VSRS Vmesna sodba II Ips 110/2021

I. Reviziji se delno ugodi in sicer tako:

– da se odločitev pritožbenega sodišča o pritožbah prvotoženke in drugotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je podana odgovornost toženk do 60 %, spremeni tako, da se njuni pritožbi v tem delu zavrneta in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje (učinek vmesne sodbe);

– da se zadeva vrne pritožbenemu sodišču glede odločanja o pritožbah prvotoženke in drugotoženke zoper višino na prvi stopnji prisojene odškodnine ter glede stroškov postopka (učinek razveljavitvenega sklepa).

II. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, zavrne (učinek sodbe).

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Izhodišče pravde

1Tožnik se je pri enajstih letih poškodoval med igro paintball. Prvotoženka je paintball oglaševala, organizirala in tržila. Pri drugotoženki je imela zavarovano odgovornost.

2Šlo je za rojstnodnevno praznovanje, ki se ga je poleg tožnika, slavljenca udeležilo še sedemnajst njegovih vrstnikov. Gre za igro, med katero so udeleženci oblečeni v kombinezone, glavo jim varuje zaščitna maska z varnostnimi očali. Organizator jim razdeli orožje: to so puške, ki izstreljujejo kroglice. Ko te zadenejo žrtev, se kombinezon obarva. Tako oborožene jih nato napoti na poligon, kjer se - razvrščeni v dve ekipi – skrivajo, plazijo in predvsem streljajo.

3Nezgoda se je pripetila, ko je tožniku pošlo strelivo. Tedaj je zaklical „stop igra“ in se ga namenil dopolniti. Spotoma si je snel zaščitna očala, saj so se ta nenehno rosila. Eden izmed soigralcev je medtem, čeprav med „stop igro“ velja premirje, sprožil in tožnika zadel v oko.

4Tožnik od tožencev uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Prvotoženki je očital, da otroci niso bili opozorjeni, da se zaščitnih mask ne sme sneti ter da nadzor nad igralci ni bil ustrezen. Slednje je oprl tudi na normative, ki pri šolskih dejavnostih predvidevajo enega nadzornika na 15 otrok.

5Prvotoženka se je branila, da je podala otrokom jasna navodila – tudi to, da si ne smejo sneti maske. Natančno je opisala postopek sprejema otrok. Trdila je, da je osebje igro spremljalo, a da po naravi stvari ne more vsakemu otroku zagotoviti varnostnika, ki bo skrbel za spoštovanje pravil.

6Drugotoženka je pritrdila, da so bila navodila ustrezna, hkrati se je branila svoje obveznosti, češ da tovrsten dogodek ni krit z zavarovalno pogodbo.

Bistvo dejanske podlage

7Dejstva glede poteka škodnega dogodka v ožjem smislu niso bila sporna.

8Očitek o pomanjkljivih navodilih je bil v dokaznem postopku ovržen. Nižji sodišči sta ugotovili, da so bili otroci poučeni med drugim tudi o tem, da zaščitne maske na poligonu sploh ne smejo sneti.

9Glede nadzora je bilo ugotovljeno, da je otroke sprejela in nadzirala ena oseba. A nadzornik na poligon ni prišel, ves čas je bil v varni sobi ter igre ni spremljal.

Odločitev in bistveni razlogi sodišča prve stopnje glede podlage zahtevka

10Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 24.313,14 EUR odškodnine, ki sta jo zavezani plačati toženki solidarno. To je plod poprejšnje presoje o deljeni odgovornosti: tožnikov soprispevek (ker je proti pravilom snel zaščitno masko) je bil ovrednoten v 40 % deležu, torej sta toženki dolžni povrniti 60 % priznane odškodnine.

11Odgovornost toženke je sodišče oprlo na dejstvo, da je bil nadzor neustrezen, nezadosten oz. ga sploh ni bilo. Sodišče je obrazložilo, da bi morala biti z otroki dva nadzornika. Pri tem se je oprlo na smiselno uporabo Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (v nadaljevanju: Pravilnik o normativih), ki predvideva normativ: en spremljevalec na 15 otrok.

