VSM Sodba I Cp 13/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da stroške postopka, ki bodo po pravnomočnosti sodbe odmerjeni s posebnim sklepom, nosi tožeča stranka (točka II izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik skladno s 140. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) privolil v nastanek škode. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so nerazumljivi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je zgolj, da se pravdni stranki kot skupna lastnika nista mogli sporazumeti o vzdrževanju vozila in je kot ključno dejstvo, ki naj bi izključevalo protipravnost ravnanja toženke štelo to, da bi moral tožnik v skladu s določilom 1005. člena OZ sprožiti nepravdni postopek za postavitev upravitelja. Po mnenju pritožnika nesprožitev nepravdnega postopka za postavitev upravitelja skupnega premoženja ne more predstavljati ekskulpacijskega razloga za protipravno ravnanje tožene stranke (v nadaljevanju toženke), ki je vozilo zavestno prepustila propadanju. Četudi bi tožnik sprožil postopek, to ne bi preprečilo propadanja vozila, saj bi do odločitve sodišča potekel določen čas, v katerem bi se protipravno ravnanje toženke nedvomno vršilo.

Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da njegovo urgiranje na policiji ni odločilnega pomena. Tožnik je pravni laik in ni vedel kakšni postopki so mu na voljo.

Sodišče prve stopnje je v posledici navedenega nepravilno zaključilo, da toženka ni ravnala protipravno in z nedopustnim ravnanjem posegla v pravno zavarovani položaj pritožnika, pri čemer njenega protipravnega ravnanja sploh ni presojalo, pač pa je odgovornost za propadanje vozila v celoti pripisalo tožniku.

Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana pritožbeno izrecno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev zadostni, jasni in razumljivi ter kot takšni omogočajo preizkus pravilnosti sodbe.

5Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva v zadevi in na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo slednja povzročila na vozilu Peugeot Boxer zaradi opustitve svojega dolžnega ravnanja v zvezi z vozilom, ki je bilo v času zatrjevanega škodnega ravnanja in nastanka škode v skupni lasti pravdnih strank kot bivših zakoncev¹.

7Ker gre v zadevi za razmerje z mednarodnim elementom², sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je skladno z določilom 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah³ podana posebna pristojnost slovenskega sodišča, saj je do škodnega dogodka prišlo v Republiki Sloveniji. Skladno z določili Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je sodišče prve stopnje za presojo zadeve pravilno uporabilo slovensko materialno pravo⁴.

8Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na določbi 140. člena OZ, pri čemer je dolžno ravnanje pravdnih strank glede predmeta v skupni lasti presojalo ob upoštevanju določil Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in OZ.

9Glede na to, da je bilo vozilo v skupni lasti pravdnih strank⁵, je bilo redno vzdrževanje vozila ravno toliko dolžnost tožnika, kot je bilo dolžnost toženke. Skupni lastniki so dolžni skupno in sporazumno skrbeti za predmet skupne lastnine. To izhaja tako iz določila 72. člena SPZ kot tudi iz smiselne uporabe določil OZ o skupnosti in 69. člena DZ. Če se glede uporabe in upravljanja tega premoženja ne morejo sporazumeti, OZ v drugem odstavku 1005. člena predvideva možnost sprožitve nepravdnega postopka, v katerem sodišče imenuje upravitelja, ki odloča o skupnih zadevah. S tem bi tožnik lahko preprečil propadanje vozila in nastanek škode. V vsakem primeru pa bi takšna zahteva tožnika predstavljala odsotnost privolitve oškodovanca in s tem preprečila uporabo instituta iz 140. člena OZ. Tožnik se ne more ekskulpirati s sklicevanjem na nepoznavanje pravnih pravil, saj v skladu s splošnim pravnim načelom nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). V tem kontekstu zato tožnikovo urgiranje na policiji in domnevno drugačni napotki policije, da v zvezi z vozilom ne sme ukrepati, na presojo tožnikovega dolžnega ravnanja nima relevantnega vpliva.

10Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno utemeljeno zaključilo, da je tožnik s svojim pasivnim ravnanjem konkludentno⁶ privolil v nastanek škode. Vedel je za nastajajočo škodo in ob dolžni skrbnosti bi moral izkoristiti možnost njenega zmanjšanja oziroma odprave ali pa vsaj izkazati, zakaj te možnosti ni imel. S kršitvijo svojega dolžnega ravnanja glede skupne stvari je na svojo škodo toženki dovolil, da je ta opustila svojo dolžnost oziroma privolil v dejanje, ki posega v njegove pravice. S tem pa je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena OZ.⁷

11Pravilnost sprejete odločitve dodatno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s ključi in dokumentacijo vozila, ki je bilo (po navedbah tožnika) parkirano blizu stanovanjske hiše tožnika, v relevantnem obdobju razpolagal prav tožnik, zato je nedvomno imel možnost, da nastanek škode prepreči. Dokazne ocene in dejanskih ugotovitev v zvezi s tem (tč. 24 obrazložitve sodbe) pritožba niti ne graja.

12Privolitev oškodovanca izključi protipravnost kršitve njegove pravice in nastale škode. S tem je odpadla pritožbeno izpostavljena potreba po presoji obstoja protipravnega ravnanja toženke. Odškodninsko razmerje ni nastalo, ker niso podane vse predpostavke civilnega delikta⁸. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialno pravno pravilna.

13Glede na doseženi uspeh v pravdi je ob upoštevanju določila prvega odstavka 154. člena ZPP materialno pravno pravilna tudi porazdelitev stroškovnega bremena v točki II izreka sodbe.

14Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Deleži na skupnem premoženju (60:40 v korist tožnika) so bili ugotovljeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 104/2012 z dne 15. 9. 2020. Skupno premoženje pravdnih strank še ni razdeljeno.
² Tožnik, slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zatrjuje, da je toženka, s stalnim prebivališčem v Republiki Avstriji, s svojim ravnanjem oziroma opustitvijo na območju Republike Slovenije, tožniku povzročila škodo.
³ Besedilo 2. točke 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012:"Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici: 2. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka."
⁴ Uredba Rim II v prvem odstavku 4. člena kot temeljno določa pravilo uporabe prava države, v kateri je škoda nastala, v nadaljevanju pa je to pravilo korigirano z uporabo prava države, v kateri imata običajno prebivališče tako oškodovanec kot tisti, za katerega se zatrjuje, da je odgovoren za škodo (drugi odstavek 4. člena) in s pravilom o najtesnejši zvezi (tretji odstavek 4. člena), ki določa, da se, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, kot državo iz prvega in drugega odstavka, uporablja pravo te druge države.
⁵ Dejstvo, da je bilo vozilo v registru vozil formalno vpisano na toženko, tega ne spremeni.
⁶ Prvi odstavek 18. člena OZ.
⁷ "Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil."
⁸ Dr. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 818.