VSL Sodba II Cp 1442/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki na račun njenega pooblaščenca 22.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2011 dalje in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 2.578,11 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnik, ki se je 29. 12. 2010 poškodoval pri sankanju na S., pripisuje odgovornost za nezgodo toženkinemu zavarovancu (stranskemu intervenientu), ki je organiziral sankanje. Od toženke zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 22.388,00 EUR z obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana toženkina odškodninska odgovornost v deležu 80%; odločitev o višini škode in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

3Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, tožnik podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnik, brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov, očita sodbi, da nasprotuje sama sebi. Čeprav je sodišče ugotovilo, da so bile razmere za sankanje primerne, je tožniku pripisalo 20% soodgovornosti za nastalo škodo, ker se je po progi spustil dvakrat, kljub temu, da je že ob prvi vožnji ugotovil, da je proga grozna in strašna, s slabimi razmerami. Tožnik poudarja, da bi moral toženkin zavarovanec zagotavljati varnost proge ves čas njenega obratovanja, zato ni pomembno, koliko voženj je opravil tožnik pred nezgodo.

5Toženka se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Gre za sodbo presenečenja, saj je dokazni postopek pokazal, da stranski intervenient ni kršil nobenega predpisa. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, ki ni ugotovil nobene pomanjkljivosti pri izvedbi nočnega sankanja. Proga ni bila poledenela. Tožnik je bil opozorjen, da sankanje v dvoje ni dovoljeno. Celo čelade si ni namestil, čeprav jo je imel. Vzrok za nezgodo je bila tožnikova neprilagojena hitrost. Način vožnje bi moral prilagoditi terenu, znanju in razmeram na progi. Na kraju nezgode so bile na leseni ograji nameščene zaščitne blazine, sama ograja pa je bila postavljena v ustrezni oddaljenosti od proge. Noben predpis stranskemu intervenientu ni nalagal postavitve zaščitnih blazin, sicer pa je varnost zagotavljala že sama lesena ograja. Poleg tega je bil tožnik z zapisom na vozovnici opozorjen, da sanka na lastno odgovornost. Predpostavke odškodninske odgovornosti tako niso podane.

6Odgovora na pritožbi ni bilo.

7Utemeljena je samo toženkina pritožba, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

8Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na kakšno nepričakovano dejansko ali pravno podlago, zato sodba ne more predstavljati presenečenja za pravdni stranki. Sodba je tudi ustrezno in razumljivo obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti in zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno merita pritožbi. Za navedeno kršitev gre, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa takrat, ko se stranka s temi razlogi ne strinja. Tudi domnevnega protislovja, na katero opozarja tožnik, v obrazložitvi sodbe ni. Sodišče je ugotovilo, da so bile razmere za sankanje primerne, ne pa, da so bile ugodne, niti da so bile slabe; da je bila vožnja po progi grozna in strašna, je trdil sam tožnik. Ker je sodišče v sodbi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa te kršitve toženka v pritožbi niti ni konkretizirala.

9Tožnik kot vzrok za nezgodo in nastalo škodo izpostavlja predvsem poledenelo progo in nezaščiteno varovalno ograjo. Kot je mogoče povzeti iz sodbe, je dokazni postopek pokazal, da proga, kjer je bilo organizirano nočno sankanje, ni bila v celoti poledenela, ni pa mogoče izključiti, da so bile na progi posamezne ledene ploskve. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da so posamezne ledene ploskve na sankaški progi običajen pojav, ki ga mora vsak povprečno skrben sankač pričakovati ter mu prilagoditi hitrost in način svoje vožnje. Ob tem ni mogoče spregledati, da je bil tožnik v času nezgode star 33 let in da je po lastni izpovedi že večkrat sankal na takšnih in podobnih progah, tako doma kot v tujini, torej ni bil brez sankaških izkušenj.