12Poleg kršitve (smiselne uporabe) normativa je prvotoženki pripisalo očitek, da je otroke prepustila same sebi, nadzora ni bilo nikakršnega, snemanje zarošenih mask pa je bila običajna praksa, ki bi jo sicer moral nadzornik preprečiti. Ob tem, da je prvotoženka paintball oglaševala kot varno dejavnost za otroke nad osem let, bi morala temu primerno (drugače, kot če bi bili v igri udeleženi odrasli) skrbno tudi ravnati in aktivno poskrbeti za varnost otrok.

13Obrambo drugotoženke, češ da primer ni krit z zavarovalno pogodbo, je obrazloženo zavrnilo.

Odločitev in bistveni razlogi pritožbenega sodišča

14Pritožbeno sodišče je imelo pred seboj pritožbo tožnika na eni ter pritožbi prvotoženke in drugotoženke na drugi strani. Tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je zavrnilo. Drugotoženki ni pritrdilo v njenem pritožbenem prizadevanju, da zavarovalna pogodba ne krije tovrstnega primera. A nato je vseeno ugodilo tako njeni kot pritožbi prvotoženke in ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnjen, da tožnik, dalje, ni upravičen do povračila nobenih stroškov in jih mora, nasprotno, on sam povrniti toženkama.

15Ker ni šlo za obvezno šolsko dejavnost, marveč za prostovoljno aktivnost, je zavrnilo smiselno uporabo Pravilnika o normativih. Nadaljevalo je, da nadzora tu ne določajo nobena posebna pravila ter da posameznik s tem, ko se v soglasju s starši prostovoljno odloči za dejavnost, pristane na prepoznavna tveganja. Prisotnost nadzornika na poligonu ni običajna in to po presoji pritožbenega sodišča tudi tu ni bilo potrebno. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi se oblikoval standard, za kakršnega se zavzema tožnik, po presoji pritožbenega sodišča ni podana protipravnost ravnanja. Podana naj ne bi bila niti vzročna zveza, ker ni jasno, kako naj bi nadzornik – tudi če bi bil prisoten na poligonu - tožniku preprečil, da si zaščitno masko sname z glave

Sklep o dopustitvi revizije

16Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 116/2021 z dne 2. 6. 2021 dopustilo tožnikovo revizijo glede naslednjega vprašanja:

Ali se lahko šteje, da je prva toženka z navodili otrokom pred začetkom igre paintballa, kako morajo ravnati med igro in z nadzorovanjem spoštovanja teh pravil z enim nadzornikom, ki se je nahajal v varni sobi ob poligonu, zadostila standardu ravnanja z zadostno skrbnostjo?

Bistvo tožnikovih revizijskih navedb

17Revident se zavzema za takšno ugoditev reviziji, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Primarno že pred Vrhovnim sodiščem, podredno prek razveljavitve izpodbijane sodbe, kasneje na nižjih stopnjah.

18Tožnik v reviziji uvodoma poudari, da prvotoženka organizira dogodke paintballa kot gospodarsko dejavnost. Iz tega izpeljuje pravni sklep, da se njena odgovornost presoja po standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka.

19Paintball je oglaševala kot varno dejavnost za otroke nad 8 let. Ker skrbnosti ni zadostila, je prišlo do škodnega dogodka. Otroci so bili namreč prepuščeni sami sebi: brez vsakega nadzorstva. Prvotoženka bi morala nad otroki opravljati aktivno nadzorstvo. Ob oglaševanju, da je igra varna, svoje dolžnosti ne more prevaliti na otroke. Ti so si po svoje prirejali pravila, snemali zarošene maske ter streljali tudi, ko je bila „stop igra“.

20Revident soglaša, da Pravilnik o normativih ni neposredno uporabljiv, a vendar vzpostavlja standard glede primernega števila nadzornikov. Glede na število otrok bi morala biti nadzornika dva.

21Če ni skrbnega nadzora, nadaljuje revident, potem je oglaševanje, da je igra povsem varna, zavajajoče. Kritizira miselno pot pritožbenega sodišča, ki pri napolnjevanju standardov skrbnosti sledi vzpostavljeni praksi med organizatorji paintballa. Biti bi moralo ravno obratno: praksa bi morala slediti ustrezni opredelitvi pravnega standarda skrbnega ravnanja. Pri napolniti slednjega opozarja, da ta ni enaka, ko gre za ekipo odraslih ali ekipo otrok.

