VSL Sodba II Cp 307/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je zoper toženko vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala kot posledica škodnega dogodka na treningu smučarskih skokov. Dne 27. 9. 2016 je okoli 18.00 ure prišlo do nezgode v izletni coni 15 – metrske skakalnice. Tega dne so treningi potekali na dveh od treh skakalnic, ki se nahajajo ena poleg druge, in sicer na 15 – metrski (leva skakalnica na sliki B3) in na 20 – metrski skakalnici (desna skakalnica na sliki B3). Izteki vseh treh skakalnic so med seboj povezani, saj med njimi ni nobene ograje. Mld. A. A. je svoj zadnji skok opravil na 20 – metrski skakalnici in zapustil območje skakalnic preko skupnega izteka, kjer je na območju izteka 15 – metrske skakalnice vanj priletela tožnica, ki je takrat opravila svoj zadnji skok na 15 – metrski skakalnici. Pri trku je mld. A. A. je s svojimi smučmi zadel tožnico v obraz, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo ustnice in štirih stalnih zob. Tožnica je zato vložila tožbo zoper toženko, ker ni zagotovila varnega poteka treninga skokov. Kot podlago za (krivdno) odgovornost je navajala 147. člen Obligacijskega zakonika (OZ), glede odgovornosti delodajalca (kluba) ter 144. člena OZ, glede odgovornosti drugih za ravnanja mladoletne osebe. Sodišče prve stopnje je toženi zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni izkazan. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka izkazala, da je ravnala z dovoljšno stopnjo skrbnosti in ji zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo, v kateri zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sledi povzetek bistvenih pritožbenih navedb.

3Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko v sodbi navaja, da je bilo na dan škodnega dogodka na treningu prisotnih 28 otrok, kar naj bi tožnica trdila v svojih vlogah. To ne drži, saj tožnica tega nikoli ni sama navajala kot trditveno podlago, temveč je zgolj povzemala toženkino predhodno pripravljalno vlogo. Je pa tožnica zatrjevala, da je bilo glede na število otrok premalo trenerjev, pri čemer bi kot normativ moral veljati drugi odstavek 37. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole¹ (Pravilnik), ki določa, da naj bi pri tečajih smučanja skupine oblikovali iz 10 do 12 učencev smučarjev začetnikov, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedb prič B. B. in C. C., ki sta povedala, da je bilo na treningu prisotnih bistveno več otrok (okoli 35 do 50), kot sta navajala trener D. D. in toženkin zakoniti zastopnik E. E. Na to so starši večkrat opozarjali, kar je izpovedala tudi priča F. F., vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, kar kaže na pristransko obravnavanje sodišča v korist toženke.

4Sodišče prve stopnje je pri uporabi pravilnega normativa za določitev števila otrok v skupini na enega trenerja uporabilo napačno materialnopravno podlago s tem, ko je pri odločitvi upoštevalo 28. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa devetletne osnovne šole. Ta predpis je neveljaven, saj se veljavni predpis imenuje Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, in določa, da je normativ za oblikovanje vadbene skupine pri predmetu šport v vseh razredih osnovne šole 20 učencev. Po mnenju tožnice bi se kot normativ moral uporabljati četrti odstavek 37. člena Pravilnika.

5Po mnenju tožnice bi bilo mogoče trčenje tožnice in A. A. preprečiti, če bi v izteku skakalnice stala dodatna oseba, ki bi otroke usmerjala, saj je do škodnega dogodka prišlo ravno zato, ker se je A. A. po koncu treninga odpravil proti garderobi preko iztekov. Zato ne drži, da bi postavitev dodatne osebe v iztek pomenila dodatno tveganje. Pot preko iztekov je namreč pomenila stalno prakso, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar so na zaslišanju povedale priče B. B., C. C. in F. F., to pa izhaja tudi iz slik v prilogi A41 in A42. Omenjenega dne je A. A. zapustil 20 – metrsko skakalnico na način, ki je veljal kot stalna praksa, zato mu ni mogoče očitati napačnega ravnanja. Zaradi lastnosti skakalnih čevljev ni mogel hoditi prav hitro, zato bi ga trener lahko pravočasno opazil. Odgovornost za varno izpeljan trening je zato na trenerju, ki bi se moral, preden je dal tožnici znak za skok, prepričati, ali je predhodni skakalec pravilno zapustil iztek skakalnice, česar ni storil in zato ni ravnal z dovoljšno stopnjo skrbnosti.