10Po ugotovitvi izpodbijane sodbe so bile razmere za sankanje v času nezgode ustrezne, delovanje snežnega topa ni motilo vidljivosti, sicer pa je imel tožnik (lastno) naglavno svetilko. Do nezgode je prišlo na drugi vožnji, potem ko je tožnik prvič že prevozil celotno progo in mu zato razmere na njej, vključno z zatrjevano poledenelostjo, niso mogle ostati neznane. Čeprav bi se tožnik v dolino lahko spustil s sedežnico, se je zavestno izpostavil še dodatnemu tveganju, ko se je odločil za sankanje v dvoje, skupaj s pričo Š. K. Vsakemu povprečno skrbnemu človeku je razumljivo, da takšna dodatna obremenitev prispeva k večji hitrosti in teži obvladljivosti sani. Tudi tožnik bi se tega dejstva moral in mogel zavedati.

11Rekreativno sankanje je, kot je splošno znano, sorazmerno enostavna športna dejavnost, ki jo obvladajo celo otroci. Izvedenec, na čigar mnenje se je oprlo sodišče prve stopnje, je izrecno pojasnil, da za rekreativno sankanje ni pravil niti strokovnih standardov. Pretirana je zato zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec tožniku dati navodila za sankanje in ga posebej opozoriti na dodatno tveganje, ki ga prinaša sankanje dveh oseb na enih sankah, ter mu takšno sankanje preprečiti. Očitana opustitev zato ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost.

12Prav tako neutemeljeni so očitki toženkinemu zavarovancu, ki se nanašajo na varovalno ograjo. Nobenega dvoma sicer ni, da mora tudi organizator rekreativnega sankanja ustrezno poskrbeti za varnost udeležencev, zato mora, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, med drugim na izpostavljenih delih proge namestiti lesene varovalne ograje ali mreže. Zahteve, določene v Pravilniku Sankaške zveze Slovenije, pa veljajo samo za tekmovalne proge in ne za rekreativno sankanje, zato toženkin zavarovanec po mnenju izvedenca ograje ni bil dolžan zaščititi še z blazinami. Tožnik ne trdi, da se je njegovo telo po trku gibalo skozi kakšno od odprtin v ograji. Dejstvo, ki ga posebej izpostavlja izpodbijana sodba, da varovalna ograja ni bila v celoti zaprta oziroma obložena z lesom, torej ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

13Toženkin zavarovanec, ki je organiziral nočno sankanje, odgovarja samo za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi.¹ Možnost, da bo sankač med sankanjem (zaradi prehitre vožnje, neustrezne izbire smeri vožnje in podobno) izgubil oblast nad sanmi, je za to dejavnost običajna in pričakovana. Temu riziku se je tožnik, ki se je prostovoljno udeležil sankanja, sam izpostavil, zato se šteje, da je z njim soglašal, kar pomeni, da bi moral tudi sam poskrbeti za svojo varnost.

14Sodišče prve stopnje je po navedenem materialnopravno zmotno zaključilo, da je odškodninska odgovornost v obravnavanem primeru deljena. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga sankanje kot rekreativna dejavnost prinaša samo po sebi. Očitane opustitve toženkinega zavarovanca niso ničesar prispevale k nastanku ali obsegu škode, zato jo mora tožnik kriti sam.

15Ker tožnikova odškodninska terjatev do toženke nima temelja, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Na ostale trditve pravdnih strank ni treba odgovarjati, ker za pritožbeni preizkus in preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka niso bile pomembne.

16Tožnik mora glede na izid postopka toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženkini stroški v postopku na prvi stopnji znašajo skupaj 1.445,07 EUR. Poleg plačane pričnine obsegajo nagrado za postopek, nagrado za narok, materialne stroške in DDV, vse v priglašeni višini, ki je skladna z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09). Tožnik toženki dolguje tudi povračilo pritožbenih stroškov v znesku 1.133,04 EUR. Ti obsegajo plačano sodno takso za pritožbo, nagrado za postopek s pritožbo (240,00 EUR) ter nagrado za postopek, materialne stroške in DDV, v priglašeni višini, ki ustreza Odvetniški tarifi. Če bo tožnik s plačilom pravdnih stroškov zamujal, bo moral toženki plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/2016 z dne 30. 8. 2018.