22Do nezgode ni prišlo zaradi rizika, ki bi izviral iz same dejavnosti. Če so zaščitna sredstva nameščena, kot je treba, do takšne nezgode ne more priti. Prvotoženka se je zavedala, da se maske rosijo ter si jih udeleženci zato snemajo. Nevarnosti se je torej zavedala, kar bi narekovalo strožji nadzor.

23Pritožbenemu sodišču očita, da nekritično sledi argumentaciji prvotoženke, češ da tudi prisoten nadzornik ne bi mogel preprečiti dogodka. Temu oporeka in trdi, da bi lahko sproti dajal ustrezna navodila, otroci bi pravila spoštovali, sicer bi nadzornik lahko prekinil igro.

Neodziv toženke

24Revizija je bila vročena toženkama, a ti nanjo nista odgovorili.

Presoja Vrhovnega sodišča

25Revizija je delno utemeljena.

Uvodna izhodišča

26Osrednja izhodišča razlogovanja so naslednja:

– paintball ni nevarna dejavnost;

– organizator (prvotoženka) je dejavnost tržila ter jo oglaševala kot igro, ki je povsem varna že za otroke nad osem let starosti;

– v konkretnem primeru so se strelske igre udeležili enajstletniki;

– škoda v obravnavani zadevi je neposredna posledica malomarnega ravnanja otrok;

– delavec prvotoženke je otroke poučil, da varovalnih mask - ves čas ko so na poligonu - ne smejo sneti; nato jih je bojno opremil ter jim iz varne sobe odprl pot na poligon; sam je ostal v varni sobi in igre ni nadzoroval.

O (ne)varnosti paintballa

27Paintball ni nevarna dejavnost v pomenu, kot ga pripoznava odškodninsko pravo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Bistvena značilnost nevarne dejavnosti namreč je, da v sebi nosi tveganje (nevarnost), ki se lahko udejanji ob še tako skrbnem ravnanju. To tveganje je povečano in predvsem lastno določeni dejavnosti in zanjo tudi značilno. Številne varstvene norme ga skušajo kar se da zmanjšati, a izničijo ga še vedno ne. Tveganja se zavedamo vnaprej, a se v upanju, da se ne bo uresničilo, lotimo dejavnosti. Pozitivne plati dejavnosti namreč pri odločitvi pretehtajo in nosilec dejavnosti (obratovalec) tveganje vzame na svoj rovaš. Ta, za katerega se v odškodninskem smislu šteje, da izvaja nevarno dejavnost in prevzema tveganje, ni vselej tisti, ki v zvezi s to dejavnostjo nekaj trži (npr. obratovalec smučarskih naprav). Kdo je ta, za čigar se šteje, da se z dejavnostjo ukvarja, je vprašanje, ki ga je treba rešiti upoštevaje čigav je interes zastran pozitivnih plati dejavnosti ter s tem tesno povezanim vprašanjem (prosto)voljnosti ukvarjanja s to dejavnostjo. To je sporočilni pomen predhodnih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v opombah številka 6 in 7 sklicuje pritožbeno sodišče¹,² in ne to, da prostovoljnost izključi tudi krivdno odgovornost organizatorja, za kar gre v obravnavani zadevi. Prav slednje je bilo očitno tudi v zadevi Downhill (II Ips 284/2016): organizator ni odškodninsko odgovarjal zaradi tega, ker je tržil nevaren šport, marveč je odškodninsko odgovarjal, ker so bili na progi pod travinjem skriti globoki drenažni jaški, ki so na čeznje drvečega kolesarja učinkovali kot past. Kolesar je prostovoljno pristal na običajna tveganja drznega spusta, ne pa seveda na skrite smrtonosne pasti.

28Paintball v sebi ne nosi tveganja za nastanek škode (vsaj tovrstne, kot je doletela tožnika, ne). Pogoj je, da se izvaja, kot je treba. Zaščitna čelada z zaščitnimi očali ni le varnostni ukrep, ki bi zmanjševal tveganje, marveč ga v celoti prepreči. Ko so torej starši pristali (privolili), da se njihovi otroci udeležijo igre, ki je bila oglaševana kot povsem varna za otroke nad osem let starosti, so pristali, da se je udeležijo pod pogojem, da se izvaja tako, kot je treba – to je s sredstvi, ki v celoti preprečujejo možnost tovrstne nezgode. Ni torej mogoče šteti, da so privolili v tveganje, ki ga korektno izveden paintball ne vsebuje.