6Sodišču prve stopnje je mogoče očitati pristransko presojo trditev in dokaznih predlogov v korist toženke, saj je toženko opozorilo na to, da mora glede svojih navedb, da so otrokom in vsem osebam jasno pojasnili pravila o varnem gibanju na skakalnici, pojasniti, kaj pomeni varno gibanje, toženka pa glede tega ni dala nobenih konkretnih odgovorov, a ji je sodišče prve stopnje kljub temu verjelo. S tem je sodišče prve stopnje samo, ob pomoči izvedenke, ki jo je angažiralo, dopolnilo trditveno podlago, česar ne bi smelo.

7Tudi mnenje sodne izvedenke dr. G. G. je ohlapno, saj se sklicuje na normative, ki niso več v veljavi, izdelano pa je zgolj na podlagi ocene dokaznega gradiva in izjav prič, ki jih je predlagala toženka. V samem mnenju pa je izvedenka tudi napravila dokazno oceno, kar je naloga sodišča. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje izvedenkinega mnenja ne bi smelo šteti kot strokovnega in prepričljivega in nanj v celoti opreti svoje odločitve. Svojo odločitev o tem je sodišče prve stopnje v celoti oprlo zgolj na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in trenerja, povsem pa je zanemarilo navedbe tožnice in z njene strani predlaganih prič.

8Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odgovornosti za škodo na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ, ki govori o odgovornosti drugih za mladoletnike, čeprav je tožnica toženkino odgovornost utemeljevala tako na podlagi slednjega kot na podlagi 147. člena OZ.

9Iz navedenih razlogov tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

10Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje tožničinemu zahtevku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa pusti v veljavi.

11Pritožba ni utemeljena.

12Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

13Ne držijo navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede števila otrok, v času škodnega dogodka prisotnih na treningu. Tudi če tožnica v svoji pripravljalni vlogi ni navedla, da je bilo tistega dne prisotnih 28 otrok, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v sodbi, temveč je zgolj povzela vsebino tožničine prejšnje vloge, to ne izkazuje zmotnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje števila prisotnih otrok ni ugotovilo na podlagi izjave tožnice, temveč na podlagi zapisa trenerja D. D. z dne 28. 9. 2016 (B2), iz katerega izhaja, da je na dan škodnega dogodka toženka organizirala trening na S., na kateri je bilo prisotnih 28 otrok in dva trenerja (listo prisotnosti vodi trener). Ker seznama prisotnosti ni bilo mogoče predložiti, je sodišče prve stopnje ugotavljalo število prisotnih otrok v dokaznem postopku in o tem zaslišalo pravdne stranke in priče. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri tem bolj verjelo izpovedbam trenerja D. D. in zakonitega zastopnika E. E. Zakonita zastopnica tožeče stranke B. B. in priča C. C. tistega dne nista bila prisotna na treningu, tako da ne moreta podati ocene o številu prisotnih otrok na podlagi lastnih zaznav. Priča F. F. je izpovedala, da je bilo tistega dne prisotnih od 20 do 30 otrok, kar je smiselno enako, kot sta izpovedala trener in toženkin zakoniti zastopnik. E. E. je izpovedal, da odkar je on vodja tehnične komisije, to pa je bilo nekaj tednov pred nezgodo, so bile skupine manjše od 15. D. D. pa je izpovedal, da je bilo tistega dne prisotnih 28 otrok in dva trenerja. Temu je pritrdila tudi priča H. H. Ker iz izvedenih dokazov to izhaja, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je presodilo, da je bilo tistega dne prisotnih 28 otrok.

