi dovolili, da se pelje s sedežnico, ki vodi na V., oziroma, da smuča po tej progi). Tožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v nasprotju z razpravnim načelom (7. členom ZPP) izvedlo nesubstanciran dokazni predlog tretje toženke. Tretja toženka je namreč predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika prve toženke, A. P., pri tem pa ni pojasnila, v zvezi s čim naj bi bil le-ta zaslišan. Ker je sodišče prve stopnje dopustilo takšen informativni dokaz in na slednjo izpoved celo oprlo svojo odločitev, je izpodbijana delna sodba nezakonita in nepravilna. Tudi sicer je A. P. izpovedoval zgolj, kako je običajno organiziran športni dan, ne pa, kako je bil organiziran v konkretnem primeru. Slednjega le-ta niti ne more vedeti, saj ga na športnem dnevu ni bilo, običajen postopek in izvedba organizacije pa za predmetno zadevo nista relevantna. Tožnica nadalje navaja, da ni jasno, ali (in kako) so profesorji preverjali smučarsko znanje dijakov (oziroma meni, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi profesorji preverili znanje smučanja tretje toženke, ki je povzročila predmetno smučarsko nesrečo). Sodišče prve stopnje je že samo ugotovilo, da se izpovedbe tretje toženke, dijakinje J. R. ter profesorjev G. N., M. M. in V. P. razhajajo v delu, kdaj so bile skupine dijakov oblikovane. J. R., ki je spornega dne smučala s tretjo toženko, ni vedela, kako so jih profesorji razdelili v skupine, zdelo se ji je, da so jih razvrstili že na avtobusu, prav tako se tudi tretja toženka ni spomnila, da bi profesorji na smučišču preizkusili njihovo znanje in jih na podlagi takega znanja razvrstili v skupine. V. P. in M. M. sta izpovedala, da so se dijaki sami razvrstili v smučarske skupine (že v šoli oziroma na avtobusu). Tudi G. N. je izpovedal, da je že na avtobusu dobil spisek, kdo je v njegovi skupini. Slednji je sicer izpovedal, da je pred pričetkom preverjal smučarsko znanje dijakov, vendar zgolj tistih, ki so bili v njegovi skupini. Profesor M. F., ki je bil zadolžen za skupino, v kateri je bila tudi tretja toženka, pa ni izpovedal, da bi v konkretnem primeru preveril znanje dijakov pred pričetkom smučanja. Pojasnil je le, da se za dijaki običajno smuča na smučišču, da jih učitelji nadzirajo, da nekateri dijaki smučajo tudi sami. Trditev, da se na smučarski športni dan običajno prijavijo učenci, ki znajo smučati, pa še ne pomeni, da je znala smučati tudi tretja toženka, še manj pa, da je bila slednja razvrščena v skupino, primerno njenemu znanju. Iz izpovedi tretje toženke namreč izhaja, da slednja ni dobra smučarka ter da je do nesreče prišlo izključno zaradi tega, ker je precenila svoje znanje in varnostno razdaljo na smučišču. Tožnica navaja še, da navodila obnašanja, prebrana na avtobusu ("Ne divjajte", "Smučajte po svojih sposobnostih in se ne precenjujte", "Hitrost prilagodite svojemu znanju in razmeram na smučišču"), ne pomenijo, da je prva toženka opravljala nadzor z dolžno skrbnostjo. Tudi sicer se profesorji niso spomnili, ali, in kakšna navodila so bila v konkretnem primeru na avtobusu prebrana dijakom. Nadalje tožnica navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi med smučanjem prva toženka izvajala zadosten nadzor. Profesor M. F. bi moral najmanj smučati za dijaki (in ne pred njimi ali čakati v kavarni ob smučišču). Poleg tega ni dokazano, da bi učitelji preverjali dogajanje tudi ob izteku smučišča. Tretja toženka pa je sama navedla, da je po nesreči iskala svojega profesorja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z opravljanjem dolžnega nadzorstva prve toženke nad dijaki nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo (glede vprašanja, ali je prva toženka naredila vse, kar je bila zavezana storiti).

3Prva in druga toženka na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ko navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z razpravnim načelom (7. členom ZPP) izvedlo nesubstanciran dokazni predlog tretje toženke. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika prve toženke A. P. ter na izpovedbo slednjega oprlo svojo odločitev, kljub temu, da tretja toženka ni pojasnila, v zvezi s čim naj bi bil slednji zaslišan. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tej zahtevi pritožba ni zadostila, saj ne zatrjuje in ne pojasni, kako naj bi kršitev 7. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane delne sodbe (zgolj navedba, da se je sodišče prve stopnje na izpovedbo zaslišanega A. P. pri svoji odločitvi oprlo, ne zadostuje). Nadalje je neutemeljen tudi očitek tožnice, da izpovedba A. P. o običajni organizaciji športnih dni ni relevantna za obravnavano zadevo. Pomembno je (v povezavi z ostalimi dokazi), na kakšen način običajno poteka organizacija smučarskega športnega dne prve toženke. Tudi sicer je A. P. izpovedal (kar je pravilno povzelo sodišče prve stopnje), da je bil kot odredbodajalec dela na šoli seznanjen z organizacijo športnega dne. Sodišče prve stopnje je izpovedbo A. P. pravilno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je bila sprejeta dokazna ocena o konkretni organizaciji smučarskega dne v K.