O pomenu dejstva, da so se paintballa udeležili enajstletniki

29Tožnik v reviziji utemeljeno poudarja, da je standard skrbnega ravnanja vsebinsko napolnjen drugače, ko gre za odrasle udeležence, kot tedaj, ko gre za otroke. Pri odraslih bi najbrž zadoščala jasna navodila; se pravi zapoved, da je treba na poligonu brezpogojno nositi zaščitna sredstva. Pri otrocih stvarna in suha beseda ne prime in so zato zahteve večje. Izvrševati je treba tudi nadzorovalno dolžnost³. Če je opuščena in mladoletnik povzroči škodo, je to podlaga za odškodninsko odgovornost drugih za mladoletnika (skrbnika, šole ali druge ustanove, pod nadzorstvom, katere je mladoletnik).

30Slednje je v tej zadevi le podkrepitveni argument, kajti tožba ni bila zgrajena na tej podlagi (144. člen OZ), marveč na neskrbnem opustitvenem ravnanju izvajalca tržne dejavnosti – se pravi na samostojnem opustitvenem ravnanju. Odškodninska odgovornost se torej ne navezuje na protipravno ravnanje mladoletnika (tega, ki je v času „stop igre“ kljub temu sprožil), marveč na neskrbno izvedbo paintballa za otroke, ki je kot celovit življenjski dogodek, kot proces ravnanja udeležencev (ki so si tudi sicer snemali maske ter je to postal vzorec vedenja) nazadnje privedel do nesreče.

31Skupna točka, presečišče obeh odškodninskopravnih podlag je opustitev nadzorovalne dolžnosti. Potreba po njej izhaja iz védenja, da so otroci v poprečju manj izkušeni in tudi manj zreli. Neposredne in očitne nevarnosti z leti sicer začnejo prepoznavati ter se s časom nanje ustrezno varnostno odzivajo. Težava nastopi, ko je nevarnost abstraktna, morda nevidna (kot radiacija ali virus), ko izhaja iz kompleksnosti sveta. Tedaj se je ne zavedajo dovolj dobro ali pa lahkomiselno menijo, da se ne bo udejanjila (kar se sicer prekriva z opredelitvijo malomarnega ravnanja⁴) in tedaj si mladoletniki začnejo krojiti pravila po svoje. To pa je tisto, kar bi ustrezno nadzorstvo lahko preprečilo, če bi predstavnik organizatorja na pomanjkljivo spoštovanje pravil otroke sproti opozarjal ter po potrebi tudi avtoritativno odreagiral. Kot strokovnjak bi to prvotoženka (njeno osebje) morala vedeti in se ustrezno profesionalno odzvati. K temu jo je zavezoval standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). To ne bi dušilo spontane igre, podobno kot je ne tudi npr. nogometni sodnik ali bazenski mojster.

32Nadzorovalna dolžnost v danem primeru ni bila le pomanjkljiva, marveč je bila v celoti opuščena. Ugotovljeno je namreč bilo, da so bili otroci na poligonu prepuščeni sami sebi. Tožnik utemeljeno oporeka razlogovanju, da se takšna praksa pri izvajalcih paintballa ni vzpostavila in zatorej ustaljene metode prvotoženka ni kršila ter pravilno zasuka vrstni red: praksa je tista, ki bi morala slediti zgoraj opisanemu standardu skrbnega ravnanja in ne obratno.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

33Vrhovno sodišče na dopuščeno vprašanje zato odgovarja: ne, prva toženka zgolj z „navodili otrokom pred začetkom igre paintballa, kako morajo ravnati med igro in z nadzorovanjem spoštovanja teh pravil z enim nadzornikom, ki se je nahajal v varni sobi ob poligonu“, ni zadostila standardu ravnanja z zadostno skrbnostjo.

34Prvič ne zato, ker nadzor iz varnostne sobe, od koder se na poligon ne vidi in ne sliši, ni noben nadzor. Drugič ne zato, ker je učinkovit nadzor sestavni del nadzorovalne dolžnosti, ko gre za enajstletnike. Tretjič ne zato, ker je igra z uporabo zaščitnih sredstev povsem varna, kakor je bila tudi oglaševana, brez nje pa nevarna in na takšno starši v imenu otrok niso pristali.