14Drži, da Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa devetletne osnovne šole ni več v veljavi, temveč se namesto tega uporablja že omenjeni Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Sodišče prve stopnje tako ni uporabilo pravilnega predpisa, vendar to ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, saj danes veljavni pravilnik normativov ne ureja drugače, kot je presodilo sodišče prve stopnje. V primeru treninga smučarskih skokov bi prišel v poštev 33.a člen, ki določa učne skupine pri pouku neobveznih izbirnih predmetov. V prvem odstavku člena je določeno, da je normativ 28 učencev, kar je enako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, različno je le ime predpisa in številka člena. Upoštevanje normativa za skupine pri izbirnih predmetih je bolj smiselno, saj je športno udejstvovanje otrok na treningih smučarskih skokov bližje izbirnemu predmetu. Ne držijo pa navedbe tožnice, da bi v primeru smučarskih skokov kot relevantni normativ prišel v poštev drugi odstavek 37. člena Pravilnika, ki določa, da je normativ za oblikovanje skupin pri smučanju 12 učencev oziroma 10 učencev smučarjev začetnikov. Kot je povedala izvedenka, so smučarski skoki specifičen šport, saj se z njim, za razliko od npr. alpskega smučanja ali teka na smučeh, ni mogoče ukvarjati rekreativno, temveč omogoča zgolj specializirano ukvarjanje v obliki treningov. Izraz »smučanje«, na kar se nanaša drugi odstavek 37. člena Pravilnika, se nanaša na rekreativno smučanje, torej tiste oblike, katerih udejstvovanje se lahko izvede v okviru osnovne šole, kamor smučarski skoki ne spadajo. Zato se ta člen ne more uporabiti. Sodišče prve stopnje je torej kljub navedbi napačne materialnopravne podlage prišlo do pravilne odločitve in ni zmotno uporabilo materialnega prava.

15Ne drži, da je sodišče prve stopnje samo zapolnilo trditveno podlago glede navedb o normativih o varnosti na skakalnici. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako iz izpovedi trenerja D. D., kot iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. G. G. izhaja, da normativov na tem področju ni. Zato si pri oblikovanju trenažnih skupin za smučarske skoke pomagajo na različne načine, eden od teh je, da se opirajo na veljavne normative za oblikovanje vadbenih skupin pri predmetu šport v osnovni šoli, drugi pa je, da delijo skupine na več manjših, ki imajo treninge ob različnih urah. Toženka je takšno trditveno podlago podala na pripravljalnem naroku in prvem naroku dne 4. 11. 2020, po tem, ko jo je na to pozvalo sodišče prve stopnje.

16Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenke dr. G. G. ustrezno pripravljeno in ga je zato mogoče v celoti upoštevati. Izvedenka pri izdelavi mnenja ni, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi, napravila dokazne ocene izvedenih dokazov, saj to sploh ni bila njena naloga. Njena naloga je bila, da z odgovori na vprašanja, ki ji jih je postavilo sodišče prve stopnje, pomaga sodišču na tistem področju, na katerem sodišče ni strokovno podkovano. To je izvedenka tudi naredila, zato je njeno mnenje ustrezno.

17Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je pri vprašanju krivdne odgovornosti toženke bistveno predvsem, ali je toženka sprejela zadostne varnostne ukrepe in ustrezno opozorila otroke, da se skakalnic ne sme zapuščati preko iztekov, ter ali je trener D. D. v času škodnega dogodka ravnal z ustrezno skrbnostjo, ko je tožnici dal znak za skok. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so bili ti ukrepi ustrezni in da ravnanju trenerja ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Na treningu sta bila prisotna dva trenerja za 28 otrok, kar pomeni, da sta vsak vodila skupino 14 otrok. V času škodnega dogodka sta se nahajala vsak na svoji odskočni mizi in dajala otrokom znake za skok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je to najbolj ugodno mesto, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Ne drži, kot navaja tožnica v pritožbi, da je trener D. D. tožnici prehitro dal znak za skok, preden se je prepričal, ali je iztek prazen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi trenerja prepričljivo ugotovilo, da je po skoku A. A. slednjega videl v izteku 20 – metrske skakalnice, ki pa v tistem trenutku ni predstavljal nobene nevarnosti za skakalce na 15 – metrski skakalnici, saj ni bilo izkazano, da bi bilo mogoče predvidevati njegovo gibanje v smer izteka skakalnice, na kateri je skakala tožnica. Po tem je trener svojo pozornost preusmeril na tožnico, ki si je za svoj skok vzela »kakšen trenutek več«, v tem času pa je A. A. očitno uspel priti v iztek 15 – metrske skakalnice in prišlo je do trka. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje ni napačno presodilo ravnanja trenerja. To je bilo ustrezno; pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke o pravilnem izvajanju treninga skokov: ko se trener prepriča, da v izteku ni nikogar, se mora osredotočiti samo na skakalca, ki namerava skočiti. Enako velja tudi glede opozarjanja glede prehoda preko iztekov skakalnic. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila navodila otrokom v zvezi s tem pravilna in ustrezna. Pri tem se je ustrezno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da to, da imajo skakalnice skupni iztek, ne predstavlja nikakršne posebnosti, v primerjavi z drugimi primerljivimi skakalnicami po svetu, kot tudi ni sporno to, da so treningi potekali hkrati na dveh skakalnicah. Izobešene so bile tudi opozorilne table, da je v tem delu prehod prepovedan. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka in njeni zaposleni staršev otrok niso poučevali o varnem gibanju po skakalnici, otroci, ki trenirajo, pa so bili poučeni, kje po koncu treninga zapuščajo skakalnico. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko navedbam tožničine zakonite zastopnice B. B., priče C. C. in priče F. F. ni dajalo tolikšne teže, saj o zadevi niso vedeli povedati ničesar relevantnega. Je pa upoštevalo izpoved trenerja D. D., ki je povedal, da so otroci o tem poučeni na začetku vsake sezone, zelo redno pa tudi na treningih, čeprav ne na vsakem, kar izhaja tudi izpovedbe toženkinega zakonitega zastopnika E. E. Takšen zaključek je prepričljiv, saj po mnenju izvedenke dr. G. G. na to, da otroci poznajo pravila gibanja na skakalnici, kaže tudi, da niti na treningih niti na tekmovanjih otroci nimajo težav z varnim gibanjem na skakalnici in jim, razen ob morebitnih posebnostih, ni potrebno vsakokrat sproti razlagati, kako naj se gibajo po skakalnem objektu. Ker specifičnih normativov glede varnosti na skakalnici ni, je ta mogoče najti v dokumentih o homologaciji, posredna navodila pa najdemo predvsem v povezavi s tekmovanji, a zgolj na splošni ravni (C1 do C3). Pritožbeno sodišče zato sprejema oceno sodišča prve stopnje, da so bili otroci o poteku gibanja na skakalnici ustrezno poučeni in je treba zavrniti kot netočne navedbe tožnice v pritožbi, da je pot preko izteka predstavljala stalno prakso. Fotografije, ki jih je predložila (A41 in A42), predstavljajo družabni dogodek, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Splošno je znano, da se na takšnih dogodkih ne obnaša enako kot na treningih. Ta dva tipa dogodkov nista primerljiva, fotografije so zato nerelevantne. Odločitev sodišča prve stopnje o izključitvi odgovornosti toženke je zato pravilna. Toženkinemu ravnanju ni mogoče pripisati protipravnosti, ki je ena izmed štirih elementov odškodninske odgovornosti (poleg škode, vzročne zveze in krivde), ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker v tem primeru niso podani vsi elementi, odškodninska obveznost ni podana.

18Sodišče prve stopnje se ni pozabilo opredeliti do materialnopravne podlage po prvem odstavku 144. člena OZ, ki jo je zatrjevala tožnica. Prvi odstavek 147. člena OZ določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Prvi odstavek 144. člena OZ pa določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Obe določbi vključujeta možnost izključitve tistega, ki bi prvotno moral biti odgovoren za ravnanje zaposlenega ali mladoletne osebe. Pri obeh določbah je pogoj smiselno enak. V primeru delodajalca je potrebno dokazati, da je delavec ravnal tako, kot je treba, oseba odgovorna za mladoletno osebo pa se lahko izključi iz odgovornosti, če dokaže, da je ona ravnala z ustrezno skrbnostjo. Skupni imenovalec 144. in 147. člena OZ je torej skrbno (ustrezno) ravnanje, ki mora biti izkazano, in če je, ni podane odškodninske odgovornosti ne za delavca ne za mladoletno osebo. Ker je toženka že izkazala, da je trener D. D. (njen zaposlen) ravnal z ustrezno skrbnostjo, odgovornosti toženke kot delodajalca ni mogoče ugotoviti, hkrati pa tudi ne njene odgovornosti za ravnanje mld. A. A., ki je tožnico dejansko poškodoval.

19Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženka v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavila že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženka ni mogla koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi toženka sama (155. čl. ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 57/07, 65/08, 99/10, 51/14, 64/15, 47/17, 54/19, 180/20, 54/21 in 161/22.