6Tožnica s pritožbo neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, in sicer, na kateri smučarski progi se je zgodila nesreča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je nesreča zgodila na smučarski progi v K., v njenem spodnjem delu (kar med strankama ni bilo sporno), na levi strani smučišča, gledano v smeri smuke. Nadalje je pravilno pojasnilo, da za obravnavano zadevo ni pravno relevantno, ali je strankam in pričam znano poimenovanje smučarske proge, na kateri se je zgodila nesreča. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s slednjimi očitki tožnice navaja, da je pravno nerelevantno, po kateri progi je tretja toženka prismučala do kraja nesreče. Tudi če bi tretja toženka res (pri)smučala po progi V. (kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno), to še ne bi pomenilo, da je prva toženka opustila dolžno nadzorstvo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da so bili dijaki na športnem dnevu razdeljeni v skupine (da v posamezni skupini ni bilo več kot 12 dijakov), da so znali smučati (tožnica želi v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje prikazati, da tretja toženka ni znala dobro smučati) ter da so jim bila dana izrecna navodila po katerih progah v K. lahko smučajo - izrecno jim je bilo prepovedano smučanje na progi V. Tudi če bi tretja toženka kršila slednje navodilo, odgovornost prve toženke zato še ne bi bila podana (dolžna skrbnost v konkretnem primeru ne zahteva, da bi morali profesorji vsako vožnjo preverjati, kje smučajo dijaki, ali da bi morali ves čas smučati za njimi, kot to zmotno meni tožnica). Navedbe tožnice, da bi dejstvo, da je tretja toženka smučala po progi V., izkazovalo, da prva toženka tretjo toženko ni uvrstila v skupino, ki bi ustrezala njenemu znanju in sposobnostim ter da prva toženka ni dovolj skrbno preverjala, kje smučajo dijaki, se glede na navedeno, izkažejo za neutemeljene.

7Tožnica nadalje neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni jasno, ali (in kako) so profesorji preverjali smučarsko znanje dijakov (oziroma meni, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi profesorji preverili znanje smučanja tretje toženke, ki je povzročila predmetno smučarsko nesrečo). Res je, da sodišče prve stopnje glede na izpovedbe tretje toženke, G. N., M. M., V. P. in J. R. ni moglo ugotoviti, kdaj oziroma kako so bile skupine dijakov oblikovane, kar pa za predmetno zadevo ni pravno relevantno. Dejstvo je, da so bile skupine oblikovane, pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja s temeljito in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so profesorji preverili smučarsko znanje dijakov tako, da so z njimi opravili nekaj voženj po smučišču ter da so se športnega dne udeležili le dijaki, ki so že znali smučati. Neutemeljen je očitek tožnice, da dokazni zaključek sodišča glede preverjanja znanja dijakov ni pravilen, ker profesor M. F., ki je bil zadolžen za skupino, v kateri je bila tudi tretja toženka, ni izpovedal, da bi v konkretnem primeru preveril znanje dijakov pred pričetkom smučanja. M. F. je v zvezi s slednjim izpovedal, da učitelj preverja znanje dijakov za svojo skupino ter da so vsi znali smučati. Poleg tega sta tretja toženka in dijakinja J. R., ki sta bili v skupini M. F., potrdili, da so imeli dijaki začetne vožnje s profesorji (kar sta izpovedala tudi učitelja G. N. in M. M.). Neresnične so navedbe tožnice, da iz izpovedi tretje toženke izhaja, da slednja ni dobra smučarka ter da je do nesreče prišlo izključno zaradi tega, ker je precenila svoje znanje in varnostno razdaljo na smučišču. Tretja toženka je namreč izpovedala, da je srednje dobra smučarka (tudi dijakinja J. R. je povedala, da je tretja toženka dobro smučala). Poleg tega je navedla, da je do nesreče prišlo zaradi nenadnega zavoja tožnice, ko je bila zaslišana, pa je povedala še, da je napačno ocenila razdaljo na smučišču (ne pa, da je precenila svoje znanje).

8Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede neustreznih navodil in nadzora prve toženke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojasnjenimi pravili obnašanja na smučišču izvedlo popolno in povsem prepričljivo dokazno oceno (na podlagi izpovedb tretje toženke, J. R., G. N., M. F., M. M. in V. P.) na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje (točki 22 in 25 izpodbijane delne sodbe). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokazano, da bi učitelji preverjali dogajanje ob izteku smučišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bila dijakom na zbornem mestu na smučišču, za katerega lokacijo so vsi vedeli, na voljo profesor G. N. in M. F., na določeno časovno obdobje pa so se dijaki tudi zbirali pri profesorjih, da so le-ti preverili, če so prisotni vsi dijaki in če je z njimi vse v redu. Standard dolžne skrbnosti pa ne zahteva, da bi morali profesorji ves čas nadzirati dogajanje ob izteku smučišča, kot tudi ne zahteva, da bi morali profesorji najmanj smučati za dijaki (in ne pred njimi ali čakati v kavarni ob smučišču), kot to zmotno meni tožnica.¹ Pritožbene navedbe, da je tretja toženka tudi sama navedla, da je po nesreči iskala svojega profesorja, pa so zavajujoče. Tretja toženka je namreč pojasnila, da je šla po nesreči do zbornega mesta in poiskala (in ne iskala, kot to trdi tožnica) profesorja. Iz izpovedbe le-te torej ne izhaja, da ga je (dalj časa) iskala (sama beseda "poiskala" namreč tega ne pomeni), seveda pa tudi profesorju ni bilo treba ves čas stati na istem mestu.

9Tožnica nadalje neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer prvega odstavka 144. člena OZ. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravni standard nadzorne dolžnosti vzgojno izobraževalnega zavoda (prve toženke). Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve pravilno zaključilo, da je prva toženka nadzor opravljala z zahtevano (dolžno) skrbnostjo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s slednjim v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točkah 25 in 26 obrazložitve izpodbijane delne sodbe.

10Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ V zvezi s pravnim standardom nadzorne dolžnosti prve toženke glej točki 25 in 26 obrazložitve izpodbijane delne sodbe.