35Tak odgovor Vrhovnemu sodišču narekuje, da glede vprašanja protipravnosti ravnanja prvotoženke pritrdi pravnemu stališču sodišča prve stopnje ter ovrže pravilnost materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča. V vprašanju protipravnosti, kot je bila obravnavana zgoraj, je absorbirano tudi vprašanje vzročne zveze (opustitev je protipravna prav zato, ker bi dolžno ravnanje v bistveni meri zmanjšalo možnost nastanka škodnega dogodka).

Odločitev Vrhovnega sodišča

36Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen.

37Podlaga odškodninske odgovornosti je torej v mejah odločitve sodišča prve stopnje (60 % delež) podana. Prav tako po zavarovalni pogodbi odgovarja drugotoženka. Njene ugovore, ki jih je črpala iz pogodbenih pogojev, je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo, pritožbeno sodišče je temu obrazloženo pritrdilo in drugotoženka odgovora na revizijo, v katerem bi pravilnost razlogov nižjih sodišč lahko napadla, ni vložila.

38Ni pa pritožbeno sodišče preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem sta toženki napadali tudi primernost prisojene višine odškodnine. Ta del je torej še pritožbeno neizčrpan in Vrhovnemu sodišču onemogoča, da bi dokončno odločilo v zadevi.

39So pa izpolnjeni pogoji, da Vrhovno sodišče o podlagi zahtevka dokončno odloči in sicer tako o tem, da toženki odgovarjata za škodo v deležu, ki ustreza 60 %, kot tudi o tem, da znaša tožnikov soprispevek 40 %. Ta del je bil namreč z revizijskim predlogom napaden – vendar vsebinsko ni bil izpodbijan, navsezadnje niti ni bil zajet z dopuščenim revizijskim vprašanjem. To se namreč tiče le razlogov pritožbenega sodišča za spremembo sodbe, z vprašanjem soprispevka tožnika pa se ne ukvarja.

40Procesno pooblastilo za odločitev v prvi alinei 1. točke izreka te odločbe, ki je po vsebini vmesna sodba, je podano v prvem odstavku 380. člena ZPP.

41Procesno pooblastilo za odločitev v drugi alinei 1. točke izreka te odločbe, ki je po vsebini razveljavitveni sklep glede odločitve o višini zahtevka, je podano v drugem odstavku 380. člena ZPP.

42Procesno pooblastilo za odločitev v 2. točki izreka, ki je po vsebini sodba, s katero se zavrne revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, je podano v 378. členu ZPP.

43Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

44Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Gre za zadeve VSRS: II Ips 743/2009 z dne 21. 2. 2013 (padalstvo), II Ips 284/2016 z dne 30. 8. 2018 (downhill), II Ips 258/2018 z dne 19. 9. 2019 (skok s padalom v tandemu) in II Ips 143/2013 z dne 28. 5. 2015 (soteskanje).
² Najbolj nazoren primer razlikovanja nudijo razlogi v zadevi II Ips 743/2009, ki pojasnijo, da je padalstvo nevarna dejavnost, a da je z vidika odškodninske odgovornosti ključna razlika, ali se je poškodoval padalec, športnik ali padalec, delavec (npr. vojak). „Prvi namreč z včlanitvijo v društvo, ki se ukvarja s padalskim športom, kot njegov član pristane na rizike, povezane s padalstvom. Tega za delavca, ki se v okviru izvajanja vsakodnevnih delavnih obveznosti ukvarja tudi s padalskimi skoki, ni mogoče trditi, pa čeprav je dober padalec.“ (7. točka obrazložitve).
³ Prim. D. Jadek Pensa v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 1. knjiga, Ljubljana 2003, stran, 830.
⁴ Prim. 26. člen Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS št. 55/2008), ki z jezikovno metodologijo kazenskega prava analizira malomarno ravnanje ter 18. člen njegovega predhodnika (KZ; Ur. l. RS št. 63/94), ki je to morda storil še z večjo mero filozofsko jezikovne občutljivosti ter s tem tudi razumljivosti.